Violine, ki nikoli več niso zaigrale

Po novejših ocenah so med drugo svetovno vojno med letoma 1939 in 1945 nacisti usmrtili okoli pol milijona Romov, nekateri računajo, da celo milijon in pol. Romi so bili kot etnična skupina za Judi tako druga največja žrtev nacističnega režima. A medtem ko je holokavst vsesplošno znana beseda, je porajmos precej manj.

Že ko je leta 1933 na oblast prišel Adolf Hitler, so v Nemčiji Romom ukinili vse državljanske pravice. Organizirane deportacije v nacistična taborišča so se nato začele sedem let pozneje, dokler ni poveljnik enot SS in gestapa Heinrich Himmler decembra 1942 ukazal, da morajo vse Rome znotraj meja Tretjega rajha deportirati v Auschwitz-Birkenau.

Eden redkih, ki so v Nemčiji javno spregovorili o najtemačnejših časih zgodovine in "ciganskem sektorju" Auschwitza z oznako BIIe, je bil leta 1933 rojeni Mano Höllenreiner. Pred leti je v pogovoru za Deutsche Welle (DW) takrat 84-letni preživeli taboriščnik opisal svoja otroška leta, ki jih je zaznamovala neverjetna krutost.

"Vsi želijo videti številko," je pripovedoval, kako je vtetovirano oznako Z 3526 pokazal tudi nekdanjima nemškima predsednikoma Christianu Wulffu in Joachimu Gaucku. Skupaj s pobrito glavo jo je dobil kot še ne desetletni fantič.

Nekega zgodnjega jutra marca 1943 je nekdo potrkal na vrata njihovega družinskega doma v Münchnu. Bila je policija. Ukazali so jim, naj takoj odidejo, čeprav je družina Höllenreiner že stoletja živela na Bavarskem. "Bili smo Nemci," Mano zmaje z glavo. V nemški vojski sta bila že njegov dedek in pradedek, v nacističnem Wehrmachtu je služil tudi njegov oče Johann, dokler ga niso odpustili, ker je bil "ciganski mešanec".

Družina je skupaj s tisoči drugih končala zaprta v vagonih za živino, brez zalog hrane in stranišč. Oče mu je povedal, da so mu obljubili kmetijo na Poljskem. Pot je trajala več dni, nekateri je niso preživeli.

Ko so prispeli v Auschwitz-Birkenau, ki leži na ozemlju Poljske, je postalo jasno, da je zgodba o kmetiji laž. Vsakemu potniku so vtetovirali številko in jim obrili glave. Družine so namestili v barake, znane kot "ciganski sektor" najbolj zloglasnega koncentracijskega taborišča med drugo svetovno vojno.

Mano se spominja, kako je bila edina stvar za jesti košček kruha in gnila repa. Zaporniki so se morali vsako jutro ob štirih postaviti v vrsto. Pozimi so stali v globokem snegu. "Stare ženske so padale in umirale," opisuje.

Ko se začnejo vračati spomini, še po vseh teh desetletjih sliši krike iz taborišča smrti tudi v svojem domu med starinskim bavarskim pohištvom. "Ko so otroci umrli, so njihove matere jokale. Potem so jih stražarji preprosto vzeli in vrgli na kup," pripoveduje Mano, ko se spominja brutalnega režima taboriščnih stražarjev. Tudi on in njegov bratranec Hugo, oba šele šolarja, sta včasih pomagala odnašati mrtve. Trupla so bila zložena na kup. "Mrtvi so bili zloženi do mojega stropa," z bolečim izrazom na obrazu, kot da bi jih tam lahko videl, pokaže navzgor.

Srečal se je tudi z zloglasnim zdravnikom Josefom Mengelejem, znanim kot 'Angel smrti'. Mano mu je moral nositi medicinske posode z vzorci: organi otrok, ki jih je Mengele umoril v njihovem sektorju. Zapornike, predvsem otroke in dvojčke, je izbiral tudi za različne medicinske poskuse, nato pa jih pošiljal v smrt: "Majhna dvojčka je dal skočiti skozi okno tretjega nadstropja, nato pa ju je spet sestavil." Operiral je tudi Manova bratranca, pri čemer sta oba utrpela hude poškodbe trebuha.

Prekine svojo pripoved pred novinarko DW: "Ne morem razložiti, kako je bilo v resnici v Auschwitzu, v taboriščih smrti. Bilo je veliko huje, kot sem vam povedal."

Vsi v ciganskem taborišču so poznali bližnji krematorij – dim iz dimnika in vonj po zažganem mesu. Ko so leta 1944 načrtovali zaprtje sektorja BIIe, je bila družina Höllenreiner med tistimi, ki so jih poslali v drugo taborišče, v Ravensbrück. Čeprav se je agonija tam nadaljevala, so vsaj preživeli. Številni njihovi sotrpini niso imeli te sreče.

Na današnji dan, na večer 2. avgusta 1944, so nacisti ukinili "Zigeunerlager" in nato v eni sami noči v plinskih celicah kruto pobili skoraj 3000 Sintov in Romov. To je bil največji poboj Romov med drugo svetovno vojno naenkrat. V številnih državah, tudi v Sloveniji, se na ta dan spominjajo žrtev porajmosa - holokavsta nad Romi.

Spominsko slovesnost vsako leto priredijo v Mariboru, poimenovana je Noč, ko so violine obmolknile. Ob prihodu v Auschwitz so zaporniki v sektorju BIIe namreč lahko obdržali svoje osebne predmete, med njimi tudi stalne spremljevalce romskega načina življenja, glasbila. Iz ciganskega sektorja se je zato ob večerih pogosto slišala glasba. V noči na 3. avgust 1944 pa so violine utihnile za vedno.

Skupno naj bi v taborišču Auschwitz-Birkenau umrlo 21.000 Romov, ki so jih tja pripeljali iz 14 evropskih držav. Iz Slovenije jih je tam umrlo 71, še šest pa v drugih taboriščih. Usmrtitve Romov so nacisti namreč izvajali tudi v svojih drugih taboriščih v skladu s politiko "končne rešitve ciganskega vprašanja", katere cilj je bilo popolno uničenje Romov. K temu je sodila tudi njihova načrtna sterilizacija.

Med drugo svetovno vojno so se dogajali množični poboji Romov tudi na območju nekdanje Jugoslavije, med drugim v hrvaškem koncentracijskem taborišču Jasenovac. Na območju današnje Slovenije so med drugo svetovno vojno Rome in Sinte v koncentracijska taborišča pošiljale italijanske okupacijske oblasti, pa tudi nemški okupator. Madžarski okupator je Rome med drugim pošiljal na prisilno delo, pomore Romov pa so izvajali tudi partizani.

V Auschwitzu je Mano Höllenreiner izgubil veliko sorodnikov: bratrance in sestrične ter njihove otroke, tete, v plinski komori je končala tudi njegova ljubljena babica. Družina Höllenreiner je zaradi nacističnega preganjanja izgubila 36 članov. Tudi Manova mati je imela judovske prednike, ubitih je bilo več kot 100 članov njene družine.

Sam se v Auschwitz ni vrnil nikoli več, ogled kraja neizmernega trpljenja bi bil zanj preveč. Se je pa vsa ta leta aktivno boril, da se preteklost ne bi pozabila. Predaval je v šolah, da bi "mladi Nemci vedeli, kaj smo prestali v koncentracijskih taboriščih in da je bil celoten sistem zločinski". Zdi se mu pomembno, da ljudje natančno vedo, kaj se je dogajalo v dobi nacizma. Za svoje izobraževalno delo je prejel tudi zvezni križec za zasluge.

Svojo zgodbo je povedal tudi pisateljici Anji Tuckermann, ki jo je prelila v knjigo Mano. To je sosedov fant Maxi prebral v šoli in preživeli taboriščnik je hvaležen, da je toliko učencev lahko na tak način izvedelo njegovo zgodbo. Lokalna šola je o njem posnela tudi dokumentarni film, mnogi mladi pa so mu izrazili podporo na demonstracijah proti desničarskemu ekstremizmu, na katerih je tudi župan obljubil, da mu bo vedno na voljo.