Kljub vsem prizadevanjem za razvoj obnovljivih virov energije ostajamo v Evropi močno odvisni od nafte in plina. Obilne zaloge običajno obetajo veliko bogastvo, zato surovo nafto imenujemo "črno zlato". Ko cene narastejo, so proizvajalci navadno na dobičku, medtem ko so potrošniki na izgubi.
Toda to ni običajen naftni cenovni šok. Bližnji vzhod ostaja srce ponudbe, Hormuška ožina pa njegova glavna žila.
In koga so dejanske blokade in napadi na energetsko infrastrukturo v regiji najbolj prizadeli? Zalivske proizvajalce, kot sta Katar in Savdska Arabija.
Njihove stranke zdaj želijo na hitro poiskati alternativne vire, in te ponujata državi, kot sta Norveška in Kanada. Že ko je Rusija leta 2022 napadla Ukrajino in so mnoge države želele zmanjšati odvisnost od ruskega plina, je Norveška uspela povečati proizvodnjo in izkoristiti to priložnost.
Medtem je kanadski minister za energijo Tim Hodgson hitro svojo državo pozicioniral kot "stabilnega, zanesljivega, predvidljivega in na vrednotah temelječega proizvajalca energije," čeprav ostaja vprašanje, kako hitro bodo lahko povečali proizvodnjo, poroča BBC.
Iz tega spopada pa bi se kot največja zmagovalka lahko dvignila prav Rusija. Washington je začel popuščati pri sankcijah glede ruske nafte za ublažitev svetovnega pomanjkanja, prodaja ruske surove nafte Indiji pa se je povečala za 50 odstotkov. Nekatere ocene kažejo, da bi lahko Moskva zaslužila tudi do pet milijard dolarjev oziroma približno 4,33 milijarde evrov več do konca marca. S takim zaslužkom je Rusija na dobri poti do svojega največjega letnega prihodka od goriva od leta 2022.
Obstajajo pa tudi drugi potencialni zmagovalci. Ko nekatere države povečujejo porabo premoga, je to mamljiva priložnost za velike izvoznice, kot je Indonezija, saj cena premoga prav tako narašča.
Kdo pa so največji poraženci?
To naj bi bile ZDA, Velika Britanija in Evropa. A predsednik Donald Trump pravi, da ko nafta podraži, ZDA "zaslužijo veliko denarja". Ameriški proizvajalci nafte bi res lahko letos zaslužili desetine milijard dolarjev dodatnih prihodkov, če bi cene surove nafte ostale na trenutnih ravneh.
Toda to ne pomeni, da so ZDA zmagovalke. Prvič, ker so nekateri proizvajalci močno izpostavljeni motnjam na Bližnjem vzhodu. ExxonMobil ima na primer obrate v katarskem industrijskem centru Ras Laffan, kjer je proizvodnja ustavljena od začetka marca, zadele so ga tudi iranske rakete, ki so povzročile "obsežno škodo".
Drugič, po letih zmanjševanja zmogljivosti zaradi padajočih veleprodajnih cen mnogi proizvajalci nafte, pridobljene iz skrilavcev, ne morejo hitro povečati proizvodnje. In kar je najpomembnejše: na prebivalca so Američani največji porabniki nafte in plina na svetu.
Ekonomisti pri Oxford Economics opozarjajo, da če bi cene nafte poskočile na 140 dolarjev in tam ostale, bi se gospodarstvo lahko skrčilo. Američani pa še zdaleč niso edini "morebitni" poraženci.
Odvisnost evropskih potrošnikov in tistih v Veliki Britaniji, zlasti od uvoženega plina, pomeni večje tveganje za gospodarsko rast. To bi se zgodilo prek udarca na inflacijo: tržni razvoj v zadnjih nekaj tednih bi lahko k inflaciji pozneje v letu dodal približno 0,5 odstotka, če se bo nadaljeval, saj se podražitve prenašajo na blago, kot so gnojila in stroški ladijskega prevoza.
Dobra novica je, da je Zahod na splošno z leti postal energetsko učinkovitejši in je bolj odporen na energetske cenovne šoke kot v preteklosti. Toda ker na primer nafta in plin v Veliki Britaniji predstavljata več kot polovico porabe energije, so vozniki, gospodinjski računi za ogrevanje in energetsko intenzivni sektorji, kot je predelovalna industrija, še vedno izpostavljeni.
Velik del posledic je odvisen ne le od prihodnjega gibanja cen, temveč tudi od vladnih odzivov, kar je vroča tema. Ni presenetljivo, da mnoge oblasti oklevajo pri razmišljanju o obsežnih državnih pomoči, saj so tudi njihove finance pod pritiskom.
Seveda pa je največja grožnja prizadela običajne kupce nafte in utekočinjenega plina, ki teče proti vzhodu skozi Hormuško ožino. Azija dobi 59 odstotkov svoje surove nafte z Bližnjega vzhoda, Južna Koreja celo do 70 odstotkov. Ko so tamkajšnje delnice upadle zaradi motenj in stroškovnih skrbi, so politiki opozorili tudi na tveganje za korejsko industrijo čipov.
Južna Koreja proizvede več kot polovico svetovnih pomnilniških čipov. Drugod so med ukrepi, ki so jih uvedle države, kot so Šrilanka, Bangladeš in Filipini, razdeljevanje goriva, štiridnevni delovni teden in zapiranje izobraževalnih ustanov.
Toda največji porabniki na celini so nekoliko zaščiteni z načrtovanjem in diplomacijo. Kitajska razpolaga z zalogami, ki zadostujejo za dobrih nekaj mesecev porabe, in naj bi povečala nakupe od Irana. Enako velja za Indijo, ki prav tako izkorišča to začasno zeleno luč za obračanje k Rusiji.
Kaj se bo dejansko zgodilo, bo seveda odvisno od prihodnjega razvoja tega konflikta. Toda malo verjetno je, da so ZDA, ko so pred začetkom napadov na Iran strateško načrtovale, v celoti predvidele nekatere od teh gospodarskih posledic.
