Vojna in nemir: na desettisoče mrtvih in na milijone razseljenih v letu 2019

V mednarodnem pogodbenem pravu ni prave definicije pojma oboroženega spopada, medtem ko različni učbeniki in vojaški priročniki ponujajo različne opredelitve. Vsi so si vsaj približno složni v tem, da oborožene spopade ločimo na mednarodne in nemednarodne konflikte. Pri prvih gre za uporabo vojaške sile med dvema ali več državami, pri slednjih pa za dalj časa trajajoče oboroženo spopadanje med vladnimi silami in silami ene ali več oboroženih skupin.

Število smrtnih žrtev v oboroženih konfliktih v zadnjih letih sicer upada. Na treh od štirih najbolj krvavih bojiščih – v Siriji, Jemnu in Mehiki, beležijo zmanjšanje smrtnih žrtev. Medtem pa je afganistanski konflikt, ki se s spreminjajočimi glavnimi akterji vleče že od konca sedemdesetih let, v letošnjem letu dobil pospešek. Kljub drugačnim napovedim se je od začetka predsedovanja Donalda Trumpa število ameriških vojakov v Afganistanu povečalo za skoraj 50 odstotkov, s prvotnih devet tisoč na sedanjih 13 tisoč.

Avgusta je bila javnost seznanjena s pogajanji med talibani, afganistansko vlado in ZDA o zmanjšanju števila ameriških vojakov na izhodiščnih devet tisoč, vendar je ameriški predsednik zaradi smrti ameriškega vojaka prekinil pogajanja z največjo uporniško skupino. Pred dnevi so se sicer v javnosti znova pojavile govorice, da Bela hiša razmišlja o umiku 4000 vojakov z bojišča pod Hindukušem.

V času (znova) povečane ameriške prisotnosti v Afganistanu se je zvišalo število smrtnih žrtev. Letos se je namreč povečala aktivnost talibanov, ki trenutno nadzirajo največ teritorija po ameriški invaziji leta 2001. Tako je v letu 2019 po podatkih projekcije ACLED, ki beleži žrtve oboroženih konfliktov, umrlo najmanj 41.735 Afganistancev.

Afganistanski konflikt je sicer eden najdaljših še trajajočih konfliktov na planetu. Vrata pekla so se odprla leta 1978, ko je puč, ki so ga izvedli afganistanski komunisti, odnesel vlado Mohameda Daouda Khana. Komunistične reforme, ki so vključevale ukinitev dogovorjenih porok, pravice za ženske, povečanje pismenosti in zemljiško reformo, so zamajale temelje plemenske ureditve, kar je povzročilo odpor na ruralnih območjih, kjer so že bile aktivne islamistične skupine, podprte s strani Pakistana. Oster odziv vlade je naletel na splošni upor, ki je zamajal komunistično oblast, zato se je leta 1979 za intervencijo odločila Sovjetska zveza. Spopadi so se nadaljevali tudi po umiku sovjetskih sil, ko so se lokalni plemenski voditelji udarili za oblast v državi.

Leta 1996 so na oblast s pomočjo Savdske Arabije in Pakistana prišli talibani, ki so razglasili Islamski emirat Afganistana. Zaradi (vsaj posrednih) povezav z napadalci na WTC 11. septembra 2001 so ZDA, skupaj z zavezniki, konec istega leta izvedle invazijo in s pomočjo Severnega zavezništva porazile režim v Kabulu. Toda vojna se je po vseh pričakovanjih nadaljevala in postala najdaljša vojna v zgodovini Združenih držav Amerike. Umrlo je 2300 ameriških vojakov, več kot 20 tisoč je bilo ranjenih. Od začetka afganistanskih vojn konec sedemdesetih let je umrlo več kot dva milijona ljudi.

Vojna v Siriji (2011–)

Val arabske pomladi je leta 2011 dosegel Sirijo, kjer so nasprotniki vladavine Bašarja al Asada zahtevali njegov odstop. Ker je oblast odgovorila s silo, se je upor razširil po celotni državi. Ključno vlogo, poleg Svobodne sirske vojske in kurdskih SDF milic, sta prevzeli skrajno islamistični skupini Al-Nusra in Isis. Asadov režim je pred zlomom rešila ruska intervencija, ki je spremenila razmerje moči na terenu v korist vlade v Damasku. V konflikt so se vmešale številne svetovne in praktično vse regionalne sile, ki v skladu s svojimi interesi podpirajo različne frakcije znotraj Sirije.

Po podatkih Sirskega observatorija za človekove pravice (SOHR) je vojna povzročila 570 tisoč smrtnih žrtev ter več kot pet milijonov beguncev, sedem milijonov ljudi pa je bilo razseljenih znotraj države. Po uspehih vladnih sil se je število mrtvih v letošnjem letu več kot prepolovilo; na 10 tisoč. Trenutno še potekajo spopadi za provinco Idlib, prav tako ni izključena nova turška operacija proti Kurdom na severu države.

Mehiška vojna proti kartelom (2006–)

Čeprav gre za asimetričen spopad nizke intenzitete, je vojna, ki jo je leta 2006 mehiška vlada napovedala kartelom zaradi z drogo povezanega nasilja, prinesla le še več nasilja. V spopadih med vojsko, policijo in člani kartelov, kot so Sinaloa, Los Zetas in Jalisco, Tijuana ter številni drugi, je v 13 letih umrlo več kot 115 tisoč ljudi. V vojno so vpletene tudi ZDA, saj po nekaterih podatkih kar 90 odstotkov kokaina v Združene države vstopi skozi Mehiko. K zaustavitvi trgovine z drogo in nasilja niso pripomogle niti aretacije vodij kartelov. V vakuumu moči, ki nastane pod padcu narkošefov, namreč izbruhnejo spopadi za nadzor tihotapskih poti, ki letno prinesejo od 10 do 45 milijard evrov dohodka za kartele.

Leta 2018 je bil na položaj predsednika izvoljen levičarski predsednik Andres Manuel Lopez Obrador. Ena od njegovih predvolilnih obljub je bila zaustavitev vojne proti kartelom. Kljub temu, da uradne izpolnitve obljube še ni bilo, je število žrtev v času njegovega predsedovanja upadlo i dobrih 22 tisoč na 17.608 v letošnjem letu. Kljub temu gre statistično gledano še vedno za tretji najbolj krvav konflikt trenutno.

Jemenska kriza (2011–)

Medtem ko se, vsaj tako kaže, bliža konec vojne v Siriji, je bitka za nadzor Jemna še vedno v polnem zamahu. Leta 2012 so po 33 letih politični nasprotniki uspeli spodnesti predsednika Alija Abdulaha Saleha, njegov naslednik Abdarabuh Mansur Hadi pa ni uspel pomiriti in združiti različnih frakcij v državi. Leta 2014 so hutijski uporniki vdrli v prestolnico Sano in Hadija prisilili k oblikovanju vlade narodne enotnosti, januarja 2015 pa tudi k odstopu. Hutiji so nato razpustili parlament in prevzeli popoln nadzor nad prestolnico. Medtem je Hadi pobegnil v Aden, ki ga je razglasil za novo prestolnico in pozval vse lojalne vojaške poveljnike in člane nekdanje vlade, da se mu pridružijo.

Hadija je podprla Savdska Arabija, ki je sprožila letalske napade na cilje v Jemnu. S tem pa je dokončno izbruhnila državljanska vojna, v katero so se vpletle tudi druge države. Na strani Savdske Arabije sodelujejo Bahrajn, Kuvajt, Katar, Združeni arabski emirati, Egipt, Jordanija, Maroko in Sudan ter domnevno tudi Al Kajda in Isis, logistično podporo pa jim nudijo ZDA in Velika Britanija. Hutije medtem podpira Iran, kar v Teheranu sicer zanikajo. V krvavih spopadih je doslej umrlo od 60 do 83 tisoč ljudi, od tega 20.882 samo v letošnjem letu.

Turško-kurdski konflikt (1978–)

Zadnje turško posredovanje na severu Sirije, ki ga nadzirajo Kurdi, je le eno od dejanj več desetletij trajajočega konflikta. Kurdi si prizadevajo bodisi za odcepitev bodisi za večjo avtonomijo. V bojih je doslej umrlo več kot 45 tisoč ljudi, letos vsaj 1420. Prvi spopadi so izbruhnili leta 1978, ko je skupina okrog Abdulaha Öcalana ustanovila Kurdsko delavsko stranko (PKK). Prva etapa upora je bila sklenjena leta 1999, ko je PKK razglasila premirje, ki ni trajalo dolgo. Spopadi so se zaostrili leta 2004. Öcalan, ki ga je turškim oblastem izročila ameriška obveščevalna agencija CIA, je leta 2013 Kurde pozval k prekinitvi ognja in mirovnim pogovorom. Dve leti kasneje je PKK, tudi zaradi razmer v Siriji in preteče nevarnosti Isisa, znova odstopila od premirja.

Somalijska državljanska vojna (1991–)

Državljanska vojna v državi na afriškem rogu je izbruhnila po strmoglavljenju vlade Siada Barreja leta 1991 in do danes terjala okrog pol milijona življenj. V naslednjih letih so v vakuumu moči izbruhnili krvavi konflikti za oblast, Somalija pa je kot država praktično propadla. Leta 1992 so v državo prispele modre čelade, a so jo leta 1995 tudi zapustile, ne da bi v Somaliji uspeli vzpostaviti centralno oblast. Sovražnosti so se vsaj delno umirile po ustanovitvi dveh avtonomnih pokrajin na severu države. Kljub temu pa so se spopadi, predvsem na jugu, nadaljevali.

V zadnjih letih sta se v konflikt vmešali tudi Etiopija, ki okupirala večji del juga države in s tem povzročila razmah radikalne milice Al-Šabab, ter Kenija, ki je v letu 2011 po vdoru na ozemlje pod nadzorom omenjene milice ustanovila t. i. tamponsko cono. Leta 2012 je bila naposled ustanovljena centralna vlada, a miru v državi še vedno ni. Letos je umrlo 2637 ljudi, kar je za spoznanje manj kot lani (3952).

Iraški konflikt (2003–)

Zalivska država, bogata z nafto, je nemiren kraj že od osemdesetih let prejšnjega stoletja in iraško-iranske vojne. Sadam Husein se je že leta 1991 zaradi okupacije Kuvajta zapletel v spopad z mednarodno skupnostjo, a je bilo leto 2003 zanj usodno. ZDA so namreč pod pretvezo obstoja orožja za masovno uničenje v iraških vojaških skladiščih izvedle invazijo na Irak in strmoglavile Huseina. In kot so predvidevali številni analitiki, se s tem vojna ni končala. V času ameriške okupacije so se namreč okrepile uporniške skupine. ZDA so državo sicer uradno zapustile leta 2011, a je kmalu, ob nevarni širitvi Isis, sledila vrnitev ameriške vojske. Trenutno je v Iraku okrog 5000 pripadnikov ameriških oboroženih sil.

Islamska država Iraka in Levanta je namreč na severu države uspela doseči velike teritorialne pridobitve, ki jih je spremljalo nasilje nad prebivalstvom. Skupaj je v 16 let trajajoči vojni umrlo 288 tisoč ljudi, lani sicer »le« 1298.

Vojna v Libiji (2011–)

Libija, še ena tragična zgodba arabske pomladi. Protesti v letu 2011 so privedli do vojaškega posredovanja zveze Nato, smrti dolgoletnega voditelja Moamerja Gadafija in državljanske vojne. Kljub temu, da gre za državo, ki ima največ naftnih rezerv na črni celini, je njena naftna industrija zaradi spopadov in sabotaž praktično uničena.

Po padcu Gadafija se za oblast v državi spopadajo različne frakcije. Spopadi so se zaostrili v letu 2014, glavna akterja pa sta izvoljena vlada v Tobruku ter generalni nacionalni kongres v Tripoliju. General Khalifa Haftar, zvest vladi v Tobruku, je aprila letos izvedel ofenzivo na Tripoli, ki se je v prvih šestih mesecih izjalovila. Domove je zapustilo 150 tisoč ljudi. Skupno je v spopadih od leta 2011 življenje izgubilo od 30 do 42 tisoč ljudi, letošnje leto pa je bilo zaradi Haftarjevih ofenziv in drugih spopadov bolj krvavo kot lansko. Umrlo je več kot 2200 ljudi. Leta 2016 je takratni ameriški predsednik Barack Obama priznal, da je nepripravljenost na Libijo po Gadafiju najhujša napaka njegove administracije.

Po svetu sicer potekajo številni oboroženi spopadi, predvsem na afriški in azijski celini. Podobno kot v zgoraj omenjenih primerih gre bodisi za vojne za neodvisnost, politično in gospodarsko moč ter vojne, povezane z interesom regionalnih ali globalnih sil. Konca nekaterim spopadom zaenkrat ni videti. Razlogi za to pa so različni. Medtem ko so nekateri spopadi enostavno pozabljeni, drugod vojna traja, vse dokler imajo glavni akterji v njej svoj interes.