Vojaški schengen: pot naprej, ki je v resnici pot nazaj?

Ideja o evropski vojaški oziroma obrambni strukturi ni nova in se v evropskem političnem prostoru pojavlja že nekaj desetletij. Prvič je bila resno oblikovana v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, v času hladne vojne, ko so se zahodnoevropske države soočale z vprašanjem, kako okrepiti obrambo pred sovjetsko grožnjo in hkrati nadzorovati ponovno oboroževanje Zahodne Nemčije. Predlog Evropske obrambne skupnosti (EDC) je predvideval nadnacionalno organizirano evropsko vojsko šestih držav. Pogodba je bila leta 1952 podpisana, vendar zaradi strahu pred izgubo nacionalne suverenosti, zlasti v Franciji, nikoli ni bila ratificirana. Neuspeh EDC je utrdil vlogo Nata kot osrednjega stebra evropske varnosti in idejo evropske vojske potisnil na obrobje političnih razprav.

V času hladne vojne je bila evropska obramba skoraj v celoti podrejena transatlantskemu okviru, zanašanje na Združene države in Nato pa je zavrlo razvoj samostojne evropske obrambne arhitekture. Po koncu hladne vojne in širitvi Nata proti vzhodu je razprava znova izgubila zagon, saj je prevladalo prepričanje, da kolektivno obrambo najučinkoviteje zagotavlja zavezništvo pod vodstvom ZDA. Preobrat se je začel v začetku 21. stoletja, zlasti po napadih 11. septembra 2001, ko je Nato razširil delovanje zunaj evroatlantskega prostora, Evropska unija pa je postopoma prevzela pomembnejšo vlogo pri kriznem upravljanju, stabilizacijskih operacijah in zagotavljanju varnosti na Zahodnem Balkanu. Tako imenovana diverzifikacija evropske varnosti je utrdila delitev vlog med Natovim zagotavljanjem trde obrambe in vse vidnejšo vlogo EU na področju mehke varnosti.

Pomemben institucionalni premik je predstavljala Lizbonska pogodba, ki je leta 2009 postavila trdnejše pravne temelje skupni varnostni in obrambni politiki EU. Danes evropska obramba po dokumentih ostaja predvsem v pristojnosti držav članic, ideja enotne evropske vojske pa je dolgo ostajala politični koncept brez jasne in enotne vsebine.

Vojna v Ukrajini, ki se je začela leta 2022, je pomenila prelomnico v razumevanju evropske varnosti. Naraščajoče geopolitične napetosti, vprašanje dolgoročne zanesljivosti ameriških varnostnih jamstev ter potreba po hitrejši in bolj usklajeni obrambni odzivnosti so ponovno postavile idejo evropske vojske v središče političnih razprav.

V zadnjem polletju so se zato okrepili javni pozivi k večji evropski obrambni avtonomiji. Italijanski predsednik Sergio Mattarella je novembra 2025 opozoril, da se v Evropi in Sredozemlju pojavljajo novi konflikti, zaradi katerih mora Evropa prilagoditi svoja vojaška orodja in pospešiti gradnjo skupne evropske obrambne sile v tesnem sodelovanju z Natom. Podobna stališča so v začetku leta 2026 javno izrazili tudi španski zunanji minister José Manuel Albares, evropski komisar za obrambo Andrius Kubilius ter ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, ki je poudaril, da bi lahko ukrajinska vojska po koncu vojne postala jedro prihodnje skupne evropske sile, vendar za to trenutno ne obstajajo niti pravni niti finančni pogoji.

Vzporedno s političnimi izjavami se je okrepilo tudi konkretno delovanje evropskih institucij. Evropska komisija je novembra 2025 predstavila obsežen paket ukrepov za izboljšanje vojaške mobilnosti z namenom ustvarjanja območja vojaškega Schengna, ki bi omogočalo hitro in nemoteno premikanje vojaških enot in opreme po EU. Hkrati so predstavili načrt za modernizacijo evropske obrambne industrije ter spodbujanje skupnega naročanja, inovacij in zmanjševanja strateške odvisnosti od tretjih držav. Ti ukrepi so del širšega strateškega okvira Readiness 2030, ki predvideva bistveno okrepitev evropske obrambne pripravljenosti do konca desetletja in mobilizacijo znatnih finančnih sredstev za ta namen.

Razprava o evropski vojski danes ne pomeni nujno vzpostavitve klasične enotne vojske z enim poveljstvom, temveč predvsem prehod k tesneje povezani obrambni strukturi, ki bi Evropi omogočila večjo strateško avtonomijo in večjo politično težo v hitro zaostrujočem se varnostnem okolju. Prav ta kombinacija zgodovinskih izkušenj, aktualnih varnostnih izzivov in institucionalnih pobud pojasnjuje, zakaj se je razprava o evropski vojski v zadnjem času znova znašla v središču evropske politike.

Trenutne razmere prof. dr. Iztok Prezelj označuje kot izjemno "hud primež" nad samo Evropo in dodaja: "V resnici česa takšnega ne pomnimo v sodobni zgodovini." V svetu, kjer se vojaška sila znova potrjuje kot ključen instrument geopolitike, se Evropa sooča z vprašanjem, ali je sposobna in pripravljena stopiti na lastne obrambne noge.

Doc. dr. Jelena Juvan opozarja, da razprava o evropski vojski ni zgolj vojaško vprašanje, temveč del širšega koncepta strateške avtonomije. Gre za ambicijo Evropske unije, da postane geopolitični akter, ki ni le ekonomska sila, temveč tudi verodostojen varnostni subjekt. Toda ta ambicija trči ob realnost političnih omejitev, raznolikih interesov držav članic in vprašanj suverenosti, ki so v preteklosti že večkrat zavrli podobne pobude. "Brez političnega konsenza pa je takšen projekt obsojen na neuspeh, še preden bi se dejansko začel," pravi.

Oba sogovornika poudarjata, da "evropska vojska" v klasičnem pomenu kot nadnacionalna vojska, ki bi nadomestila nacionalne oborožene sile, ni realna možnost. Evropska unija nima političnega konsenza niti institucionalnih temeljev za tak korak. Verjetnejša pot je postopno oblikovanje močno integriranega evropskega obrambnega sistema, ki bi temeljil na združevanju nacionalnih zmogljivosti, skupnem načrtovanju, interoperabilnosti in stalnih strukturah poveljevanja.

Prezelj opozarja, da Evropa v praksi že razpolaga s številnimi elementi takšne "evropske vojske": nacionalne vojske sodelujejo v okviru Nata, bilateralno in znotraj EU, se skupno usposabljajo in delujejo. 

Juvanova to dopolnjuje z opozorilom, da bi vsak resnejši korak v smeri skupne strukture zahteval jasno in stalno poveljniško verigo ter vnaprejšnjo politično zavezo držav, da del svojih sil trajno namenijo skupni uporabi. "Brez postopnega razvoja, jasnih pravil in širokega soglasja bi takšna ureditev lahko oslabila notranjo kohezijo EU in paradoksalno zmanjšala njeno varnost, namesto da bi jo okrepila," dodaja.

Odprto ostaja vprašanje odnosa med morebitno evropsko obrambno strukturo in Natom. Oba sogovornika se strinjata, da bi bilo oblikovanje evropske vojske zunaj Nata izjemno tvegano. Takšen scenarij bi lahko povzročil resen razkol med EU in zavezništvom ter oslabil obstoječe varnostne mehanizme. Veliko realnejša in politično vzdržnejša pot je krepitev evropskega stebra znotraj Nata, ki bi Evropi omogočila večjo avtonomijo, ne da bi pri tem ogrozila transatlantsko vez.

Negotovost glede prihodnje politike ZDA, ki jo simbolno ponazarjajo tudi epizode z Grenlandijo, dodatno povečuje pritisk na evropske države, da razmislijo o večji samostojnosti. A kot opozarja Prezelj: "Na tej časovni točki je želja, da ohranimo transatlantsko prijateljsko vez, tako velika, da verjetno ne bomo sposobni narediti nekega koraka, ki bi se lahko hitro izkazal kot nepotreben ali pa zelo hitro kot nujen."

Razprava o evropski vojski ima tudi izrazito zgodovinsko razsežnost. Prezelj opozarja, da Evropa v resnici ne bi izumljala nič novega, temveč bi se vračala k že obstoječim modelom, zlasti k Zahodnoevropski uniji. Ta je do začetka tisočletja delovala kot evropska obrambna organizacija ob boku Nata, brez prisotnosti ZDA in Kanade, ter imela lastne operacije in obrambne zaveze. Današnje razprave so zato v marsičem "pot naprej, ki je v resnici pot nazaj". Dodaja pa, da "tudi Zahodnoevropska unija ni imela svoje nadnacionalne vojske; imela je združene nacionalne vojske pod začasnim poveljstvom v času operacij."

Tudi Juvanova opozarja, da so podobne pobude v preteklosti pogosto propadle zaradi vprašanj nadzora, suverenosti in posebnih interesov posameznih držav, vključno z nevtralnimi članicami EU. Te dileme niso izginile, nasprotno, v razmerah povečane neenotnosti znotraj Unije so morda še izrazitejše. "Evropska vojska ne more obstajati dokler imamo nevtralne države, ne predstavljam si kako bi vse to integrirali pod enotno poveljstvo. Koncepti uporabe oboroženih sil nevtralnih držav in držav, ki so v Natu, bistveno razlikujejo. Za enotno evropsko vojsko pa je nujen enoten koncept uporabe in enotna doktrina," razlaga.

Za Slovenijo kot manjšo državo z omejenimi vojaškimi zmogljivostmi bi lahko večja evropska obrambna integracija pomenila priložnost in izziv. Prezelj poudarja, da Slovenija sama nima velikega vojaškega vpliva, zato mora svoje odločitve graditi na treznem, analitičnem pristopu in tesnem usklajevanju s sosednjimi ter ključnimi evropskimi državami. Posebej pomembno je, da morebitni koraki ne odpirajo starih regionalnih napetosti in potekajo v sozvočju s sosednjimi državami, predvsem z Italijo in Hrvaško.

Prezelj ob tem izpostavlja, da ima Slovenija v primerjavi z drugimi državami poseben, edinstven politični kapital, neposredno simbolno in osebno povezavo z Belo hišo prek prve dame, kar predstavlja vzvod, kakršnega nima nobena druga evropska država. Ta "rdeči gumb" sicer, kot pravi, ne zagotavlja uspeha, a odpira diplomatski kanal, ki bi ga bilo v primeru resnega poslabšanja odnosov med ZDA in Evropo smiselno uporabiti kot dopolnilno pot k iskanju treznih, mirnih in stabilizacijskih rešitev. "Ne vemo, ali bi delovalo, ampak to pot vsaj imamo. Nihče drug je nima." Zato bi prav v času globoke negotovosti takšna neformalna, a potencialno vplivna povezava lahko po njegovem mnenju služila interesom evropske varnosti, ohranjanju transatlantskega dialoga in dolgoročnim interesom Slovenije.

Juvanova dodaja, da bi Slovenija s sodelovanjem v skupni evropski strukturi lahko pridobila večjo varnost in racionalizirala svoje obrambne zmogljivosti, a le, če bi bil projekt postopno zasnovan, jasno vpet v Nato in politično stabilen.

Če bo Nato ostal trden in funkcionalen, se bo razprava o evropski vojski verjetno nadaljevala predvsem kot krepitev evropskega stebra znotraj zavezništva. Če pa bi prišlo do resnejših pretresov v transatlantskih odnosih, bi se lahko ideje, ki danes delujejo abstraktno, hitro spremenile v nujo.

Dodaten zagon razpravam o prihodnosti evropske obrambe je v sredo dala tudi izjava ameriškega zunanjega ministra Marca Rubia, ki je na pričanju senatorjem poudaril, da je treba Nato "na novo zasnovati". Po njegovih besedah morajo evropske zaveznice bistveno in hitro okrepiti svoje obrambne zmogljivosti, če želijo zagotavljati verodostojne varnostne garancije tudi brez ameriškega varovalnega mehanizma.

Kot poudarjata oba sogovornika, "evropska vojska" ni projekt, ki bi ga bilo mogoče uresničiti čez noč. Gre za dolgoročen politični proces, ki zahteva visoko stopnjo zaupanja, enotno vizijo in pripravljenost držav članic, da del svoje suverenosti prenesejo na skupno raven.

"Po eni strani je treba narediti korak v smeri večje obrambne in vojaške samostojnosti ter neodvisnosti od ZDA, po drugi strani pa smo že dovolj fleksibilni, da sploh ne bi potrebovali ustanoviti nečesa, čemur bi rekli 'evropska vojska', saj, če se vojske na pravilen način povežejo, so že evropska vojska," pravi Prezelj.

"Poleg tega enotna vojska pomeni, da je namenjena izključno obrambi pred zunanjim nasprotnikom in da ne obstaja možnost uporabe vojaške sile med državami EU, kar v luči trenutnih razmer, neenotnosti znotraj EU in razlik med državami EU za prihodnost ni izključeno. Prav tako evropska vojska ni nekaj, za kar bi bila EU ustanovljena; oblikovanje enotnih oboroženih sil bi tudi spremenilo samo naravo EU," zaključuje Juvanova.