Vojna pod zemljo: spopadi v sovjetskih tunelih

Po letih spopadov na poljih, v gozdovih in v zraku se je v vojni v Ukrajini odprla nova fronta, pod zemljo. Ukrajinska vojska je boj z ruskimi silami preselila v mrežo opuščenih plinovodov in predorov v okolici mesta Kupjansk na vzhodu države. Gre za plinovode, ki so nekoč povezovali Ukrajino in Rusijo, danes pa vojakom omogočajo premikanje in oskrbo brez neposredne izpostavljenosti napadom dronov.

Kot poroča The New York Times, so podzemni prostori dolgi več sto metrov in visoki približno tri metre, z njimi pa je povezana mreža cevi, katerih premer znaša le okoli 1,2 metra. Vojaki se zato po njih ne morejo premikati vzravnano, kljub temu pa v njih preživijo tudi več tednov. S pomočjo majhnih električnih vozil prevažajo strelivo, hrano in drugo opremo, po istih poteh pa evakuirajo ranjene in umrle soborce.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je oktobra razkril podrobnosti operacije Veles, v okviru katere so ukrajinske sile po navedbah Kijeva napredovale približno 15 kilometrov po plinovodu in zavarovale njegov vhod. Zelenski je operacijo označil za velik uspeh. Po njegovih besedah so ukrajinski vojaki med spopadi ubili približno sto ruskih vojakov, več kot 30 pa zajeli.

Uporaba podzemnih industrijskih cevi v vojni sicer ni ukrajinska iznajdba. Ruske sile so jih začele uporabljati za infiltracijo za ukrajinske obrambne položaje, pri čemer so obudile taktike, ki spominjajo na prvo svetovno vojno.

Kot je za France 24 pojasnil Huseyn Aliyev, strokovnjak za vojno v Ukrajini z Univerze v Glasgowu, so takšno taktiko najprej začeli uporabljati Rusi. Eden zgodnejših primerov je bila Avdijivka januarja 2024, ko so se ruski vojaki po domnevnem drenažnem kanalu prebili v zaledje ukrajinskih položajev.

Ruske sile so podzemne poti pozneje uporabljale tudi med operacijami v Kursku in okolici Kupjanska. Ukrajinska vojska je zato pripravila lastno podzemno operacijo.

Ukrajinski korpus Hartija je poiskal načrte nekdanjih plinovodov in upokojene strokovnjake, ki so sodelovali pri gradnji omrežja. V ceveh so uredili prezračevanje, kar je bilo po besedah poveljnika korpusa Volodimirja Lisjuka najzahtevnejše opravilo.

Med eno prvih operacij so ukrajinski vojaki v cevi naleteli na ruske sile. Po silovitem strelskem obračunu jih niso uspeli potisniti nazaj, zato so izkopali izhod, nato pa predor do vzporedne cevi in se znova prebili v prvotno cev za ruskimi položaji. S tem so nasprotnika ujeli v past. Po navedbah Lisjuka so ubili več deset ruskih vojakov, nekatere pa zajeli.

Uspeh operacije je po ocenah ukrajinskega predsednika in neodvisnih vojaških analitikov pomagal pri obrambi Kupjanska, poroča The New York Times. Vojaški analitiki so operacijo označili za taktični uspeh, ki je upočasnil rusko napredovanje, ne pa ga povsem zaustavil.

Vse pogostejša uporaba podzemnih poti je neposredno povezana z množično uporabo izvidniških in napadalnih dronov. Ti lahko vojake na odprtem terenu zaznajo že daleč pred njihovim prihodom na cilj, zato so premiki po površju postali izjemno nevarni.

Will Kingston-Cox, strokovnjak za Rusijo in vojno v Ukrajini pri Mednarodni skupini za študije varnosti (ITSS) v Veroni, je za France 24 pojasnil, da podzemne poti obema stranema omogočajo napade in protinapade v času, ko so premiki na odprtem zaradi dronov vse bolj tvegani.

Tudi Gustav Gressel z Avstrijske nacionalne obrambne akademije opozarja, da cevi vojakom zagotavljajo redko zaščito pred zračnimi grožnjami. Radijsko vodeni droni lahko v predorih izgubijo signal, pri brezpilotnih letalnikih z optičnimi vlakni pa se lahko kabel zatakne v zavojih. Vhode je mogoče dodatno zaščititi z mrežami in žicami.

Podzemna infrastruktura sicer ni omejena zgolj na okolico Kupjanska. Ryhor Nizhnikau s Finskega inštituta za mednarodne odnose opozarja, da podobna omrežja obstajajo tudi v regijah Harkov, Lugansk in Doneck ter na nekaterih območjih Zaporožja. Gre predvsem za infrastrukturo iz sovjetskega obdobja, ko je bil vzhod Ukrajine eno pomembnejših industrijskih središč Sovjetske zveze.

Kljub zaščiti pred droni življenje pod zemljo prinaša številne druge nevarnosti. Vojaki se morajo spopadati s prahom, pomanjkanjem svežega zraka, neprijetnimi vonjavami in omejenim prostorom. Zaradi ostankov plina je gibanje po nekaterih ceveh še posebej neprijetno, sanitarne razmere pa so pogosto improvizirane.

Vojaki so novinarju The New York Times opisali tudi smrt soborca, ki se je zadušil zaradi dima, potem ko je ruska bomba zadela vhod v cev. Šestinštiridesetletni Rostislav je prav tako razložil, da je proti koncu svojih rotacij začel čutiti popolno izčrpanost in nujno potrebo po vrnitvi na površje.

Tudi po vrnitvi domov se je težko privaditi na običajno življenje. Včasih se je, kot je opisal, po prebujanju najprej poskušal zavedati višine stropa, preden je ugotovil, da je v svojem stanovanju in ne v ozki cevi.

Kljub temu je dodal: "Izkazalo se je, da lahko v cevi živiš."

Čeprav podzemni plinovodi predstavljajo pomembno prednost pri premikanju vojakov in oskrbi položajev, vojaški analitiki opozarjajo, da takšnega načina bojevanja ni mogoče uporabiti vzdolž celotne fronte.

Podzemna infrastruktura obstaja le na določenih območjih, ozke cevi pa omogočajo premikanje le manjšemu številu vojakov. Če nasprotnik nadzoruje izhod iz predora, lahko postanejo vojaki, ki se prebijejo na površje, zelo ranljivi.

"Ozka cev lahko pehoti omogoči, da se prebije mimo ovire, vendar ima zelo omejene zmogljivosti za podporo večjim silam pod pritiskom," je opozoril Kingston-Cox. Takšna taktika je zato primernejša za prebijanje mimo ovir na bojišču kot za obsežnejše ofenzive.

Podzemno bojevanje tako ne pomeni nujno povsem novega poglavja v zgodovini vojskovanja, temveč v marsičem spominja na vračanje k taktikam iz prve svetovne vojne, ko so vojaki kopali predore pod sovražnimi linijami. Razlika je predvsem v tehnologiji: medtem ko so takrat podzemni rovi omogočali prebijanje skozi utrjene fronte, danes nekdanji plinovodi vojakom ponujajo predvsem zaščito pred vseprisotnimi droni.