Tujina

Upanje in stiska v porodišnici v Hersonu: 'Ne vem, ali oče sploh ve, da ima sina'

Herson, 18. 11. 2022 22.11 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 2 min
Avtor
Tana Rakoto Kovačič
Komentarji
0

V porodnišnici v nedavno osvobojenem mestu Herson primanjkuje elektrike, ogrevanje je nestabilno in neprestano se sliši eksplozije bomb. Kljub temu pa novopečene mamice ohranjajo upanje in so prepričane, da bodo njihovi otroci odraščali v Ukrajini, osvobojeni ruskega nadzora.

Skozi mrak v osrednji bolnišnici Hersona je novinarja Skynewsa popeljala vodilna oddelčna zdravnica Irina Starodumova. Vojna je vplivala na vse vidike zdravničinega dela in dela njene ekipe in nedavna osvoboditev mesta situacije ne bo izboljšala čez noč.   

Starodumova izpostavi, da morajo "nekaterim bolnikom tudi zavrniti pomoč". "Imamo enake potrebe kot pred vojno, vendar sedaj ne moremo dobiti nobenih zdravil," zaskrbljeno pove. 

V bolnišnici jim primanjkuje vsega, največji problem pa jim, zaradi ruskih napadov, predstavlja pomanjkanje elektrike. Za celotno bolnišnico je na voljo le en generator in včasih ne dobijo dovolj goriva, da bi ga lahko vzdrževali v pogonu. 

Ko novinarja odpeljejo na porodniški oddelek, se sliši zvoke topništva. Zdravnica pripoveduje, da se osebje nikoli ne more navaditi te travme, ki pa ji ne more ubežati. 

Kaj doživljajo ženske v porodnišnici?

Aljona je ena od žensk v porodnišnici, pri kateri se je začel porod, zato je prednostna naloga zdravnikov, da jo ogrejejo. Postavili so improviziran električni grelnik, ki na srečo deluje, poroča Skynews.

Porodničar Oleksandr Lisenko pojasnjuje, da je zagotavljanje osnovnih potrebščin sicer postalo skoraj nemogoče. 

"Po porodu ne moremo zagotoviti ogrevanja za vse. To lahko storimo med operacijo in med nekaterimi posegi, ne moremo pa zagotoviti ogrevanja vseh mamic in novorojenčkov po porodu," pojasnjuje. 

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

V sosednji sobi je Julija. Njen sin Konstantin je prišel na svet na dan osvoboditve mesta, medicinska sestra pa ji pomaga, da se lahko ogreje s plastenkami z vročo vodo. Julija se z nasmehom spominja obdobja nosečnosti:"Bilo je težko, vendar sem ohranila upanje. Verjela sem, da se bo moj sin rodil v Hersonu, ki bo ponovno ukrajinski."

Vsi dojenčki v bolnišničnem oddelku so bili sicer spočeti tik pred začetkom vojne in skoraj vso nosečnost so matere živele pod rusko okupacijo mesta.

Za Marino, ki je ta dan rodila, pa je dan obarvan z žalostjo: "Ne vem, ali oče sploh ve, da ima sina."

Kljub situaciji pa matere niso zgubile upanja. Čeprav vojna traja že dolgih devet mesecev, upajo, da bodo njihovi otroci odraščali v svobodi. 

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1