V rimski knjižnici odkrili izgubljeni izvod pesmi iz 7. stoletja v stari angleščini

Znanstveniki s Trinity Collegea v Dublinu (TCD) so v Nacionalni centralni knjižnici v Rimu odkrili rokopis, ki vsebuje Caedmonovo hvalnico. Avtor devetvrstične pesmi iz 7. stoletja je northumbrijski pastir, v 8. stoletju pa jo je prvič zapisal srednjeveški teolog Beda Častitljivi, ki velja za očeta angleškega zgodovinopisja. Staroangleško različico, odkrito v Rimu, naj bi prepisal menih v severni Italiji med letoma 800 in 830.

"Ko sva jo videla, sva se spogledala in rekla sem: Nihče ne ve za to," trenutek odkritja opisuje strokovnjakinja za srednjeveške rokopise Elisabetta Magnanti, ki je delo našla skupaj z Markom Faulknerjem z dublinskega kolidža."Da bi se prepričala, da ne sanjam, sem dvakrat preverila kataloge, kjer pa ni bilo nobene omembe rokopisa. Bilo je izjemno presenečenje."

To je tretje najstarejše ohranjeno besedilo pesmi, druga dva izvoda hranijo v Cambridgeu in Sankt Peterburgu, a je v teh dveh pesnitev zapisana v latinščini, staroangleško besedilo pa je dodano ob robu ali na koncu, poroča Guardian.

Rimski izvod je pomemben zlasti zato, ker je staroangleška različica vključena v glavni del besedila, kar odraža rastoči pomen jezika v 9. stoletju, razlaga Faulkner. "Mislim, da bi bralci opazili odsotnost pesnitve v besedilu, zato so jo vključili," pravi.

V pesmi so med besedami presledki, besedne zveze pa so ločene s pikami. Po mnenju Faulknerja to kaže, da je bil razmak med besedami v pisanju relativno nov 'izum'. "Je del zgodnjega razvoja načinov delitve besed in kaže, da se besedilo začenja približevati angleščini, kot jo poznamo danes."

Raziskovalci so svoje ugotovitve podrobno predstavili v znanstveni reviji Early Medieval England and its Neighbors (Zgodnjesrednjeveška Anglija in njene sosede), ki jo izdaja Cambridge University Press.

Caedmon naj bi bil nepismeni živinorejec in pastir, ki je delal v opatiji Whitby v Severnem Yorkshiru. Teolog Beda navaja, da je obiskal božji obred, ki ga je navdihnil, da je sestavil himno, ki je hvalnica Bogu za stvarjenje sveta. Beda je v svoje prelomno delo Cerkvena zgodovina angleškega ljudstva vključil latinski prevod pesmi, izpustil pa izvirno staroangleško različico. To je manj kot dve stoletji zatem v svoj prepis dodal menih iz severnoitalijanske opatije Nonantola, pravi Faulkner. "To je znak, kako zelo so zgodnji bralci cenili angleško poezijo."

Ohranjenih je vsaj 160 izvodov Bedine zgodovine. Nasprotujoči si dokazi o izvodu v Rimu so Magnantijevo spodbudili, da je Nacionalno centralno knjižnico v Rimu zaprosila za dodatno preverjanje arhivov. V knjižnici so poiskali, digitalizirali in ji po elektronski pošti poslali vse rokopise, ki so kjerkoli vsebovali pesem. "To odkritje je dokaz moči knjižnic, da olajšajo nove raziskave z digitalizacijo svojih zbirk in njihovo prosto dostopnostjo na spletu," je dejala raziskovalka.

Vodja oddelka za rokopise in redke knjige v rimski knjižnici Andrea Cappa je povedal, da ustanova digitalizira tudi gradivo iz italijanskega Nacionalnega centra za preučevanje rokopisov, kar bo raziskovalcem omogočilo dostop do več kot 40 milijonov slik besedil.

Nadaljnjih odkritij se veseli tudi vodja arhiva v opatiji Nonantola Riccardo Fangarezzi. "Sedanji časi so morda precej mračni, vendar so takšni intelektualni prispevki pristni žarki sončne svetlobe: celina je manj izolirana," meni.