Skrivnostnost, uspehi, škandali: kdo je Olaf Scholz – 'Scholzomat'?

Če začnemo povsem na začetku, se je Slovencem relativno neznani Scholz rodil 14. junija 1958 v Osnabrücku kot najstarejši od treh sinov.  Odraščal je v Hamburgu-Rahlstedtu, z bratoma Jensom in Ingom ter starši, ki so delali v tekstilni industriji.

Za študij je izbral pravo, a že takoj je bilo jasno, da je bolj kot pravu zapisan politiki. Sprva je bil zagret socialist, ki je govoril proti kapitalistični ekonomiji in imperialističnem Nato paktu, kasneje pa se je pragmatično pomaknil proti sredini in danes ga prištevajo h konservativnemu krilu SPD. 

Še posebej izrazito je na nemškem političnem prizorišču prisoten zadnjih 15 let. Od leta 2007 do 2009 kot minister za delo, od leta 2011 do 2018 je bil župan Hamburga, od leta 2018 pa opravlja delo ministra za finance. Zdaj pa torej Scholz želi čisto na vrh, na kanclerski stolček. Funkcija je vse bolj na dosegu njegovih rok, še posebej potem, ko je stranka Angele Merkel (CDU/CSU) za svojega vodilnega kandidata nekoliko neposrečeno izbrala Armina Lascheta, ki mu je uspelo z nekaj spodrsljaji na hitro oklestiti podporo stranki, ob tem pa je postal še strelovod za vse kritike politike velike koalicije v zadnjih letih, pa čeprav je pri tem več kot aktivno sodelovala tudi SPD. 

Zdaj se torej Scholzu in njegovi stranki nasmiha zmaga, kot kaže pa bo Nemčijo odpeljal v bolj levo smer – skupaj z Zelenimi. 

Finančni minister, ki molči o lastnih financah

Za Scholza bi bilo kanclersko mesto krona uspešne kariere, za katero so Nemci prepričani, da mu je tudi izdatno obogatila bančni račun. A to je vprašanje, ki ga Scholz nikakor ne mara. Nekoč je nanj odgovoril z besedami: "Nimam se za bogatega." A je priznal, da "dobro zasluži". Na dodatno vprašanje, ali pripada "višjemu srednjemu razredu", pa je Scholz z nasmehom odgovoril: "Ne." 

Izjava je razjezila del javnosti in nasproten politični pol, pri nemškem Focusu pa so se lotili računanja. Olaf Scholz naj bi kot eden najvplivnejših politikov zaslužil najmanj 180.000 evrov bruto na leto, kar ustreza mesečnemu dohodku okoli 15.000 evrov. Poleg tega je deležen dodatkov, v družinski proračun pa prispeva tudi soproga Britte Ernst. Kot ministrica za izobraževanje zvezne dežele Brandenburg zasluži okoli 14.000 evrov na mesec. S skupno plačo več kot 30.000 evrov na mesec pa se par seveda lahko prišteva v višji razred.

Ko so Scholza vprašali, ali ve, koliko stanejo bencin, kruh in maslo, je dejal, da ne ve, koliko stane gorivo, saj sam ne hodi na bencinsko črpalko, za kar je navedel varnostne razloge. Nasprotniki seveda niso zamudili priložnosti, da mu poočitajo, da se zaradi "zelo dostojnega dohodka" preprosto ne zaveda številnih cen.

Po drugi strani pa je Scholz letos dejal, da se mu zdi prav, da "nekdo z dohodkom, visokim kot je moj, plačuje več davkov". Po njegovem mnenju finančni minister zasluži "dobrih 200.000 evrov" bruto na leto.

Najbolj pomembna v življenju je – ljubezen

Ali je v Scholzu nekoliko več življenjskega žara, ko za seboj zapre vrata svojega urada, prav tako ni znano, je pa znano, da je zanj "ljubezen najpomembnejša v življenju".

"In zato sem zelo vesel, da imava z ženo srečno razmerje že več desetletij," je nekoč povedal politik, za katerega je prav zasebno življenje "vsak dan prioriteta". In ne politika.

Scholz se je z Britte Ernst poročil leta 1998, ko sta bila v poznih tridesetih letih. Otrok nimata, sta pa oba večkrat poudarila, da sta njuna prioriteta zakon in kariera. 

Četudi Scholz nima otrok, se zanje zavzema. Dolgo je bil prostovoljno aktiven v hamburški pobudi "Več časa za otroke". Glavni poudarek je bil na izobraževanju in ukrepih za spodbujanje šolanja v socialno ogroženih delih mesta. 

Kariera, ki so jo zaznamovali tudi škandali

Brez težav na politični poti seveda ni šlo. Leta 2016 je bil Scholz pod velikim pritiskom zaradi škandala Cum-Ex. Hamburška zasebna banka M.M. Warburg naj bi takrat po zaslugi nezakonitega odvzema dividend pospravila veliko denarja.

Davčni urad v Hamburgu je nato dopustil zastaranje terjatev do banke iz tega naslova, potem ko naj bi bankirji svoje kontakte pri SPD prosili za "malo podpore". Med kontakti naj bi bil tudi Scholz, država pa naj bi zato izgubila 46,8 milijona evrov.

Naslednji velik škandal je nato sledil v začetku leta 2020, ko se je izkazalo, da je nekam izginilo skoraj dve milijardi evrov ponudnika plačilnih storitev Wirecard. Scholz se je znašel pod plazom kritik, da je preprosto pogledal v drugo smer. 

Regulator trga vrednostnih papirjev ESMA je nato sprožil preiskavo proti BaFinu in novembra lani objavil poročilo, kjer med drugim piše, da "obstaja povečano tveganje vpliva" zveznega ministrstva za finance, ki ga vodi Olaf Scholz, na BaFin (nemški urad za nadzor nad finančnimi storitvami), kar vodi v pomanjkanje preglednosti in odpornosti v sistemih notranjega nadzora družbe BaFin glede možnih navzkrižij interesov. Scholzov odziv na kritiko je bil pričakovano miren. Namesto da bi priznal lastno kršitev, je napovedal reforme in preureditev BaFina. 

Preiskovalnemu odboru, ki je preiskoval škandal Wirecard, pa je o izbrisanem SMS-sporočilu dejal le: "Ničesar drugega vam ne morem dati."

Finančni škandali so sicer našli pot tudi v volilno kampanjo. Nemška policija je tako te dni preiskala prostore ministrstev za pravosodje in finance. Preiskujejo, ali se je urad za preiskave finančnih transakcij (FIU), ki je pristojen za preprečevanje pranja denarja, ustrezno odzval na svarila bank o sumljivih transakcijah. Banke naj bi opozarjale, da bi lahko bil denar povezan s trgovino z orožjem, drogami in financiranjem terorizma, med drugim naj bi šlo za sumljiva nakazila v Afriko. FIU se je z informacijami seznanila, ni pa jih ni posredovala organom pregona. In pristojni zdaj preiskujejo, ali je bila to posledica navodil, naj vse skupaj prezrejo. Na finančnem ministrstvu sicer pravijo, da preiskavo podpirajo.

Kakšne načrte ima za Nemčijo Scholz

"Prihodnost. Spoštovanje. Evropa." To je sicer naslov volilnega manifesta nemških socialdemokratov. V središču so varstvo podnebja, delo in pravičnost. 

Cilj je podnebna nevtralnost najpozneje do leta 2045 in zaščita podnebja kot motor ustvarjanja delovnih mest. Električna energija bi morala biti do leta 2040 ekološka. Reforma doplačil za obnovljivo energijo bi morala znižati stroške električne energije.

Predviden je dvig minimalne urne postavke na 12 evrov (danes 9,50 evra). Večino prekarnih služb bi spremenili v redno zaposlitev. Zaposlene v oskrbi starejših bi plačevali po določeni tarifi, zaposleni na spletnih platformah pa bi bili deležni več pravic. 

Dostop do socialnih transferjev bi olajšali, prvi dve leti pravica do teh sredstev ne bi bila vezana na premoženje. Da bi olajšali vključevanje migrantov v nemško družbo, bi olajšali pot do državljanstva.

Vsako gospodinjstvo in podjetje bi moralo imeti širokopasovno spletno povezavo. Vsak učenec naj bi dobil prenosni ali tablični računalnik.

Glede evropske politike pa pri SPD menijo, da je treba Evropsko unijo okrepiti, tudi finančno. V ta namen naj bi denar zbrali z obdavčitvijo velikih digitalnih družb, dajatvami za CO2 in novimi prihodki od trgovanja z emisijami. Podnebje, kmetijstvo, delo, trgovina pa so področja, ki jih želi SPD na evropski ravni narediti bolj ekološka in bolj socialna.

V stranki pravijo, da bodo imeli pri sestavljanju koalicije predvsem v mislih, ali bodo lahko uresničili program, saj da cilj ni vladanje za vsako ceno.