Francoski zdravnik, ki je pred nacisti skrival judovsko najstnico

Ko je decembra 1943 prvi sneg pokril francoska tla, sta Huguette Müller in njena sestra Marion zapustili mesto Lyon in se odpravili v Alpe, v enega najvišje ležečih smučarskih letovišč v Evropi.

Lyon zanju ni bil več varen – s prihodom Klausa Barbieja, znanega tudi kot Mesarja iz Lyona in enega največjih nacističnih zločincev, se je začelo intenzivno iskanje Judov. Dve najstnici sta tako pobegnili v majhno letovišče Val d'Isère, ki se nahaja nekaj kilometrov od meje z Italijo.

A ni bilo prvič, da sta morali bežati za svoje življenje. Obe sta se rodili v Berlinu v 20. letih preteklega stoletja in s starši leta 1933 pobegnili v Francijo. Huguette je morala bežala tudi iz Nice, kjer so po kapitulaciji Italije oblast prevzeli Nemci in vrstile so se aretacije – med prijetimi je bila tudi njena mama Edith, ki je bila konec oktobra 1943 deportirana v Auschwitz. 15-letna Huguette se je odpravila v Lyon k 23-letni Marion, skupaj pa sta se nato odpravili v Val d'Isère. 

A pozimi tistega leta so bile gore nevarno skrivališče. V hotelu Hotel des Glaciers v vasi Val d'Isère so se nahajali nemški vojaki, ki so jih pravkar premestili z vzhodne, ruske fronte. 'Sumljive osebe' so mrzlično iskali tudi pripadniki SS – zakaj sta se tako odločili prav za Val d'Isère tako še dandanes bega Huguette. Najverjetneje je, da je Marion tako svetoval njen bodoči mož, ki je bil član francoskega odporniškega gibanja, Pierre Haymann. 

Med drugo svetovno vojno je imel kraj zgolj okoli 150 prebivalcev, a ko so tja septembra 1943 prispeli Nemci, so vaščani, dobri smučarji, ki so poznali teren, uspeli vzpostaviti izjemno mrežo odporniškega gibanja. V skupini je bil med drugim tudi Germain Mattis, lokalni inštruktor smučanja, ki so ga junija '44 Nemci aretirali, kasneje pa je umrl v koncentracijskem taborišču.

Tik pred božičem istega leta je Huguette spodrsnilo in zlomila si je nogo. Zdravnik v vasi je menil, da bi morala v bolnišnico Bourg St. Maurice v dolino – v strahu pred morebitnimi vprašanji, ki bi jo tam doletela, je Marion zgrabila panika in je zdravnika udarila v obraz. Starejša sestra je sicer imela ponarejene dokumente, Huguette pa ne – na njih sicer razkrivajočega J-ja ni bilo, a pisalo je, da je rojena v Berlinu, kar bi bilo dovolj za aretacijo, ko bi prišla v bolnišnico. 

In tu se je izkazal pogum zdravnika Frederica Petria. Huguette je namesto v bolnišnico ostala pri njem doma: "Mislim, da sem bila tam šest mesecev, ne spomnim se natanko – vse, kar vem je, da sem bila na varnem," je za novinarko BBC opisala danes 92-letna Huguette, ki se spominja, kako je pod Fredericovim budnim očesom preživela holokavst.

Huguette se spominja, da ji je rekel, da bo brez ustrezne nege njena ranjena noga za vedno krajša od druge: "Odgovorila sem mu, da je bolje, da šepam kot da umrem." Zakaj se je odločil tvegati svoje življenje za popolno neznanko, ne ve niti sama. Marion je svojo sestro pustila pri zdravniku in se pridružila Pierru v Toulousu. Vrnila se je noseča, šest mesecev kasneje, junija 1944. Na poti se je spretno izognila pripadnikom SS.

Frederico Petria je kasneje postal župan Val d'Isèra, a nikoli ni nikomur omenil, da je med vojno skrival in skrbel za judovsko najstnico. Njegov dom se je nahajal ob glavni cesti – skrivanje Judinje je bilo tako zanj izjemno nevarno.

A njegove hčere Christel to ne preseneča: "Gnala ga je strast, skrb za ljudi. Bil je izjemno velikodušen in vedno je storil vse, kar je lahko, za druge," je povedala za BBC. Rojen je bil v Alzaciji, ki je bila pred prvo svetovno vojno v nemških rokah – Christel verjame, da že od tu izvira njegova nenaklonjenost do Nemcev, kar sta kasneje podkrepili dve leti, med 1940 in 1942, ki ju je preživel v zaporniškem taborišču blizu Stuttgarta.

Med leti 1940 in 1944 je bilo iz Francije v koncentracijska taborišča odpeljanih okoli 75.000 Judov. Da odgovornost za to nosi tudi Francija, je šele leta 1995 priznal tedanji predsednik Jacques Chirac: "Ti temni časi bodo za vedno blatili francosko zgodovino in so žalitev naše preteklosti in tradicije," je dejal. Za zločine proti človečnosti sta bila obsojena zgolj dva francoska uradnika – Paul Touvier, ki je služil pod omenjenim Mesarjem iz Lyona, leta 1994 je bil obsojen, ker je odredil usmrtitev sedmih judov. Drugi je bil Maurice Papon zaradi svoje vloge pri deportaciji 1690 Judov iz Bordeauxa.

Christel sama priznava, da se o tem, kaj vse se je dogajalo med vojno, nikoli ni govorilo. In tako še dandanes večina družin v Val d'Isèra ne ve, da so v mestu delovali člani odporniškega gibanja.

Jane Metter iz Univerze Queen Mary v Londonu, ki raziskuje to obdobje, pravi, da je vojna razdelila skupnosti. Za tiste, ki so sodelovali z okupatorji, in za tiste, ki so se jim uprli, "je bil edini način za nadaljnjo življenje s sosedi po vojni, da so pozabili, kaj se je zgodilo".

Dva meseca po odhodu sester je bil Val d'Isère osvobojen, a lokalno odporniško gibanje je nadaljevalo s svojim bojem, pomagalo predvsem upornikom v sosednji Italiji. Tudi Frederico Petria je znova tvegal svoje življenje in se tako novembra 1944 odpravil na pomoč britanskim vojakom, ki so iz Italije bežali čez Alpe, a jih je na poti ujel snežni zamet, pomanjkljivo oblečenim je grozilo, da bodo zmrznili do smrti. Ko jih je našel, je bil živ samo še en vojak, Alfred Southon, a tudi njegovo življenje je viselo na vitki. A Petria ga je odpeljal domov in skrbel zanj, dokler ni ozdravel.