'Verjamem v dušo'

Renate Kain vodi inštitut za patologijo v dunajski splošni bolnišnici. Na začetku kariere je v kratkem času opravila okoli tisoč obdukcij. Takrat so bile namreč razmere drugačne, na obdukcijo naj bi poslali okoli 90 odstotkov umrlih. Medicina je medtem tako napredovala, da je za razumevanje vzroka smrti potrebnih vedno manj obdukcij. Njihovo delo se tako zdaj vse bolj preusmerja na delo z živimi – vse celice in tkiva, odstranjena za diagnostiko ali terapevtske namene, pregledajo patologi. 

Čeprav pravi, da jo je študij dobro pripravil na kasnejše delo, začetki vseeno niso bili enostavni. "Včasih me je delo s številnimi mrtvimi obremenjevalo. Včasih sem opravila toliko obdukcij, da sem bila presenečena, da je še toliko živih ljudi."

Si pa človek v tem položaju zgradi zaščitni mehanizem, pravi: "Obdukcija vključuje tudi zunanji opis pokojnika: to naredim abstraktno, ne da bi zavestno želela prepoznati določene lastnosti osebe. Pokojnik tudi nima aktivnega mišičnega delovanja, obrazne mimike ni več, obrazne poteze se spremenijo. Ne vem, če bi sploh prepoznala osebo."

A to ne pomeni, da se je smrt ne dotakne: "Predvsem nepotrebne smrti, smrti mladih. Kot turist, ki je hotel fotografirati Dunaj s strehe železniškega vagona. Manj me je pretresla fizična sprememba, ki jo je povzročila smrt zaradi električnega udara kot nesmiselnost te smrti."

O občutku umiranja meni, da je spekter tukaj tako širok kot v življenju. "Verjamem, da je za nekatere ljudi, morda pozneje v življenju, smrt lahko olajšanje. Za tiste, ki pravijo, da je zdaj čas. Toda za tiste, ki niso pripravljeni, pa je zagotovo težko. Odvisno tudi od vrste smrti."

Tudi sama na slovo še zdaleč ni pripravljena, pravi, da si želi zdravega življenja: "Vendar vedno bolj sprejemam, da bo prišel dan." Bi si pa takrat želela le zaspati in se ne več zbuditi. "Vsaka smrt, ki vključuje dolgo trpljenje in bolečino, je smrt, ki je ne želim. Ampak zavestno si ne bi želel skrajšati življenja niti v trpljenju in bolečini, temveč bi se prepustila v roke paliativni oskrbi, da bi olajšali prehod v umiranje."

In potem je vsega konec? "Ali je smrt tudi konec, ne morem reči. Vzgojena sem bila v katoliški veri, verjamem v dušo in življenje po smrti. Kot čisti znanstvenik pa lahko povem, da za to nimam dokazov." A doda: "Od kolegov in prijateljev slišim, da imajo ljudje, ki spremljajo druge ob smrti, pogosto vtis, da je oseba še nekaj časa tam, preden se poslovi."

Sama sicer nikoli ni imela vtisa, da obstaja več kot samo telo. "Ne vem, ali prehod vsebuje kaj metafizičnega. Ko pa ljudje kaj takega čutijo, ni s tem nič narobe. Ali gre za vtis ali realnost, ne morem reči. Če je to oblika poslavljanja, potem je zagotovo lepa."

Je pa ukvarjanje s smrtjo priložnost, da osvetlimo, kako ravnati z življenjem, je poudarila za krone.at. "O tem sem v življenju pogosto razmišljala in znova in znova sem videla – poleg žalosti in bolečine je občutek zamujenih priložnosti zelo pomemben, ko se soočamo z izgubo. To me opominja, da bi pravzaprav morali živeti tako, kot da osebo vidimo zadnjič, kot da nam ne ostaja veliko časa. Zame soočanje s smrtjo pomeni živeti življenje, biti hvaležen za vsak dan, ko si zdrav, ki ga lahko preživiš s svojo družino. Ker smrt je dokončna."