Vojna prihaja v Rusijo: na dosegu polovica države?

Kijev trdi, da gre za odgovor na ruske napade na ukrajinska mesta in poskus, da se vojna prenese bližje ruski javnosti. Moskva pa ukrajinske napade označuje za teroristične in trdi, da večino dronov in raket prestreže.

Resnica je, kot pogosto v tej vojni, težko preverljiva. Obe strani informacije uporabljata tudi za propagandne namene, zato je treba številke o sestreljenih dronih, zadetih ciljih in uporabljeni oborožitvi obravnavati previdno.

Po navedbah ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega je Ukrajina v zadnjih dneh znova zadela rafinerijo v Ufi, več kot 1000 kilometrov od Ukrajine, ter obrat v regiji Penza, kjer naj bi izdelovali komponente za ruske rakete. Associated Press navaja, da Rusija teh zadetkov ni potrdila, trdi pa, da je v istem obdobju prestregla 179 ukrajinskih dronov.

Napadi na rusko energetsko infrastrukturo so del širše ukrajinske strategije. Kijev že več mesecev cilja rafinerije, skladišča goriva, naftne črpalne postaje in vojaško-industrijske obrate. Reuters je poročal, da so ukrajinski napadi na rafinerije v Krasnodarski in Jaroslavski regiji prispevali k motnjam v oskrbi z gorivom in dolgim vrstam na bencinskih črpalkah.

Pomembna sprememba je, da Ukrajina ne uporablja več le dronov, temveč vse bolj tudi doma razvite rakete dolgega dosega. Med njimi je največ pozornosti pritegnila raketa Flamingo, za katero Ukrajina trdi, da lahko doseže do 3000 kilometrov. Če so te navedbe točne, bi lahko teoretično dosegla večino evropskega dela Rusije in celo cilje onkraj Urala. Podatkov o dejanskem številu izdelanih raket, uspešnosti napadov in zanesljivosti sistema ni mogoče neodvisno potrditi.

Zelenski je že maja dejal, da so ukrajinske rakete Flamingo prvič preletele več kot 1500 kilometrov in zadele vojaško-industrijski objekt v Čeboksariju, kjer naj bi izdelovali navigacijske in elektronske komponente za rusko vojsko. Bloomberg navaja oceno vojaškega analitika Douglasa Barrieja z londonskega International Institute for Strategic Studies, da Flamingo pomeni pomemben razvoj ukrajinske kampanje napadov dolgega dosega, saj omogoča udarce globoko v Rusiji z veliko bojno glavo.

Ukrajinska taktika naj bi bila kombinirana: najprej z roji dronov obremenijo rusko zračno obrambo, nato pa skušajo skozi obrambo spraviti rakete. Analitiki opozarjajo, da takšna strategija ne pomeni nujno velikega števila zadetkov, lahko pa Rusijo prisili v prerazporeditev zračne obrambe stran od fronte in ključnih vojaških območij. AP je pred dnevi poročal, da je Zelenski trdil, da Rusija zaradi ukrajinskih napadov premešča zračno obrambo proti Moskvi, Valdaju in Kerškemu mostu.

Za Kijev imajo ti napadi več ciljev. Prvi je vojaški: poškodovati rusko logistiko, proizvodnjo orožja in oskrbo z gorivom. Drugi je gospodarski: povečati stroške vojne za Moskvo. Tretji je psihološki: pokazati Rusom, da vojna ni več oddaljena od njihovega vsakdana.

To ne pomeni, da ima Ukrajina strateško premoč. Rusija še vedno izvaja bistveno obsežnejše raketne in dronovske napade na ukrajinska mesta, energetsko infrastrukturo in civilne cilje. Putin je ta teden zatrdil, da so ruski povračilni napadi globoko na ukrajinskem ozemlju "močnejši, občutljivejši in bolj uničujoči".

A razlika je v tem, da Ukrajina vse očitneje zmanjšuje tehnološki zaostanek. Na začetku vojne je bila pri napadih dolgega dosega močno odvisna od zahodne oborožitve in improviziranih dronov. Danes razvija lastne brezpilotnike, predelane protiladijske rakete Neptun in nove manevrirne rakete, kot je Flamingo. Neptun, prvotno zasnovan kot protiladijska raketa, je Ukrajina že uporabila proti ruskim ciljem na Krimu in v Rusiji, njen doseg pa naj bi bil po predelavah do približno 1000 kilometrov.

Za Rusijo je to resen izziv. Država je ogromna, ključni vojaški in energetski objekti pa so razpršeni po velikem ozemlju. Če mora Moskva zračno obrambo razporejati od obmejnih regij do Volge, Urala in Moskve, se odpira vprašanje, ali lahko vse ključne cilje sploh učinkovito zaščiti.

Za Kremelj torej ukrajinski napadi niso več le vojaški problem, ampak vse bolj tudi politični. Eden od temeljev Putinove oblasti je namreč obljuba stabilnosti in varnosti. Vojna je bila večino časa za povprečnega Rusa oddaljen konflikt, ki se je odvijal na ukrajinskem ozemlju ali ob meji. Če pa se zračni alarmi, napadi na rafinerije in motnje v oskrbi z gorivom širijo vse globlje v notranjost države, postaja vse težje ohranjati vtis, da se življenje v Rusiji bistveno ne spreminja.

V Rusiji se sicer o ukrajinskih napadih praviloma poroča precej manj kot v Ukrajini ali na Zahodu. Državni mediji se večinoma osredotočajo na število sestreljenih dronov in zagotovila oblasti, da imajo razmere pod nadzorom, medtem ko o škodi na vojaški in energetski infrastrukturi pogosto poročajo skopo ali šele z zamikom. Zaradi strogega nadzora nad medijskim prostorom in zakonodaje o "diskreditaciji vojske" imajo prebivalci precej omejen dostop do neodvisnih informacij o posledicah napadov.

Napadi imajo tudi pomemben vojaški in gospodarski učinek. Rusija mora vse več sistemov protizračne obrambe namenjati zaščiti rafinerij, vojaških tovarn, skladišč goriva in kritične infrastrukture, namesto da bi jih uporabljala na fronti. Hkrati poškodbe energetske infrastrukture povečujejo stroške vojne, otežujejo logistiko in lahko povzročajo motnje pri oskrbi z gorivom. 

Hkrati se povečujejo tudi finančni pritiski na največja ruska podjetja. Ruska država je v zadnjih letih večkrat uvedla enkratne prispevke oziroma izredne dajatve za velika podjetja, od najbogatejših poslovnežev pa pričakuje financiranje posameznih državnih projektov in obnove zasedenih ukrajinskih ozemelj. Po ocenah analitikov Kremelj vse več stroškov vojne prenaša tudi na največje gospodarske skupine.

Na koncu tako ostaja odprto vprašanje, ali bodo napadi globoko v Rusijo Putina prisilili k pogajanjem ali pa bodo služili kot dodatno opravičilo za še ostrejše napade na Ukrajino. Dosedanji potek vojne kaže, da vojaški pritisk sam po sebi Kremlja ni prisilil v popuščanje, je pa povečal ceno vojne za vse.