V Avstraliji nad zajce tudi z lisicami, eksplozivom, strupom in virusi

Na božični dan 1859 je v Melbourne v Avstraliji iz Anglije prispela pošiljka 24 zajcev. Ti so bili darilo za Thomasa Austina, bogatega angleškega naseljenca, ki je želel na svojem posestvu ustanoviti kolonijo teh bitij.

150 let pozneje pa glede na študijo iz leta 2022, ki jo je izvedel akademski časopis PNAS, po Avstraliji tava že okoli 200 milijonov zajčjih kolonizatorjev. Ti štirinožci med širjenjem po deželi kengurujev požirajo rastlinje in uničujejo domače rastlinske vrste, kar povzroča degradacijo habitata in ogroža preživetje številnih domorodnih vrst, piše France 24.

S kar sedmimi legli na leto, vsako s povprečno petimi mladiči, ki svojo spolno zrelost dosežejo že pri starosti treh ali štirih mesecev, lahko torej zajec svojo vrsto zelo hitro razširi. Še posebej v "deželi tam spodaj", kjer je plenilcev, ki bi temu bitju predstavljali nevarnost, zelo malo, žival pa se je ob tem zelo dobro prilagodila tudi novemu podnebju. V 70 letih je tako zajec zasedel okoli 70 odstotkov avstralskega kopna, kar pomeni, da je to "najhitrejša znana invazija sesalca na svetu", piše poročilo avstralske nacionalne znanstvene agencije CSIRO.

Morda je žival sicer videti majhna in umirjena, vendar je tudi močno požrešna, kar prispeva k dezertifikaciji divjine, drugim vrstam odvzema hrano, požira pa tudi pridelke. Po podatkih ministrstva za kmetijstvo in prehrano Zahodne Avstralije znaša kmetijska in vrtnarska škoda zaradi teh bitij približno 200 milijonov avstralskih dolarjev (dobrih 120 milijonov evrov).

Oblasti tako že več kot stoletje delajo vse, kar lahko, da bi omejile škodo. Poskušali so že z intenzivnim lovljenjem živali, pastmi, z buldožerji so poskušali uničiti rove zajcev, nastavljali so strup in celo eksploziv. Leta 1901 so se avstralske oblasti odločile, da bodo širjenje štirinožcev omejile z izgradnjo 1800 kilometrov dolge pregrade. A še preden je bila gradnja zaključena, so se zajci že razširili na drugo stran pregrade. Vsi poskusi so bili zaman, zajčja populacija je kljub temu vseskozi le naraščala.

Uvedba plenilca, vnos različnih virusov, pogosto so stvari le poslabšali

Naposled so poskusili zajčjo populacijo zmanjšati tudi z uvedbo plenilca, lisice. A izkazalo se je, da je žival raje kot zajce poiskala lažji plen, kot so na primer majhni vrečarji, ki so endemični za to državo in jim že grozi izumrtje. Velika podlasica, ki naj bi prav tako plenila zajce, pa se je, ko se je populacija kuncev zmanjšala, vrnila k plenjenju kivijev, ta endemična ptica pa je postala ogrožena.

Leta 1950 so se odločili na pomoč priskočiti tudi znanstveniki. V državo so tako vnesli virus miksomatoze, bolezen, ki pri kuncih povzroča smrtonosne tumorje. Na začetku se je zdelo, da je bil uspeh dosežen, populacija kuncev se je zmanjšala s 600 milijonov na 100 milijonov. A žival se je uspela prilagoditi in razviti odpornost na virus, ki je postopoma postal neučinkovit.

Nekaj let pozneje so tako poskusili z novega zornega kota: prinesli so španske bolhe, ki naj bi med zajci širile bolezen. In tudi tokrat se je načrt izjalovil, parazit pa je namesto zajcev okužil druge vrste.

Leta 1995 so poskusili z virusom hemoragične mrzlice, ki pa je zaradi strahu, da bi mutiral, le vznemiril znanstveno skupnost. Ta zelo nalezljiv patogen, ki je sicer zelo učinkovit proti kuncem, se lahko namreč prek komarjev hitro razširi v druge države. Dve leti kasneje je tako prispel na Novo Zelandijo, ki je prav tako na udaru zaradi invazije zajcev.

Čeprav se zdi, da se je število kuncev naposled stabiliziralo pod mejo 300 milijonov, pa avstralska vlada pravi, da nadaljuje z iskanjem načinov za trajno zajezitev problema razmnoževanja te vrste.