Vodenje svobodnega sveta, kot ga vidita Trump in Biden

Ameriška zunanja politika se bistveno ni spremenila že od leta 1941, ko se je zgodil napad na Pearl Harbor. 7. decembra tega leta so ZDA iz delne izolacije in nevmešavanja v svetovno politiko stopile v prvo bojno vrsto za obrambo demokracije in kapitalistične ureditve po svetu. V grobem bi morali zunanjo politiko deliti na politiko vpliva in politiko vplivanja. ZDA so zelo zaščitniške do svoje vloge v svetu in še bolj paranoične, ko se spodkopava njihove možnosti, da svet uredijo po svoji viziji. Ta je bila po koncu druge svetovne vojne usmerjena proti trem pomembnim točkam – gospodarstvu, demokraciji in zaustavljanju Stalinove Sovjetske zveze. To so, z izjemo Sovjetske zveze, ki je ni več, še vedno pomembne usmeritve ameriškega State departmenta.

Malokatera država na svetu je toliko denarja namenila za razvoj demokracij po svetu in predvsem temu, da so bile te države po letu 1945 tudi uspešne. Marshalov načrt, ki je Evropo postavil na noge, uspešna zgodba, ki so jo naredili na Japonskem, zaustavitev Stalinove diktature v Evropi in še številni drugi ukrepi, ki so ameriško zgodbo pozitivno razširili po večini sveta. Pomembni zunanji dogodki, kot je bil razpad Sovjetske zveze, vojna proti terorizmu, ruske operacije po svetu in vzpon Kitajske pa so ameriški zunanji pogled usmerili v ta področja, a osnova, ki so jo ustanovili Roosevelt, Truman in Eisenhower, je ostala enaka: podpora zaveznicam, ki so ekonomsko in demokratično podobno usmerjene, in kladivo za tiste, ki to niso.

Če bi primerjali politiko Georgea Busha, Baracka Obame in nato še Donalda Trumpa, bi videli, da se tektonski premiki niso zgodili. Negodovanje o premajhnih obrambnih proračunih članic zveze Nato izhaja že iz 70. let, o terorizmu so pogledi podobni, sodelovanje je zgledno, umik sil iz Evrope in usmeritev pa je napovedal že Obama. Donald Trump je te politične premike podedoval, iz njih seveda naredil šov, a ni veliko dodal.

Res je, da ima negativen pogled na Evropsko unijo, a gospodarska trenja so se začela že veliko pred tem. Saga med Boeingom in Airbusom o nedovoljenih subvencijah izhaja še iz Busheve in Obamove ere, številni drugi ekonomski spori prav tako. Trump je pri teh sporih le igral bolj ostro, a ekonomska nesoglasja pravzaprav niso izginila. Tudi Trumpovo stalno ponavljanje glede evropske avtomobilske industrije, neenakih standardih v avtomobilski industriji, farmaciji in kmetijstvu ni novo. Pri tem se je le bolj nediplomatsko izražal in kričal po Twitterju, kar je sprožilo negodovanja v Evropi, a pogajanja so kljub temu tekla po diplomatskih kanalih. "Kar Trump pove in kaj naredi, sta različni zadevi," so večkrat potrdili različni strokovnjaki, in v večini odnosov to drži. Ali je pričakovati, da bo Joe Biden te usmeritve spremenil? Nikakor, le več diplomatskega jezika, rokovanja in spodbude bo mogoče videti, a bodo v ozadju potekala podobna pogajanja.

Trump je rad ponavljal, da je Amerika zdaj na prvem mestu, a je že nekaj mesecev po prihodu v Belo hišo postalo jasno, da je bil bolj podučen o ameriški vlogi in pomembnosti mednarodnih organizacij za vzdrževanje ekonomskega razvoja v Severni Ameriki. Trgovinska vojna je bila predvsem usmerjena na Kitajsko, zajela je tudi Evropo, a je ta postajala vse manj pomembna. Zakaj? Ker je Evropa še vedno najmočnejši ekonomski in diplomatski partner ZDA pri večini zadev in tudi dejstvu, ki se ga je Trump postopoma bolj zavedal, da bi odrivanje Evrope to premaknilo bolj v roke Kitajske, strateškega nasprotnika, ki grozi, da bo močno omejil ameriški vpliv na Pacifiku in v Aziji. In mimogrede, ta premik proti Aziji in "zanemarjanje" evropskih zaveznikov je prvič uradno predstavil Obama, ne Trump. Ta je le s svojim odnosom, ki izhaja iz šovbiznisa, to naredil bolj jasno. To nikoli ni bilo nepričakovano.

Odnos do Severne Koreje je eden takšnih tipičnih primerov, ko je Trumpova retorika sicer bila uspešna, a hkrati tudi krivec za dokončen (ponovni) razpad odnosov med Pjongjangom in Washingtonom. Trump je bil v prvi fazi precej uspešen in mu je voditelja Kim Džong Una uspelo prepričati, da se dobita na štiri oči. Bil je tudi prvi ameriški predsednik v zgodovini, ki je stopil na ozemlje komunistične Severne Koreje. 

A ravno njegova netaktnost je bila na koncu kriva, da so pogovori propadli, saj so ti potekali prek diplomatskih kanalov, in ko je bilo potrebno dolgotrajno in mučno pogajanje, je temperamentnost premagala razum. Joe Biden bi, kot je bilo videti v času Obamovega predsedovanja, sledil dolgoletni ameriški usmeritvi in prepuščal odnose State departmentu, sam pa bi občasno ponavljal, da se Pjongjang mora razorožiti in biti pripravljen na pogajanja.

Tudi ostri odnosi do Irana, manjši spopadi in atentati so del naravnega razvoja. Trump ni bil tisti, ki je Iran osamil, to je začel Bush in nadaljeval Obama, ampak je želel te odnose dejansko izboljšati. A ker se ni zavedal kompleksnosti odnosov zaradi ameriške dolgoletne strategije kladiva in nakovala, ki so jo vodili na Bližnjem vzhodu, in ni razumel diplomatskega jezika, je še v času prve kampanje zavzel čisto republikansko retoriko in Iran označil za enega največjih groženj na svetu. Trumpove politike do Iraka, Irana, tudi Sirije, se niso bistveno razlikovale od njegovih predhodnikov.

Rusija je bil lakmusov papir Trumpovih obljub, ki jih pravzaprav ni mogel izpolniti, saj stol v Beli hiši ni nastop na miss sveta v Moskvi, ampak nadaljevanje odnosa, ki se je začel že leta 1917. Od želje po prijateljskem odnosu do enega najslabših odnosov od leta 1991, tudi zaradi tega, ker ni razumel diplomatskih kanalov. Ali pa jih ni želel razumeti, kot so zapisali v Foreign Policy.

Zmaj proti orlu

Odnos Kitajske in ZDA je star in nov, kar je paradoks, a v tem primeru je imel Trump več vpliva kot pri večini drugih politik, ki so bile nadaljevanje zgodovinskih usmeritev. Po letu 2010 je Kitajska od čudeža v Aziji prešla v velesilo, ki je poleg ekonomske moči začela pridobivati vojaško. Obama se je tega zavedal in začel izvajati različne politike, ki bi prihodnost za ameriške interese naredile bolj vzdržne, Trump pa je bil prvi, ki je dejansko naredil nekaj, da bi Kitajce poskušal omejiti. 

Ameriški odnos do komunistične Kitajske je nadaljevanje geopolitične igre zadrževanja njene širitve. Ta je izhajala iz 40. let, ko je Sovjetska zveza postajala vse močnejša, Američani pa so iskali načine, kako bi ustavili agresivno širitev komunistične ideologije po svetu. Zelo oskubljeno ta teorija pomeni, da so okrog Sovjetske zveze naredili nekakšen obroč držav zaveznic, ki bi zadrževale njihov vpliv. In pri izbiri teh zaveznic niso bili izbirčni, Američani so sprejemali tudi diktatorje, če so le bili antikomunisti.

Ob zmagi komunistov na Kitajskem leta 1947 pa se je ta teorija znova uporabila. Američani so tako ustvarili strategijo otoške verige. Od Južne Koreje, prek Japonske, Tajvana, Filipinov do Vietnama in Tajske so ustvarili politično obrambno črto, tudi z vojaškimi oporišči, ki bi Kitajski onemogočali neoviran prehod do Pacifika, in nadaljevanje dominacije ameriške mornarice, ki jo je ta ustvarila leta 1944. A ta teorija zadrževanja se je z bliskovitim vzponom Kitajske postavljala pod vprašaj. Gradnja umetnih otokov, grožnje Tajvanu, oboroževanje držav, ki so jim v zameno za podporo ZDA zagotavljale varnost pred Kitajsko, so le ena od težav, s katero se je Trump moral soočati. Ekonomska vojna je bila le posledica tega, a ta se je pravzaprav začela že pred leti.

Spopadi v kibernetskem prostoru

ZDA in Kitajska so se s pomočjo kibernetskega vojskovanja "tipale" že nekaj let, v zadnjem času pa je predvsem v javnosti zelo odmevala ameriška odločna prepoved uporabe tehnoloških rešitev, ki izhajajo iz Kitajske. Pa tudi to, da so podobne prepovedi Američani zahtevali tudi od zaveznikov. Huawei je kitajski tehnološki gigant, ki sledi izjemnemu tehnološkemu razvoju. V tehnologiji je primerljiv in v nekaterih pogojih celo bolj napreden kot primerljiva zahodna podjetja. Obramboslovka, profesorica Jelena Juvan, pravi: "Eden od razlogov za ameriške odločitve proti Huaweiu bi lahko bil tudi nekakšen ameriški prastrah proti kitajskemu vohunjenju. Oni so to tehnologijo kategorizirali kot tehnologijo, s pomočjo katere kitajske oblasti lahko vohunijo nad zavezniki. Huawei sicer to zanika, a Američanom je uspelo prepričati tudi nekatere zaveznike."

Prvič se je kibernetske napade začelo resno obravnavati ob napadu na iranske centrifuge za izdelavo obogatenega urana s pomočjo črva Stuxnet. "Takrat se je domnevalo, da je za tem napadom stal Izrael, a se to nikoli ni potrdilo." Kot še pove Juvanova, je bil drugi tak primer kibernetski napad na Estonijo leta 2007. To je bil eden največjih napadov na vse estonske informacijske strukture. Ta napad je še izhajal iz "resničnega sveta", saj so Estonci želeli odstraniti spomenik sovjetskim vojakom, ki so osvobodili Talin. To je povzročilo nemire, prešli pa so v kibernetske napade, ki so ohromili državno infrastrukturo. Vloga Rusije ni bila nikoli potrjena, Kremelj je to zanikal, a vsi indici so kazali na rusko roko.

Težava kibernetskih napadov in hkrati njihova priljubljenost so dejstvo, da je zelo težko izslediti njihov izvor. To dobro izkoriščajo različne države, od Rusije, Kitajske, Severne Koreje do Irana in tudi ZDA, ki lahko izvedejo napade, ki povzročijo veliko škode, a jim odgovornosti ni treba prevzeti.

"Za Kitajsko to sicer ni nobena skrivnost, v oboroženih silah ima posebne enote za kibernetske napade, ki potem takšne napade lahko izvajajo. Z razvojem sodobne informacijsko-komunikacijske tehnologije se je tisto klasično vojskovanje s konvencionalnimi sistemi preselilo na informacijsko bojišče," še doda Juvanova.

Nina Pejič, specialistka za Kitajsko na katedri za mednarodne odnose, pri tem pove, da "vohunjenje med obema državama ni nič novega, kibernetski incidenti in iz nje izhajajoča nevarnost so že dolgo prisotna politika obeh držav ali pa vsaj njenih paradržavnih akterjev".

Dvostranske koristi, ki so prešle v konflikt

Kitajska je svoj položaj v svetu uveljavljala predvsem v gospodarskem sektorju, kjer ponuja poceni izdelke, ki so predvsem po godu potrošniški družbi na Zahodu. Zahodna podjetja so odpirala podjetja na Kitajskem, kjer ni bilo okoljskih, birokratskih ali človeških ovir, delovna mesta na Zahodu pa so izginjala. To  je bil eden najmočnejših argumentov in točk, na kateri je zmagoval Trump. Do Kitajske je bil neizprosen, očital ji je, da je že leta igrala valutno vojno s svetom, da je bila umetno bolj konkurenčna, a hkrati se ni držala pravil, ki jih je svetovna ekonomija zahtevala. A pri tem je kratko pogosto potegnila tudi Kitajska, saj stvari niso bile enostranske. ZDA so se namreč "močno okoriščale vsa ta leta s kitajskimi inženirji in jih ni prav nič motil povečan odstotek Azijcev v San Franciscu – na njihovih ramenih se je Amerika postavila kot tehnološka velesila", pravi Pejičeva. 

Šele danes, ko je Kitajska postala tehnološko podobno razvita kot Zahod, se je pripravljena igrati pod istimi pravili, a Trump se s tem ni strinjal. Pekingu je jasno povedal, da bodo zaradi nepoštene igre posledice, in Kitajsko mu je uspelo zriniti v kot. Huawei je toliko varnostna kot ekonomsko-politična grožnja, zaradi katere ZDA niso bile pripravljene tvegati. Delno so tudi pozabile na nekatere zamere, ki so jih imele do zaveznikov na stari celini. 

Nina Pejič dodaja, da je pri tem pomembno poudariti, "kako daleč je na področju tehnologije prišla Kitajska – leto 2019 je bilo prvo, ko je Kitajska prehitela ZDA po številu vloženih patentov na WIPO. Hkrati se je kitajska ekonomija prav zaradi predhodnega obdobja učenja (in kopiranja) naučila pravega ekonomskega gladiatorstva, ki se danes pozna na kitajskem prodoru na tuje trge z inciativo Pas in cesta."

A stvari pogosto niso optimistične, Pejičeva tako zaključi, da je "ključno, da napetosti ne uidejo izpod nadzora. Pred leti je slavni ameriški profesor napovedal naslednjo svetovno vojno na zahodnem Pacifiku, kar lahko s takšno retoriko postane tudi samouresničljiva prerokba."

Razlikovanje na obrobnih temah?

V večini zgornjih političnih usmeritev, ki jih tako radi očitajo Trumpu, se ne bodo zgodile večje spremembe. Te se bodo večinoma nadaljevale, s to razliko, da bodo potekale bolj v ozadju, če bi zmagal Biden. Razlike bi se pojavile predvsem v bolj benignih pogledih, do katerih State department in politične strukture v ZDA tako ali tako nimajo močnega pogleda: okolje, mednarodne organizacije in zdravje. Trump je odstopil od pariškega podnebnega sporazuma, ker je menil, da je nepošten do ZDA in premalo oster do Kitajske in Indije. Tu je imel delno prav, saj sta tako Indija kot Kitajska izkoristili ugodnejši uvrstitvi na lestvici izpred nekaj let, a izolacija ZDA na mednarodnem paketu se je tukaj prvič bolj pokazala. Praktično so bile edine, ki so bile proti. Biden je že rekel, da bi bila to ena prvih zadev, ki bi jo ovrgel, in se priključil "vsemu svetu".

Združeni narodi, Svetovna zdravstvena organizacija in še nekateri drugi so bili pogosto tarča posmeha Donalda Trumpa, saj je menil, da vsi izkoriščajo ZDA. Združene narode je ocenil kot nekompetentne, sam pa je znova izoliral ZDA v diplomaciji, saj svet ni delil njegovega pogleda. Tudi State department ga ni, saj je ta še vedno podpiral vse programe in usmeritve, ki so jih pravzaprav sami soustvarjali. Trump je svoj pogled na te organizacije omilil, pogosto je pustil State departmentu, da uporablja mehko silo prek teh organizacij, da bi dosegli svoje.

Novi koronavirus je ena takšnih tem, na katerih se kandidata ločita tako na domačem kot mednarodnem političnem prizorišču. Če Trump bolj verjame, da gre tu za kitajsko zaroto, je proti zapiranju gospodarstva in omejevalnim ukrepom, ima Biden drugačen pogled. Po njegovem mnenju Svetovna zdravstvena organizacija ni podaljšek Kitajske, kot meni Trump, in si na področju omejevanja pandemije želi več sodelovanja. Zanimivo, predsednik slovenske vlade Janez Janša je v petek uradno podprl Donalda Trumpa, čeprav je sam podprl že drugo zapiranje gospodarstva in javnega življenja v manj kot letu dni. A kot vedno, mednarodna politika prenese marsikaj, politiki pa potem v domačem okolju naredijo po svoje. In tu bi bila tudi razlika med Trumpom in Bidnom, saj bi bilo delovanje zadnjega bolj predvidljivo, medtem ko bi Trump nadaljeval politiko, ki govori nekaj, v ozadju pa naredi nato drugače.