'V Rusiji ni množične podpore vojni, to je iluzija'

Ilja Valerjevič Jašin velja za enega redkih vidnih ruskih opozicijskih voditeljev, ki je kljub intenzivnim pritiskom ostal v politiki in je glasen nasprotnik vojne in avtoritarizma v Rusiji. Po kritiki ruskih vojaških dejanj v Ukrajini in objavi informacij o domnevnih vojnih zločinih, še posebej v mestu Buča, so ga aretirali in obsodili na 8,5 let zaporne kazni zaradi "širjenja napačnih informacij o ruski vojski". Avgusta 2024 pa so ga v okviru velike izmenjave zapornikov izpustili. Vse od takrat deluje iz tujine, trenutno živi v Berlinu. 

42-letnik je v Ljubljano prišel na povabilo evropskega poslanca Marjana Šarca, ki je organiziral posvet z naslovom Rusko hibridno delovanje in dezinformacije – nova evropska in slovenska varnostna realnost?. Še pred posvetom pa si je Jašin vzel slabo uro za pogovor za 24ur.com. 

Zelo zanimivo vprašanje. S politiko sem se začel ukvarjati leta 2000. Ironija je v tem, da istočasno, ko sem postal opozicijski aktivist, je Putin postal predsednik. Na nek način sta se najini karieri razvijali in se razvijata vzporedno zadnjih 26 let. On je na položaju 26 let in jaz sem ves ta čas v opoziciji. Začel sem pri 17. letih, na začetku druge vojne v Čečeniji. Ta vojna je postavila Putina za predsednika, ki ga takrat nihče ni poznal. Uporabljal je agresivno retoriko in ljudje so ga podpirali. Jaz pa tega nisem podpiral. In protivojna motivacija me je vodila v opozicijo. Takrat sem videl, leta 2000, da je na oblast prišla zelo nevarna oseba iz tajne službe, ki je pripravljena in si želi vojne. In to mi je dalo vedeti, da se država premika v napačno smer. To me je motiviralo za vstop v politiko.

Na začetku vojne sem bil izvoljen svetnik v Moskvi. Zmagal sem na volitvah proti Putinovi stranki in bil eden redkih izvoljenih opozicijskih politikov v Rusiji. Pripravljal sem se na naslednje volitve in sem upal, da bom imel priložnost kandidirati, vendar je vojna vse spremenila. Ko se je začela vojna, sem dojel, da bom bodisi prisiljen v izgnanstvo bodisi bom pristal v zaporu. Putin je močno zaostril zakonodajo in kazni. Vse neodvisne medije je prepovedal. Kritiziranje vlade in opozicijsko delovanje je bilo dejansko kriminalizirano, prepovedano. In Kremelj je ljudem, kot sem jaz, poslal jasno sporočilo: ostani tiho, odidi, ali pa greš v zapor. Jaz nisem hotel nikamor in nisem želel biti tiho. Vedel sem, da me bo Putin slej kot prej spravil v zapor. Ampak zame je bilo ključnega pomena, da se v Rusiji še vedno sliši glas proti vojni. Zato sem od prvega dne to vojno kritiziral, kolikor sem jo lahko, in pozival ljudi, naj je ne podprejo.

Mislim, da se je moj glas dovolj slišal. To se je videlo tudi iz kritik, ko so me obsodili. Več kot 1000 ljudi je prišlo na izrek sodbe proti meni. Med bivanjem v zaporu sem prejel več kot 30.000 pisem podpore. V Rusiji ni množične podpore vojni, to je iluzija. Ljudje se bojijo spregovoriti, bojijo se protestirati, vendar vojna nikakor nima množične podpore. In v tem smislu sem seveda videl, da je moje delo pomembno in da ima tveganje, ki sem ga sprejel, smisel.

Zame je očitno, da je bil ubit. Že nekaj let pred tem ga je skušal zastrupiti. Devet let pred tem je bil v središču Moskve ubit moj drugi prijatelj, Boris Nemcov. Ni važno, kaj Putin pravi, ne glede na njihova pojasnila, je zame jasno, da je šlo za politični umor. Torej, tako Putin razume politično konkurenco. Ne dovoli jim, da sodelujejo na volitvah. Svoje nasprotnike zapira in jih ubija. Iz Putinove perspektive je to politična moč, jaz to vidim kot šibkost. To kaže, da ni sposoben odkrito in pošteno premagati svojega nasprotnika. Če jih zapiraš in ubijaš, si slabič, strahopetec.

V zaporu sem preživel več kot dve leti, 25 mesecev. Po tem sem bil del izmenjave zapornikov. To je bila zame težka in pomembna življenjska izkušnja. Spoznal sem veliko različnih ljudi iz cele Rusije, ki jih v normalnem življenju najbrž ne bi nikoli srečal. Zapor mi je pomagal razumeti in spoznati svoje ljudi in svojo državo veliko bolje. Zame so bili najtežji pogovori z ljudmi, ki so bodisi sodelovali v vojni bodisi so se nameravali boriti. In svoje poslanstvo sem videl v prepričevanju ljudi, naj zavrnejo sodelovanje v vojni. In seveda je to privedlo do tega, da so se moji pogoji v zaporu še poslabšali. Kajti, med bivanjem v zaporu sem imel protivojna sporočila, ljudi sem odvračal od vojne ... Zato sem zadnjih nekaj mesecev preživel v kazenski celici. To je bilo praktično kot mučenje. To je majhna celica, velika 2 x 2 metra. V njej je samo straniščna školjka, postelja in umivalnik. Ob petih zjutraj se postelja dvigne ob steno, tako da čez dan ne moreš ležati, ne moreš sedeti ... Zanimivo je, da ko sem bral knjige o sovjetskih disidentih, ki so bili v Gulagih, me je presenetilo, v kolikšni meri se je ohranil ta sistem v sodobni, moderni Rusiji. V zaporu sem videl točno to, o čemer so pisali Solženicin, Bukovski, Šaranski ... Imel sem priložnost, da sva si z Navalnijem pisala med bivanjem v zaporu. Navalni mi je pisal o tem, kako ima resne zamere do reformatorjev iz 90., ker niso niti poskusili spremeniti kazenskega sistema. Sistem Gulagov iz 70. let, iz Brežnjeve dobe, se je ohranil. Ni šlo za fizično mučenje, niso me pretepali, niso me res fizično mučili. Ampak, predstavljajte si, majhna celica, umazana, vlažna, v kateri ste zaprti 24 ur na dan. Od 5. ure zjutraj do 21. ure ne moreš ne sedeti, ne ležati ... Za eno uro na dan dobiš knjigo ter papir in pisalo. In to je to. Preostali čas moraš stati in gledati v steno ... Začne se ti mešati.

Iskreno povedano, ne ... Nekako sem se znašel sam. Razumem, da je bilo zame v teh dveh letih lažje kot večini drugih zapornikov. Jaz sem bil verjetno najbolj znan politični zapornik. Čutil sem veliko podpore, prejemal sem veliko pisem, odvetniki so hodili k meni, novinarji so pisali o meni ... Vedel sem, da nisem sam. In to mi je nudilo izjemno psihološko podporo, ki mi je pomagala preživeti zapor in ohraniti duševno zdravje, da sem ostal priseben in psihično stabilen. Meni je bilo lažje kot veliki večini drugih zapornikov. Tipični politični zapornik je običajen človek. To ni politik, novinar, znana osebnost. To je navaden človek, študent, upokojenec, brat, učitelj, čigar ime vam nič ne pomeni, ga ne poznate. To so ljudje, ki ne bodo del izmenjav, Guardian ali New York Times o njih ne bo pisal člankov. A bo občutil na lastni koži ta sistem. Takšnih je bilo več kot 4000 ljudi in njim se godi precej slabše, kot se je meni.

Zame ni bilo vprašanje, ali naj to naredim ali ne, ker sem videl, da je vojna v Ukrajini kriminalna. Čutil sem veliko odgovornost, da storim vse, kar je v moji moči, da to ustavim. In zdelo se mi je zelo pomembno, da ljudem razložim, da je narobe sodelovati v tem konfliktu. Hkrati se mi je zdelo pomembno in se mi še vedno zdi, da rešim ugled svoje države v svetu. Ker vidim, da ljudje po vsem svetu mislijo, da je Rusija Putin. In, da obstaja iluzija, da Putin počne, kar Rusi hočejo. Hočem pokazati svetu, da obstaja drugačna Rusija. Da v Rusiji obstajajo glasovi, ki so proti imperialističnim ambicijam, ki so proti pobijanju svojih sosedov, proti okupaciji tujega ozemlja. V tem vidim svoje poslanstvo.

Pred vojno je v Rusiji obstajalo več neodvisnih medijev. Ko se je začela vojna, so te medije zaprli in njihove dejavnosti so kriminalizirali. Novinarji so bili prisiljeni zapustiti državo in nadaljevati svoje delo v izgnanstvu. Zato, da lažje razumete, kako to deluje ... Če nekdo iz Rusije da intervju novinarju v izgnanstvu, je to kaznivo dejanje. Že samo komunikacija z novinarjem v izgnanstvu je lahko povod za to, da se to osebo pošlje v zapor. To je realnost. Neodvisno novinarstvo, kritika oblasti in vsakršna opozicijska dejavnost je kriminalizirano. To je fašistična realnost.

To so bile javne informacije. Po tem, ko se je zgodil pokol, so mnogi novinarji z vsega sveta prišli tja, ki so poročali o dogajanju. Mislim, da je bil pokol v Buči verjetno eden najbolj temeljito raziskanih vojnih zločinov v zgodovini. Ni bilo nobenih iluzij. Na svojem streamu na Youtubeu sem preprosto pokazal, kaj o zločinu v Buči pišejo zahodni mediji. Preprosto sem ljudem rekel, naj primerjajo, kaj govori ena in druga stran. Rekel sem jim: To pravi rusko ministrstvo za obrambo. To pa pravi druga stran. In tukaj so dokazi. To morate vedeti.

To, kar zahodni mediji poročajo o vojni v Ukrajini, ruska propaganda, ruske oblasti imenujejo lažne novice. In če vi delite te informacije, jih objavite na družbenih omrežjih, samo všečkate ali ponovite, kaj ste slišali, greste lahko v zapor. Če govorite karkoli o vojni, kar niso uradne informacije obrambnega ministrstva, je kaznivo dejanje.

Očitno je, da je Putinova vojska postala šibkejša. V štirih letih vojne je bilo na ruski strani ubitih in ranjenih okoli milijon ljudi. V štirih letih vojne je Rusija izgubila ogromno vojaške opreme. Pomembno je razumeti, da je Rusija v štirih letih vojne izgubila svoje najbolj bojno pripravljene enote, izgubila je nekatere najboljše častnike, pripadnike posebnih enot, marince ... Vojaško elito je prisiljen nadomeščati z zaporniki in plačanci. Vendar, to da je Putinova vojska postala šibkejša, ne pomeni, da je postala manj nevarna. Zdaj zgolj uporablja druge taktike. Putina ne skrbijo človeška življenja, življenje vojaka zanj nima nobene vrednosti. Zato, da bi zavzeli Bahmut, majhno mesto v regiji Donbas, je ubil več svojih vojakov kot jih je Hitler izgubil med okupacijo Poljske.

Edini učinkovit dialog, ki ga je mogoče voditi s Putinom, je dialog s položaja moči. Zato, ker edina stvar, ki jo on spoštuje, je moč. Obstaja velika iluzija, da lahko Putina pomiriš, se z njim dogovoriš in ga prepričaš, naj preneha. Če mu pristopiš na tak način, on to dojema kot šibkost. Za njega je to povod za ekskalacijo. Putina se ne da prepričati, lahko ga samo ustaviš. In Ukrajina se je v tem pokazala za zelo učinkovito. Mislim, da je to veliko presenečenje za Putina, da se mu ukrajinska vojska tako dolgo in pogumno upira. Zelo pomembno je, da se Evropa zaveda, da z vsakim dnem ukrajinskega upora pridobiva čas, da postane močnejša in v boljši pripravljenosti. Ukrajinska vojska se vsak dan bori za pravico do boja. Evropa mora postati močnejša, da se izogne tveganju vojne. Putin mora razumeti, da bi potencialna agresija proti Evropi naletela na resen odpor in da bo cena zanj zelo visoka. To je edini način, da ga ustavite.

Ja, tukaj je še Zelenski ... No, lahko rečem, da Zelenski opravlja odlično delo za svojo državo. Putin je na začetku vojne računal na to, da bo Zelenski pobegnil iz države. Že ob prvih udarcih je ruska propaganda sporočala, da je Zelenski že na Poljskem. Mislim, da je bilo to za Putina veliko presenečenje. Nekdanji igralec, komedijant, se je izkazal za dovolj pogumnega, da postane vodja države, ki je v vojni. Morda Zelenski ni vedno najbolj diplomatski in je včasih bolj grob, vendar mu ne bi nikoli očital, kako naj vodi svojo državo. Zelenskega lahko ocenjuje samo ukrajinsko ljudstvo. Jaz lahko rečem le, da zelo spoštujem ukrajinski odpor.

Mladi ljudje ne delijo istega mnenja in vrednot kot Putin. Mladi si vedno prizadevajo za prihodnost. Putin pa vleče Rusijo v preteklost. Putin je človek sovjetske ere, človek iz obdobja hladne vojne. To, kar on govori, to so vrednote iz preteklosti. Rusijo bi rad izoliral. Mlajše generacije bi rad preobrazil v nove generacije vojakov. A mladi želijo živeti svobodno, ljudje želijo potovati. Ne želijo se boriti, želijo ustvarjati. Mladi se tudi bojijo, ker razumejo, da je Putin pripravljen ubijati za to, da obdrži oblast. V tem smislu se ne razlikuje dosti od Hameneja. Hamenej je ubil več kot 10 tisoč ljudi, ki so protestirali proti njegovi vladi. Mislite, da bi bil Putin zadržan, če bi se zgodili takšni protesti v Rusiji? Putin ima zdaj zgled.

Tega raje ne bi imenoval sankcije proti Rusiji. Tudi zahodne politike vedno pozivam, naj uporabijo sankcije proti Putinu, ne proti Rusiji. Sankcije proti Rusiji ruska propaganda vedno uporablja kot dokaz za t.i. rusofobijo, kar jim koristi. Smisel sankcij je, da ima Putin manj denarja za nadaljevanje vojne. Te morda niso zelo učinkovite, a delujejo. Vidimo, da Putinu ostaja vse manj denarja. Dobi vse manj denarja od nafte ... In rusko gospodarstvo vse bolj drvi v recesijo. To ne pomeni, da Putin jutri ne bo imel denarja, ali da vojne jutri ne bo ... Ampak, dlje kot trajajo sankcije, težje bo Putinu nadaljevati boje.

Največja iluzija je, da je Rusija enako Putin. Moje ključno sporočilo zahodnim politikom je, da Putina in Rusije ni mogoče enačiti, pač pa je treba ti dve stvari ločiti. Putin je pragmatik. Iskati morate zaveznike v ruskem ljudstvu. In moje poslanstvo je, da razložim ruskemu ljudstvu, da Putinova politika škoduje nacionalnim interesom naše države. Ko zahodni politiki uporabljajo rusofobno retoriko, to Putinu pomaga, da pritegne ljudi k sebi. In to je neumno. Iskati bi morali zaveznike med ruski civilni družbi, ker imamo isti cilj. To pa je svobodna, demokratična in mirna Rusija.

Zelo težko je. Vidim, da je zelo velika notranja napetost in razkol v družbi. Resnično upam, da se bodo na naslednjih ameriških volitvah pojavili politiki, ki ne bodo delili, ampak bodo iskali skupne temelje in družbo znova združili. Tisti, ki bo znova združil Američane, bo resnično naredil Ameriko spet veliko.

Putin vedno poskuša vplivati na evropske volitve zaradi lastnih interesov. Putinova ideja je, da v različnih evropskih državah pomaga priti na oblast politikom, ki so mu blizu. Če se oblikuje kritična masa takšnih politikov, bo to zlomilo Evropo. Zato se mora Evropa naučiti braniti pred takšnimi hibridnimi grožnjami. Evropa je ranljiva za takšne hibridne grožnje. Potrebuje imunost na to.

V vseh državah Kremelj uporablja iste narative, to so problemi migracij, socialni problemi, LGBT in homofobija in tako naprej. Putin povsod deluje na isti princip. Zelo pomembno je razumeti, od kod prihaja ta propaganda in kaj je njen resnični cilj. Putin se poskuša predstaviti kot alternativa Zahodu, zahodnemu imperializmu in kapitalizmu. Njegov glavni cilj je razdeliti svet na dva pola. Države, kot je Slovenija, za Putina niso suverene v svojem bistvu. Putinova ideja je, da bi si tri velike sile – Rusija, ZDA in Kitajska – morale preprosto razdeliti sfere vpliva. Države, kot je Slovenija pa po njegovem mnenju sploh ne bi smele imeti glasu.

Zgodovina mi daje upanje ... da se človeška vrsta razvija. Napredek ni vedno ravna črta, toda iz generacije v generacijo se človeštvo premika v pravo smer. Ljudje mi dajejo upanje, ki kljub vsem tem diktaturam, agresiji – v Rusiji in drugih državah – ohranjajo dobro in so se pripravljeni boriti za svobodo in človekove pravice.

Na to pomislim vsak dan. Z velikim veseljem bi se ukvarjal s čim bolj prijetnim, denimo vzgajal rože, komentiral nogomet, predaval na fakulteti. Hkrati pa razumem, da sem trenutno tam, kjer moram biti. To, kar delam, je pomembno in v to verjamem.