Veleposlaništva v Jeruzalem ne namerava seliti nihče drug

"EU in njene članice bodo mednarodni konsenz glede Jeruzalema (...), vključno z lokacijo diplomatskih predstavništev, spoštovale, dokler ne bo določen končni status Jeruzalema," je glede Janševe napovedi povedal tiskovni predstavnik komisije Anouar El Anouni.

Pri tem je omenil resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 478 iz leta 1980. V njej je VS ZN vse države, ki imajo diplomatska predstavništva v Jeruzalemu, pozval, naj jih umaknejo od tam.

V skladu z mednarodnim dogovorom ima sicer velika večina držav predstavništva v Izraelu v Tel Avivu. V Jeruzalemu ga ima poleg ZDA le še nekaj držav, med katerimi pa ni nobene članice EU. O selitvi je sicer razmišljala Madžarska pod nekdanjim premierjem Viktorjem Orbanom.

El Anouni ni želel odgovoriti na vprašanje, ali bi selitev slovenskega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem predstavljala kršitev skupne zunanje politike EU.

Je pa spomnil še na dolgoletno stališče unije glede izraelsko-palestinskega konflikta. "EU ostaja zavezana rešitvi dveh držav na podlagi pogajanj, ki bo izvedljiva in bo temeljila na mednarodno dogovorjenih merilih in mednarodnem pravu," je poudaril.

Janša je v intervjuju za izraelski časnik Israel Hayom, objavljenem v petek, napovedal selitev slovenskega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem in obnovitev odnosov z Izraelom, ki jih je prejšnja slovenska vlada po njegovi oceni pripeljala na "zgodovinsko najnižjo raven". Dejal je tudi, da bo vladajoča koalicija zamrznila priznanje Palestine.

Stališče predsednice Nataše Pirc Musar glede priznanja Palestine, spoštovanja mednarodnega prava in rešitve dveh držav je jasno in ostaja nespremenjeno, so v predsedničinem uradu danes sporočili v odgovoru na vprašanje STA glede izjav premierja Janše o selitvi slovenskega veleposlaništva v Jeruzalem in zamrznitvi priznanja Palestine.

"Slovenija je državo Palestino priznala 4. junija 2024, predsednica je to odločitev podpirala takrat in jo kot pravilno označuje tudi danes, poudarja pa, da s strani vlade sicer uradno ni bila seznanjena z nobenim novim konkretnim predlogom na to temo," so sporočili v uradu predsednice republike.

V uradu predsednice republike so dodali, da so odločitve o priznavanju ali nepriznavanju držav v pristojnosti državnega zbora, na podlagi predhodnega predloga vlade. Predsednica nanje ne more neposredno vplivati, lahko pa izrazi svoje stališče.

Pirc Musar po navedbah urada podpira rešitev dveh držav, saj je to edina pot do pravičnega in trajnega miru ter sobivanja Izraelcev in Palestincev. "A rešitev dveh držav lahko temelji le na priznanju obeh držav; če ena od njiju ni priznana, takšna rešitev v praksi ne more zaživeti," so dodali.

Predsednica je v tej luči poudarila, da pri tem vprašanju ne gre za izbiro med Palestino in Izraelom, temveč za izbiro človečnosti, mednarodnega prava in predvsem humanitarnega prava, kar so vrednote, na katerih zunanja politika Slovenije temelji vseh 35 let njene samostojnosti in neodvisnosti.

V uradu predsednice republike so izpostavili še, da je tudi Evropska komisija v današnjem odzivu poudarila, da bi selitev veleposlaništva v Jeruzalem pomenila odmik od mednarodnega konsenza glede statusa Jeruzalema in od dosedanjega skupnega stališča EU.

Zunanja politika Slovenije mora po oceni predsednice Pirc Musar temeljiti na spoštovanju mednarodnega prava, Ustanovne listine ZN ter zavez, ki jih je Slovenija sprejela v okviru EU in drugih mednarodnih organizacij.

Selitev veleposlaništva v Jeruzalem bi bilo mogoče razumeti kot de facto priznanje izraelske suverenosti nad Jeruzalemom, medtem ko zamrznitev priznanja Palestine ne bi izbrisala dejstva, da jo je Slovenija že priznala, je danes za STA ocenil mednarodni politolog in nekdanji predsednik DZ Milan Brglez. Dodal je, da mednarodno pravo zamrznitve priznanja države ne pozna.

"Morebitna selitev slovenskega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem (...) bi bila pravno in politično bistveno težji korak, saj bi jo bilo mogoče razumeti kot de facto priznanje izraelske suverenosti nad Jeruzalemom oziroma kot priznanje posledic okupacije in nezakonitega spreminjanja statusa zasedenega ozemlja," je povedal Brglez, ki po odhodu iz politike deluje na katedri za mednarodne odnose na FDV.

Omenjena odločitev bi bila tudi v nasprotju s "splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava, obveznostjo nepriznavanja nezakonitih stanj in ustavno vezanostjo Republike Slovenije na mednarodno pravo po 8. členu ustave", je dodal.

Hkrati je opozoril, da selitev veleposlaništva in zamrznitev priznanja Palestine, ki ju je v intervjuju za izraelski časnik Israel Hayom napovedal premier Janez Janša, nista ne enako problematična ne enako jasna ukrepa, saj mednarodno pravo zamrznitve priznanja države ne pozna.

Drugače je pri priznanju vlade, kjer države v praksi lahko spreminjajo raven političnega priznanja ali sodelovanja z določeno oblastjo. Vendar je pri tem Brglez poudaril, da se slovensko priznanje Palestine iz leta 2024 ni nanašalo zgolj na določeno vlado, ampak na Palestino kot državo.

Zamrznitev po njegovem mnenju tako ne bi mogla izbrisati dejstva, da je Slovenija Palestino priznala. Ob tem je spomnil, da je Slovenija Palestino de facto priznavala že pred formalnim priznanjem leta 2024 in imela z njo vzpostavljene oblike diplomatskega sodelovanja tudi v času prejšnjih Janševih vlad.

V luči tega je ocenil, da gre pri zamrznitvi zlasti za sporočilo, da nova oblast ne sprejema politične usmeritve prejšnje vlade.

"V praksi bi to lahko pomenilo zmanjšanje stikov s palestinskimi predstavniki, blokiranje nadaljnjega razvoja diplomatskih odnosov, spremembo glasovanja v mednarodnih organizacijah ali drugačno retoriko slovenske zunanje politike," je dodal.

Na vprašanje o posledicah selitve veleposlaništva in zamrznitve priznanja je Brglez opozoril, da bi to pomenilo odmik od slovenske zunanjepolitične kontinuitete in tvegalo prehod od politike, ki se sklicuje na mednarodno pravo, k politiki, ki mednarodno pravo uporablja selektivno.

"Če Slovenija pri Palestini relativizira okupacijo, aneksijo ali status Jeruzalema, s tem slabi lastne argumente v vseh drugih primerih, kjer se sklicuje na mednarodno pravo kot zaščito pred politiko moči," je nadaljeval in dodal, da bi Slovenija s tem tudi oslabila svojo pozicijo v ZN. To bi se lahko poznalo pri podpori slovenskim kandidaturam, pri oblikovanju koalicij v mednarodnih organizacijah in pri sposobnosti Slovenije, da nastopa kot načelna in predvidljiva zunanjepolitična akterka.

V primeru sprejetja omenjenih ukrepov bi se po mnenju Brgleza odnos z Izraelom kratkoročno verjetno izboljšal, a bi bila cena tega poslabšanje odnosov s Palestino, arabskimi državami, številnimi državami globalnega juga in tudi z delom evropskih partneric.

Prav tako je opozoril, da bi se Slovenija z napovedanimi ukrepi v EU postavila v težaven položaj. Prepričan je namreč, da je kljub neenotnosti unije glede Palestine "skupni evropski minimum še vedno rešitev dveh držav, neenostransko določanje statusa Jeruzalema in spoštovanje relevantnih resolucij ZN".

"Selitev veleposlaništva bi Slovenijo približala najbolj enostranskim proizraelskim pozicijam in jo oddaljila od držav, ki poskušajo evropsko politiko do Palestine in Izraela utemeljiti na mednarodnem pravu," je dodal.

EU bi se po besedah Brgleza na selitev veleposlaništva lahko odzvala z distanciranjem od slovenske poteze in zmanjšanjem slovenskega vpliva pri oblikovanju skupnih stališč o Bližnjem vzhodu. Glede zamrznitve priznanja Palestine pa bi bil odziv unije manj neposreden.

Pri samem sprejemanju napovedanih ukrepov v DZ je Brglez pojasnil, da bi se morebitna selitev veleposlaništva lahko začela kot odločitev vlade oziroma zunanjega ministrstva. Zaradi njene teže bi po njegovem mnenju morala potekati obravnava na odboru za zunanjo politiko, korektna bi bila tudi širša obravnava v DZ.

Bolj zapleten proces bi bil pri zamrznitvi priznanja Palestine, ker pravni institut zamrznitve priznanja države ne obstaja.

Koalicija bi se tega po mnenju Brgleza lahko lotila na več načinov. Lahko bi denimo poskušala sprejeti nov sklep v DZ, s katerim bi se distancirala od sklepa o priznanju iz leta 2024, ali pa bi vlada sprejela lastno politično stališče, da priznanja v praksi ne bo več izvajala oziroma da bo omejila diplomatsko sodelovanje s Palestino.

"Toda nobena od teh poti ne spremeni temeljnega problema. Če je državni zbor leta 2024 sprejel akt o priznanju Palestine, bi bilo politično in institucionalno najčistejše, da bi se morebitna sprememba tega stališča obravnavala po primerljivo resnem postopku. Če bi se vlada temu poskušala izogniti in zadevo urediti zgolj z izvršilnim ali internim političnim aktom, bi to samo še povečalo vprašanje legitimnosti takšnega posega v že sprejeto državno odločitev," je dodal.