V vsaki olimpijski medalji bo košček železa originalnega Eifflovega stolpa

Velikokrat slišimo, da so olimpijske igre športni dogodek, na katerem športniki zastopajo svojo državo. A čisto uradno to ne drži. Športniki uradno ne predstavljajo držav, ampak nacionalne olimpijske komiteje, ki pa niso vedno komiteji držav.  

Na svetu je deset dežel, ki niso neodvisne države, imajo pa svoje olimpijski komiteje. Športniki tako tekmujejo pod zastavami Puerto Rica, Deviških otokov, Ameriške Samoe in Guama, vse to so teritoriji Združenih držav Amerike, tu so tudi predstavniki Bermudov, Britanskih Defiških otokov in Kajmanskih otokov, to so deleže Združenega Kraljestva, pa Arube, ki pripada Nizozemski, Kukovih otokov, ki so del Nove Zelandije, svojo ekipo pa ima tudi Hongkong, ki je del Kitajske. Teh deset teritorijev je ostanek starih, kolonialnih časov, na katere pa bo spomnil prav poseben dogodek teh iger. Olimpijske igre gosti Pariz, a tekmovanje v deskanju na vodi bo praktično na pol sveta stran, na Tahitiju - uradno še vedno v Franciji.  

Poleg teh posebnih teritorijev, so na olimpijskih igrah športniki tudi pod zastavami treh držav, ki niso članice Združenih Narodov in niso v celoti priznane – Kosovo, Palestina, in Tajvan, ki pa je spet nekaj posebnega. Po kompromisu s Kitajci lahko nastopajo s svojo ekipo, a pod imenom Kitajski Taipei in posebno zastavo.

Posebnost je tudi ekipa športnikov beguncev, 37 športnikov iz različnih držav nastopa pod olimpijsko zastavo. V Parizu ne bo predstavnikov Rusije in Belorusije, a 32 športnikov it teh držav bo nastopilo s statusom posameznega nevtralnega športnika, uradno pa niso del nobene ekipe.  

Na vsem svetu je samo ena mednarodno priznana država, ki nima olimpijskega komiteja, to je Vatikan, a prav v zadnjih letih se tudi ta počasi vključuje. Pred dvema letoma je na mediteranskih igrah že nastopila prva športnica v Vatikanskem dresu, tekačica Sara Carcinelli, a rezultat se ni štel kot uraden.

Športniki niso le iz različnih držav, ampak imajo tudi zelo različne življenjske zgodbe, nekateri so skoraj amaterji, drugi služijo milijone. Najbolje plačani športnik na teh igrah ni košarkar, ampak Jon Rahm, španski golfist, ki je z vihtenjem palci do letos zaslužil 200 milijonov evrov, skoraj dvakrat več kot naslednji na lestvici, megazvezdnik lige NBA LeBron James.  

Vsa ta pisana druščina se bo udarila za medalje, ki letos niso le zlate, srebrne in bronaste – vse so tudi železne, kajti v vsaki olimpijski medalji bo košček železa iz originalnega Eifflovega stolpa.

Do zdaj je šlo v zgodovini največ medalj v ZDA, in sicer 2.827, če štejemo poletne in zimske igre. Slovenija jih je do zdaj osvojila 40. Po medalji na prebivalca je naša država tako na 17. mestu na svetu, rekorder po tem kriteriju je Liechtenstein z desetimi medaljami, vse v alpskem smučanju.  

Bo pa letos za Slovence priložnost, da se naslonijo na tradicijo. Mineva točno 100 let, odkar je prvi Slovenec osvojil olimpijsko zlato. Leon Štukelj je kar dve zlati medalji dobil leta 1924 in to prav v Parizu.  

Francoski prestolnici pa bo v trenutku, ko prižgejo olimpijski ogenj uspelo izenačiti rekord – po Londonu bo Pariz drugo mesto v zgodovini, ki je olimpijske igre gostil kar trikrat. Ta seznam pa se bo povečal že čez štiri leta, ko bodo igre tretjič v Los Angelesu.