Ubrati Putinovo logiko ali državam pustiti, da težave rešijo po svoje?

Verjetnost, da bomo v boju uporabili jedrsko orožje, je največja v zadnjih 60 letih, so na Svetovnem gospodarskem forumu (WEF) izpostavili politiki, uradniki in strokovnjaki s področja varnosti in obrambe. Kljub temu se Zahod pri jedrskih trenjih, ki se od začetka vojne v Ukrajini pojavljajo veliko pogosteje kot prej, zanaša na mednarodne sporazume in dogovore glede uporabe, proizvajanja in testiranja te vrste orožja. A kaj se zgodi, ko sporazumi pretečejo? Ali ko države iz njih izstopijo oziroma jih preprosto ne upoštevajo? Kakšen naj bo odziv, ko jedrska tehnologija napreduje v taki smeri, da v sporazume ni več zajeta? 

Kot je dejala direktorica britanskega inštituta za obrambo in varnost (RUSI) Karin von Hippel, se tovrstna trenja trenutno pojavljajo zaradi šestih dejavnikov. Poleg že omenjene vojne v Ukrajini in razvoja novega orožja, kot so na primer hipersonične rakete, je v nabor dodala še Bližnji vzhod, saj Iran z droni kamikazami pomaga pri oboroževanju Rusije, kmalu pa se izteče tudi pogodba med državo in ZDA glede nadaljnjega razvoja jedrskega orožja, in Severno Korejo, saj tamkajšnji predsednik obljublja, da bo država postala največja jedrska velesila na svetu.  

Zaradi Severne Koreje in drugih jedrskih držav se tudi nejedrske odločajo za spremembo pristopa do jedrskega orožja, je dodala peti razlog. Z zadnjim pa je opozorila na napredke držav, ki se sicer ne vključujejo v mednarodne sporazume in ne podpisujejo mednarodnih pogodb glede te vrste, kot je na primer Kitajska, in zato lahko skorajda neovirano nadgrajujejo svojo tehnologijo.  

Ali so kljub šestim točkam, kjer se prebujajo močnejša trenja, mednarodni sporazumi dovolj za ohranitev stabilnosti? 

'Začeti moramo tam, od koder izhaja Putin: pri retoriki' 

"Odločitve, ki bi jih morali sprejeti v primeru jedrskega napada, so nepredstavljive," je še dodala. Nato pa je njeno misel s svojimi dopolnil litovski zunanji minister Gabrielius Landsbergis. Kot politik države, ki je bila tako kot Ukrajina nekoč del Sovjetske zveze, ima nekoliko drugačen pogled na situacijo, pravi: "Začeti moramo tam, od koder izhaja Putin: pri retoriki," je bil jasen, v nadaljevanju pa misel podrobneje razložil. 

Dejal je, da sta dve izmed glavnih taktik vojne prepričevanje in ugibanje, saj da s tem ne le zmedemo nasprotnika, pač pa ga tudi prestrašimo. S tem ga upočasnimo, sebi pa prihranimo nekaj časa za sprejemanje odločitev. "Rusija je (bila) v tem zelo močna," je izpostavil in povedal, da je bila večina sveta pred njihovo agresijo na Ukrajino prepričana, da ima Rusija drugo najmočnejšo vojsko na svetu, kot je to trdil Putin. Rusija prepričuje tudi sebe, je zaverovan.  

"Smo v času, ko moramo iz knjig o hladni vojni pobrisati prah in jih spet vzeti v roke," pa je litovski minister končal z nekoliko bolj pesimistično noto.  

Z njegovim mnenjem o zavajanju se je strinjal tudi panelist in izvršni direktor Evropske obrambne agencije (EDA) Jiří Šedivý. Je pa k besedam ministra iz Latvije dodal, da bi se morala Unija in Nato bolje naučiti uporabiti te metode v svoj prid. Medtem je omenil tudi kibernetske prijeme in pomembnost odziva, ne le odpornosti. 

"Hipersonično orožje pa je povsem druga zgodba," je nato zamenjal temo. Izpostavil je, da bo ta novi sektor orožja spremenil celotno igro, saj da se hitro razvijajo, in to ne vedno v državah zaveznicah. Priporoča, da se začnemo pogovarjati o njihovi regulaciji.  

Kritični točki Unije retorika in zaloge orožja 

Na pogovore in transparentnost se je kasneje vrnil tudi Landsbergis. Meni, da je Unija v svoji retoriki preveč enostranska, saj da tudi z zanikanjem na primer pošiljanj Natovih vojakov Ukrajino Rusiji predaja informacije. "Najbolje bi bilo, da bi odgovarjali samo z "O tem se pogovarjamo"." 

Direktor EDA Šedivý pa je kot šibko točko Evrope označil slabe zaloge orožja. "Vojna v Ukrajini je bila za vse opozorilni alarm," je dejal in omenil, da se vsi trudimo podpirati napadeno državo, ob tem pa ugotavljamo, da so tudi naša skladišča orožja prazna. V obrambo se sicer vlaga vedno več sredstev, ocenjuje, da bi Unija lahko do leta 2025 za ta namen letno porabila 300  milijard evrov.

"Vemo, kje smo šibki in kam moramo investirati. Najprej v tisto, kar smo v preteklosti zanemarjali, nato pa tja, kar bomo v prihodnosti potrebovali," je zaključil.  

EU in ZDA za Rusijo brez Kitajske preveč nepomembni 

"Kitajsko je treba povabiti zraven," je bila prav tako jasna predsednica odbora neprofitne organizacije Freedom house v Washingtonu Jane Harman. Ocenjuje, da bo svet mir lahko dosegel le s kitajskim posredovanjem, saj da sta Evropa in ZDA brez nje za Rusijo preveč nepomembni. Svetlo točki vidi v tem, da vse več ameriških politikov, med njimi tudi Joe Biden, začenja obrobne pogovore s kitajskimi. "Če dosežemo Kitajsko, lahko na ta način pridemo do Rusije," je nadaljevala s svojo strategijo in končala z besedami, da nas bo Rusija tako prisiljena poslušati. 

Meni, da ponovna vzpostavitev dialoga med ZDA in Rusijo ni mogoča, vsaj dokler v Ukrajini divja vojna. "Rusijo vodi ena oseba, ki je sebe in državo izolirala od sveta," je bila kritična do ruskega predsednika Vladimirja Putina.  

Ne P5, P3: Iransko vprašanje 

Nejasnosti glede razvoja in uporabe jedrskega orožja, pa tudi ugibanja, kaj se bo zgodilo v naslednjih nekaj mesecih, sproža tudi država na Bližnjem vzhodu – Iran. Profesor mednarodnih študij na Univerzi Johns Hopkins Vali R. Nasr pravi, da je država še posebej nevarna zato, ker ima težave že znotraj same sebe. Iranski jedrski sporazum, ki ga je leta 2015 država podpisala s šesterico držav, tako lahko pade v vodo. K temu bi lahko pripomogla tudi izolacija Irana zaradi njegove pomoči Rusiji, pa tudi sankcije, ki jih je Unija zato uvedla proti državi.  

"Iran prav tako ne bo več pristopil, saj bo to pomenilo, da je premagan," je dodal Nasr in poudaril, da bi se lahko odgovor na jedrsko vprašanje pokazal že v roku nekaj tednov. S tem pa tudi prihodnost Bližnjega vzhoda, saj se nadaljujejo tudi trenja med Iranom, Izraelom in Savdsko Arabijo, je spomnil. Z oktobrom bodo sankcije zaradi ukrajinskih dronov kamikaz prenehale, je tudi omenil, hkrati pa pomiril, da četudi bi se Iran odločil za vlaganje v jedrsko orožje in njegov razvoj, bo to trajalo več let. Sprva bi tako odločitev povzročila le destabilizacijo.  

Da gre v resnici pri sporazumu, podpisanem leta 2015, za P3 in ne več P5+1, je izpostavila tudi ameriška strokovnjakinja Herman, saj da so iz njega izstopili tako ZDA kot Iran, deloma pa tudi Kitajska. 

A kaj, ko je v preteklosti država že večkrat pokazala način svojega delovanja. Ko je leta 2022 Mednarodna agencija za jedrsko energijo državo v resoluciji pozvala, da z njimi ne sodeluje dovolj, je Iran v odgovor sprejel ukrepe za obogatitev urana, je takrat dejal tiskovni predstavnik iranskega zunanjega ministrstva Naser Kanani. 

Glavno vprašanje pa je, ali Zahod s svojim posredovanjem v tujih konfliktih res pomaga pri njihovem razreševanju ali bi bilo nemara bolje, da državam prepusti lastno reševanje kriz, je končal Nasr.