Upokojeni indijski tovarniški delavec ustvaril knjižnico z dvema milijonoma knjig

79-letni Anke Gowda je minuli mesecev pritegnil pozornost svetovnih medijev, ko je prijel odlikovanje Padma Shri – civilno priznanje, ki ga podeljuje zvezna vlada – za izjemen prispevek k promociji pismenosti in učenja.

Gowda, čigar osupljiva zbirka vključuje redke izdaje Svetega pisma, skupaj s knjigami o vseh mogočih temah, prihaja iz kmečke družine, kjer so knjige predstavljale luksuz. "Odraščal sem na vasi. Nikoli nismo imeli knjig, ki pa so me vedno zanimale. Ves čas sem razmišljal, da bi moral brati, zbirati knjige in pridobivati znanje," je dejal za BBC.

Njegova knjižnica se nahaja v Pandavapuri – majhni občini v okrožju Mandya. Nima toge organizacije, kot običajne knjižnice, tudi ne knjižničarja. Knjige so na policah in po tleh zložene brez posebnega reda, naključno. Pred zgradbo leži še na stotine vreč, napolnjenih s približno 800.000 knjigami, ki čakajo, da jih Gowda razpakira. Njegova zbirka znanja se namreč nenehno širi in raste – tako z nakupi, kot donacijami.

Ta poseben hram učenosti pogosto obiskujejo učenci, njihovi starši, učitelji in drugi ljubitelji knjig. Zdi se celo, da redni obiskovalci poznajo že vsak kotiček knjižnice in kljub navideznemu kaosu z lahkoto najdejo delo, ki ga iščejo. Če jim ne uspe, pa je tukaj Gowda – ki najde vse, pripovedujejo.

79-letnik z ženo in sinom v knjižnici tudi živi. Ta je tako odprta vsak dan v tednu, po dolge in dolge ure.

Gowda je otroštvo preživel razpet med obiskovanjem šole in pomočjo očetu pri kmečkih opravilih. Starše in starejšo sestro je pogosto prosil za denar za nakup knjig. Ko je začel brati o indijskih borcih za svobodo in duhovnih voditeljih, pa ga je čtivo dokončno in povsem zasvojilo, pravi. "Knjige so bile kot bonboni," razlaga.

 Po navdihu lokalnega učitelja, je knjige začel tudi zbirati in posojati drugim – sprva majhno zbirko je v branje ponujal še drugim otrokom s podeželja. Za nakup vedno novih in novih knjig je pogosto namenil celo denar, ki sta mu ga starša dala za hrano. Kmalu po zaključku šolanja se je zaposlil kot avtobusni sprevodnik. Slabo leto zatem je naletel na nekdanjega učitelja, ki je bil, potem ko je mu je Gowda povedal, da se ni odločil za nadaljnje izobraževanje, povsem zaprepaden. Vztrajal je, da da odpoved in nadaljuje s študijem na fakulteti. Gowda je sledil njegovemu nasvetu se vpisal na študij kannade (uradnega jezika Karnatake).

Zatem se je zaposlil v tovarni sladkorja. Kar dve tretjini mesečne plače je porabil za knjige, preostali denar pa za živila in ostale življenjske potrebščine, danes svojo življenjsko pot opisuje ljubiteljski 'knjižničar'. "Plače so bile takrat nizke, a tudi cene," pravi. V 33 letih dela v tovarni se je udeležil številnih konferenc kannadaške skupnosti Sahitya Parishat – neprofitne organizacije, ki se posveča razvoju lokalnega jezika in književnosti, in pri njih pogosto kupoval knjige po znižani ceni. Dodaten denar je služil z rejo krav in prodajo mleka, delal je tudi kot zavarovalniški agent.

Kmalu pa naletel na oviro, dobro znano ljubiteljem knjig – najti prostor za svojo obširno zbirko. "Knjige sem začel shranjevati v velikih kovinskih škatlah. Nato sem v hiši namontiral knjižne police. A na neki točki ni bilo več prostora," razlaga. Do takrat je namreč zbral že približno 50.000 knjig.

Pomoč mu je ponudil Hari Khoday, trgovec z alkoholnimi pijačami, ki je ravno tedaj v Pandavapuri gradil tempelj. Gowda se spominja, da ni mogel verjeti, da lahko en sam človek poseduje toliko knjig. "Prišel si je ogledati zbirko. Nato me je vprašal, kaj potrebujem. Odgovoril sem mu, da nočem denarja zase; moja edina prošnja je bila, da zgradi knjižnico," pripoveduje. Khoday se je strinjal in financiral gradnjo ogromne stavbe, ki je zdaj del obsežne knjižnice, ki se razprostila na skoraj 1470 kvadratnih metrih. Čez nekaj let so lokalne oblasti na ogled knjižnice pripeljale takratnega premierja HD Kumaraswamyja, ta pa je odobril finančna sredstva za gradnjo še dveh objektov, ki so ju priključili prvotni zgradbi.

Danes knjižnico obiskujejo študenti in profesorji z vse države. Med njimi je Ravi Bettaswami, docent na zasebni fakulteti, ki pravi, da mu je bila navdih za zbirko tisoče knjig. "V Gowdini knjižnici sem se učil in tja vozil študente, ki pomagali tudi pri organizaciji," pravi. Shilpashree Haranu, ki poučuje na javni fakulteti, pa meni, da je zbirka morda videti neurejena, saj je ni organiziral profesionalni knjižničar. "A Gowda točno ve, kje je kakšna knjiga, in vam jo v trenutku najde," dodaja. Ko so novinarji Gowdo vprašali, zakaj ni najel kakšnega knjižničarja, pa je odgovoril, da mu tega nikoli ni nihče predlagal.

Kar zadeva prihodnost knjižnice pa 79-letnik pravi, da je zdaj na drugih, da nadaljujejo njegovo zapuščino. "Izpolnil sem svojo dolžnost. Nimam več energije. Morda jo lahko zdaj prevzameta vlada in javnost? Potrudil sem se po najboljših močeh, zdaj pa je na drugih," še zaključuje.