Več kot 1000 gasilcev se spopada s plameni v okolici černobilske jedrske elektrarne

Gasilci so se danes osredotočili na dva večja požara, ki so ju skušali spraviti pod nadzor, so sporočile ukrajinske oblasti. Požari na pretežno neposeljenem območju Černobila naj bi se širili predvsem zaradi močnega vetra in neobičajne suše. Oblasti po opozorilu okoljskih strokovnjakov zagotavljajo, da so ravni radioaktivnosti v okoli sto kilometrov oddaljenem Kijevu v mejah normalne in da niso prekoračile dovoljenih ravni.

V Černobilu so sicer ob začetku požarov v začetku meseca izmerili 16-krat višjo raven radiacije od normalne za to območje.

V Ukrajini se ob 34. obletnici nesreče spominjajo junakov

Neposredno po nesreči, ki se je zgodila na današnji dan pred 34 leti, je umrlo več deset gasilcev in drugih, ki so bili med prvimi na prizorišču. "Na ta dan se poklanjamo spominu na tiste junake, ki so rešili prihodnost pred nevarno radioaktivnostjo," je dejal ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. Izrazil je globoko spoštovanje tudi do gasilcev in vseh, ki trenutno delujejo na območju.

Nesreča v Černobilu velja za najhujšo jedrsko nesrečo v zgodovini človeštva, ki sta jo povzročila človeška napaka in pomanjkljiva tehnologija jedrskega reaktorja. Med varnostnim preizkusom sta 26. aprila 1983 ob 1.23 zjutraj v Černobilu odjeknili dve eksploziji in razdejali četrti reaktor elektrarne. Pri tem je v zraku nastal smrtonosen radioaktivni oblak, ki se je razširil nad vso Evropo.

Strokovnjaki menijo, da je bil pomemben dejavnik pri nesreči nenavadna in slaba zasnova reaktorja tipa RMBK, predvsem nagnjenost k nenadnemu nihanju napetosti. Poleg tega sovjetski reaktorji za razliko od tistih drugod po svetu niso imeli zaščitne strukture, ki bi v primeru nesreče preprečevala uhajanje radioaktivnega sevanja.

V nesreči je imel pomembno vlogo tudi človeški dejavnik. Po ugotovitvah strokovnjakov se je nesreča zgodila zaradi kršitev operativnih postopkov in nezadostne varnostne kulture.

Tudi odpravljanje posledic je potekalo katastrofalno. Sovjetske oblasti so zamujale z evakuacijo lokalnega prebivalstva. 48.000 prebivalcev mesta Pripjat, ki je le tri kilometre od jedrske elektrarne, so evakuirali šele popoldne, dan po nesreči. Do konca leta 1986 so preselili 116.000 ljudi s 30-kilometrskega območja okoli nuklearke. V naslednjih letih je enaka usoda doletela še 230.000 ljudi.

Goreče jedrsko gorivo je gasilo 600.000 "likvidatorjev" - večinoma je šlo za vojake, policiste, gasilce in državne uslužbence, ki so imeli le malo ali nič zaščitne opreme. Zadolženi so bili za izgradnjo betonskega sarkofaga nad uničenim reaktorjem, ki naj bi preprečil dodatno uhajanje radioaktivnih snovi, in čiščenje okolice.

Prvi alarm je zazvonil šele dva dneva po nesreči v Černobilu, vendar ne v Sovjetski zvezi, temveč na Švedskem, kjer so zaznali nepojasnjen dvig radioaktivnega sevanja. Sovjetski voditelj Mihail Gorbačov je šele 14. maja priznal, da se je v Černobilu zgodila nesreča. Mednarodna javnost je bila ogorčena. Černobil je spodbudil mednarodna prizadevanja, ki so presegla hladnovojne delitve, za izboljšanje jedrske varnosti in pomiritev javnosti.

Koliko žrtev je terjala katastrofa v Černobilu, več kot tri desetletja kasneje ostaja neznanka. Medtem ko je Mednarodna zdravstvena organizacija (WHO) predvidela dodatnih 4000 smrti zaradi raka v okoliških državah, Greenpeace ocenjuje, da je zaradi radioaktivnega sevanja umrlo že 100.000 ljudi.

Posledice nesreče še danes ogrožajo zdravje lokalnih prebivalcev. Na onesnaženih območjih živi več kot pet milijonov ljudi - 2,3 milijona Ukrajincev, 1,1 milijona Belorusov in 1,6 milijona Rusov. 10.000 kvadratnih kilometrov zemlje je še vedno neprimerne za gospodarsko dejavnost. Na območju deset kilometrov od černobilske elektrarne zaradi visoke stopnje onesnaženosti s plutonijem življenje ne bo mogoče še več deset tisoč let.