Umrl 'volčji deček iz Sierre Morene'

"Bil je človek, narejen iz zemlje, vetra, zraka, dežja in lovišč," je za špansko javno radiotelevizijo RTVE povedal Arturo Arcones, ki je Marcosa Rodrígueza Pantoja poznal v njegovih zadnjih letih življenja. "Vedno je govoril, da je zanj najsrečnejše obdobje, ko je živel z volkovi, ker se z ljudmi ni počutil prav udobno."

Rodil se je leta 1946 v državi, ki se je pobirala po državljanski in svetovni vojni. V južnošpanski vasi Añora je bilo njegovo življenje zaznamovano z revščino, piše CNN.

Po materini smrti so se Rodríguezovi bratje in sestre preselili k sorodnikom, on pa je ostal pri očetu, ki se je ponovno poročil in družino preselil v gorovje Sierra Morena, da bi izdeloval oglje, je povedal profesor Gabriel Janer Manila, ki je preučeval njegovo življenje.

Pantojo je zlorabljala mačeha, oče pa ga je pri komaj sedmih letih prodal starejšemu pastirju, je poročala javna radiotelevizija RTVE. "Odpeljali so me v gore, v jamo. Iz nje je prišel majhen starec z brado, ki je nosil plutovinaste čevlje," je povedal Pantoja.

"Tam so tulili volkovi, lisice, gorske koze, jeleni, škorpijoni, kače. Ponoči sem slišal te živali in me je bilo strah." Pastir je skrbel za Pantojo, ga grel z živalskimi kožami, ga učil molsti koze in loviti zajce s palico.

Pod starčevim mentorstvom se je Pantoja naučil "zakona džungle", je Manila zapisal v svoji študiji. Razumel je, da je drugačen – "še posebej zato, ker je imel roke" – a se je še vedno počutil kot del njihove skupnosti, je zapisal Manila. Obvladal je živalske zvoke, od ptičjega petja do krika jelenov, in verjel je, da lahko "brez napora komunicira z lisicami, volkovi in celo kačami".

Ko je pastir nepričakovano izginil, se je Pantoja oprl na veščine, ki se jih je naučil, da bi preživel sam, in si pridobil zaupanje volčjega krdela, tako da je prinašal hrano za njihove mladiče in tulil, ko je začutil nevarnost. "Jokal sem in skočili so name ... nato so mi mladički pokazali pot do njihove jame, volčjega brloga."

Pantoja se je izogibal civilizaciji in se skrival, kadar je slišal človeške glasove, dokler ga civilna garda ni našla, starega 19 let, "izgubljenega in samega med grapami," je zapisal Manila.

"Zelo dobro mi je šlo in nisem vedel, kaj je denar, a hrane mi ni nikoli manjkalo," je Pantoja leta 2010 povedal v televizijski oddaji. "Če sem hotel loviti ribe, sem lovil v reki. Če sem hotel zajca, sem ga ujel. Če sem hotel jelena, sem poklical 'starše' - volkove. Zavil sem, se skril v reko in volkovi so pripeljali živino k meni."

Manila je v svoji študiji zapisal, da so se tisti, ki so Pantojo srečali v prvih mesecih njegove ponovne vključitve v družbo, spominjali njegove naravne inteligence in njegovega "divjega značaja".

Znanstvenik je opazil njegovo "popolno pomanjkanje zavedanja o družbenem življenju, njegove jezikovne težave – zlasti pomanjkanje poznavanja imen stvari – njegovo nenavadno hojo, njegovo naivnost".

Potem ko ga je leta 1965 ujela civilna garda, je Pantoja živel pri duhovniku v južnem mestu Jaén in pri redovnicah v prestolnici Madrid. Po končanem vojaškem roku je končal na Mallorci, kjer je delal v hotelih in restavracijah. Med bivanjem na Balearskih otokih je imel naključno srečanje z antropologom Manilo, ki je preučeval njegovo potovanje in postal prvi, ki mu je verjel, poroča RTVE.

V poznejših letih se je Pantoja posvetil deljenju svoje zgodbe, "z namenom varovanja narave in spodbujanja njenega boljšega razumevanja," je za RTVE povedal njegov prijatelj Arcones.

Njegovo življenje je še naprej vzbujalo zanimanje, saj je Manila objavil svojo doktorsko disertacijo kot knjigo z naslovom 'Igral sem se z volkovi', izšla pa je tudi fil,mska adaptacija njegovega življenja 'Med volkovi'.

Pantoja si je v Ranteju zgradil novo življenje, je zapisano v posvetilu, ki so ga objavile lokalne oblasti. "Marcos je v Rante prispel z zgodbo, ki jo je poznal svet," je pisalo v posvetilu. "Odhaja in tukaj pušča zgodbo, ki je tudi naša."