Po aretaciji Madura je v Venezueli trenutno mirno, na ulicah ni vojske, ni protestov, vsi samo čakamo, kaj bo sledilo, razlaga domačin, ki v Caracasu živi že vse življenje. "Večina nas je proti Maduru. Veseli smo, da so ga odpeljali in upamo na pozitivno spremembo."
Pod Madurom je nevzdržno: Cezura, pomanjkanje hrane in goriva je naš vsakdan, dodaja. "Če želiš napolniti rezervoar goriva po državni subvencionirani ceni, moraš vstati zgodaj zjutraj. Jaz imam motor in danes sem se zbudil od dveh zjutraj, da sem bil ob štirih oz. petih v vrsti. Če ne, moraš plačati gorivo po tržni tarifi in kljub temu stati v vrsti. V z nafto bogati državi se kaj takega ne bi smelo dogajati."
Govorili smo tudi s Slovensko, ki prav tako v Caracasu živi že več kot 70 let. Pripoveduje, da je kakovost življenje odvisna od tega, ali podpiraš oblast ali ne. "Tisti, ki so na vladi, živijo sijajno, imajo vsega, imajo svoje varnostnike, imajo nove avtomobile - imajo vse, kar si želijo. Navadni ljudje pa živimo bolj skromno in posebno ljudje, ki živijo v favelah dobijo vsak mesec en velik škrnicelj." V katerem so riž, makaroni, tuna in kilogram sladkorja in to vse samo enkrat na mesec. Tudi pokojnine so bizarno nizke, dodajata. "Penzija sedaj ni niti 1 dolar na mesec."
Aretacija pomeni začetek sprememb pravita sogovornika, vendar močno dvomita, če se bodo sploh zgodile. "Lahko, da se bo, ampak jaz mislim, da bo težje, če se bodo Američani želeli vpletati. Naj pustijo venezuelskemu narodu, da naredijo s svojo državo, kar želijo."
"Mi ne gremo nikamor zaenkrat, mogoče gremo samo še na pokopališče."
Iskreno si želimo, zaključita sogovornika, da bi Venezuela znova postala dežela, v kateri bi znova sijalo sonce in da njene lepote ne bi pripadale vsem drugim, samo njenemu narodu ne.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.