Vojna proti Iranu – kam pelje?

Tudi njegove izjave včasih zvenijo, kot da je kakšen vedeževalec, tako je med drugim dejal, da je glede Irana ... začutil neke negativne vibracije.

V govoru narodu 28. februarja je sicer našteval pojasnila za napad, med drugim moralna, da je iranski režim zlobna skupina trdih, groznih ljudi, ki izvaja represijo nad svojim ljudstvom. Pa vojaška, da si prizadevajo za jedrsko orožje in da zdaj njihove rakete že dosežejo Evropo, kmalu pa tudi ZDA. Trump je še lani trdil, da obveščevalni podatki kažejo, da Iran nima raket tako dolgega dosega. Lahko bi jih, morda, razvil do leta 2035. Mednarodni jedrski strokovnjaki (Mednarodna agencija za jedrsko energijo) trdijo, da Iran jedrskega orožja ne razvija.

Napad se je sicer začel sredi pogovorov o iranskih jedrskih zmogljivostih, ki so po vseh kazalcih potekali ugodno. Morda preveč ugodno za okus izraelskega premierja Netanjahuja, ki mu domnevna iranska jedrska grožnja vedno pride prav. Nenazadnje je že leta 1992, ko je bil še poslanec izraelskega parlamenta, trdil, da bo Iran jedrsko bombo izdelal najkasneje v treh do petih letih.

Trenutno tudi ni samo vprašanje, zakaj vojna in kam pelje, posebej v ZDA je vprašanje tudi, ali je to sploh vojna. Visoki ameriški politični predstavniki, vključno s Trumpom, so se od začetka precej zapletali. Potem pa vseeno poenotili. In zato zdaj poslušamo različne evfemizme, tako od republikancev kot demokratov, da gre za širšo bojno operacijo, pa specialno operacijo in tako naprej. Zakaj je poimenovanje pomembno? Ker mora vojno odobriti kongres, ki pa ga, kot kaže, Trump predhodno sploh ni obvestil o napadu. Verjetno ni naključje, da se je za napad odločil v soboto, ko kongresnikov ni bilo.

Ohlapno se je skliceval na zakon o vojnih pooblastilih iz leta 1973, ko predsednik lahko napade, če napadena država predstavlja takojšnjo grožnjo.

In če se Trump prav malo zmeni za domačo publiko, javno mnenje in demokratične procese, se še manj zmeni za mednarodno pravo, ki ga vidi kot znak šibkosti.

Številni ugledni mednarodni pravniki, kot na primer Allen Wiener z univerze Stanford, se strinjajo, gre za po mednarodnem pravu nezakonito dejanje.

Po listini Združenih narodov države ne smejo uporabljati sile razen v dveh primerih, v samoobrambi proti oboroženemu napadu in če Varnostni svet OZN odobri uporabo sile. Noben od teh dveh pogojev ni bil izpolnjen. Generalni sekretar OZN Guterres je potrdil, da gre za kršitev mednarodnega prava.

Ni bilo prvič in, na žalost, zagotovo ne zadnjič, bi rekel marsikdo s spominom na polpreteklo zgodovino. Toda vse več uglednih raziskovalcev opozarja, da je nepravilno in nevarno trditi, da gre samo za ponovitev že znanih, starih vzorcev.

Napad na Irak se je zgodil po dolgotrajnih mednarodnih razpravah in poskusih pridobiti legalizacijo napada skozi resolucije OZN. Svet je bil še vedno multilateralen, v katerem se je še iskalo široko mednarodno podporo. Spomnimo se vilenske izjave koalicije voljnih, ki je napad podprla in ki jo je podpisala tudi Slovenija.

Takratni zunanji minister Colin Powell je v Varnostni svet prišel z materialnimi dokazi, da ima Irak orožje za množično uničevanje. Ki so bili, kot se je kasneje izkazalo in je priznal tudi sam, lažni. Pa vendarle. Opaziti je bilo vsaj nekakšen napor za privolitev mednarodne skupnosti.

Napad je takrat odobril tudi ameriški kongres.

Zdaj pa gre za politiko čiste sile, mimo vsega, mimo institucij, mimo mednarodnih (in domačih) zakonov in procedur.

Je napad, kot se to pogosto izkaže, dimni zaslon za težave doma? Trumpu pada priljubljenost pred vmesnimi volitvami v novembru, izraelski premier Netanjahu pa bi lahko prišel pred sodišče, če bi izgubil imuniteto zaradi obtožb iz leta 2019 zaradi korupcije in prejemanja podkupnin. Zato ni malo tistih, ki trdijo, da gre predvsem za Netanjahujev projekt, ki mu Trump samo sledi.

Prvi teden napadov je ZDA stal približno šest milijard. Nič ne bo, kot kaže, iz hitrega in, relativno seveda, poceni posega. Politico je pisal, da se ZDA pripravljajo vsaj na 100 dni vojne, če ne celo čez poletje v september.

Ameriški vojaški proračun za letošnje leto znaša krepkih 880 milijard. Kam vse gre ta denar?

Menda izjemno avtentična nadaljevanka Generation Kill (Rojeni za ubijanje) o prvih 40 dneh vojne v Iraku leta 2003, posneta po knjigi novinarja, ki je živel z vojaki in delil njihovo usodo, presenetljivo namreč pokaže, da ameriškim vojakom na terenu ni najbolje postlano, manjkalo jim je marsikaj, tudi navadnih baterij ni bilo dovolj.

Ameriške medije zadnje dni sicer zabava odkritje, da je obrambni minister Pete Hegseth v zadnjem mesecu prejšnjega fiskalnega obdobja porabil 80 milijard evrov, med drugim za šest milijonov jastogov, 13 milijonov zrezkov, 150 milijonov za nakup pohištva, med drugim za skoraj 90 milijonov vreden klavir in tako naprej. Ob tem, da poziva k varčevanju in zmanjšanju fiskalnih zlorab. Morebitne napotitve kopenskih sil ni izključil.

Kot je razbrati iz izjav ameriških predstavnikov, naj bi pričakovali, da se bo teheranski režim sam sesul, implodiral navznoter, da bodo vsi voditelji odstopili, se predali, potem pa bi iz rokava potegnili voditelja, ki bi bil pogodu ZDA in Izraelu. Zdaj, ko se to, vsaj doslej, še ni zgodilo, kaže, kot da drugega načrta ni.

Ob tem, da je iranska opozicija razpršena, kolikor jo sploh je.

Bo prišel nazaj sin v revoluciji odstavljenega in izgnanega šaha Reze Pahlavija, sicer zaveznik Izraela? Poznavalci mu sicer ne pripisujejo velikih možnosti za prevzem oblasti.

Eden izmed pomembnejših političnih likov je bil Mohamed Mosadek, pravnik z doktoratom z ene izmed evropskih univerz. Leta 1951 ga je, na predlog iranskega monarha Mohameda Reze Pahlavija, za predsednika vlade izvolil iranski parlament.

Znan je po svojih socialnih reformah, zemljiški reformi, kmete je osvobodil prisilnega dela, gradnji stanovanj, postavil je temelje sekularni demokraciji.

Bil je mednarodno tako znan in vpliven, da ga je revija Time leta 1951 razglasila za osebnost leta.

Vse do takrat, ko je predlagal nacionalizacijo iranske nafte, z odkupom. Iranska nafta je bila od leta 1913 pod upravo Anglo Persian Company, ki je kasneje postala British Petroleum. Po sporazumu je Iran od svoje nafte dobil 16 odstotkov, ostalo je šlo britanskemu podjetju.

Mosadek je dobil sankcije, razmere so se slabšale, vse pa je peljalo v vojaški puč, ki so ga pomagali izvesti britanska MI6 in ameriška CIA.

Mosadeku so sodili in do smrti je ostal v hišnem priporu.

Popolno oblast je prevzel šah Reza Pahlavi, ki se je že prej lotil modernizacije in vesternizacije države. Zanimivo, da je njegova milica, prav nasprotno kot današnja milica, ženskam celo trgala pokrivala z glav, vsaj eno obdobje, potem jim je bila glede pokrivanja svobodno prepuščena izbira. Ženske nasploh so, vsaj v Teheranu in večjih mestih, živele zelo po vzoru zahoda, volilno pravico so dobile leta 1963.

Zanimivo je, da je bila pot modernizacije, sekularizacije precej podobna obdobju Kemala Atatürka v Turčiji, le da je šla Turčija po poti republike, Iran pa absolutistične monarhije. Ki se je razvila v režim obscenega razkošja – šah naj bi imel med drugim več kot tisoč razkošnih avtov – in neverjetnega nasilja zloglasne šahove policije Savak, skozi njihove zapore naj bi šlo čez strahovita mučenja, zlorabe več kot 300 tisoč ljudi. Do revolucije leta 1979, ki je na oblast pripeljala verske voditelje, vzpostavila teokracijo in ženskam odvzela večino svoboščin.

Čeprav verski voditelji v 47 letih niso dovolili nobenih reform, je bilo čutiti, da se stvari obračajo. Nezadovoljstvo je bilo vedno večje, vse močnejši upor žensk, pa tudi zelo slabe gospodarske razmere, vse to je nakazovalo na morebitne spremembe.

Eden izmed razlogov za napad naj bi bile tudi pravice žensk. Kar je najmanj, kar lahko rečemo, veliko sprenevedanje. Ženske v Iranu imajo že zdaj veliko več pravic kot denimo ženske v Afganistanu, lahko hodijo na univerze, delajo, zahtevajo ločitev. V Afganistanu je izobrazba za deklice mogoča le do osnovne šole, delati ne smejo, še govoriti jim je prepovedano v javnosti. In nič ni slišati, da bi se, pa ne samo ZDA, kdorkoli vpliven v mednarodni skupnosti potegnil za njihove pravice. In ne nazadnje, Trump je predsednik države, kjer bodo v eni izmed zveznih držav, Tennesseeju, najverjetneje sprejeli zakon, ki bo omogočal izrek smrtne kazni ženskam za splav, tudi žrtvam posilstva.

Če odmislimo tegobe številnih bogatašev, ki so si na Bližnjem vzhodu našli dom zaradi nižjih davkov in zdaj mrzlično najemajo draga zasebna letala za vrnitev, napad povzroča številne resnične in velikanske stiske. Denimo, na tisoče in tisoče beguncev, celih družin, ki so se v Iran zatekle iz Afganistana in se zdaj vračajo v povsem neznano usodo. Po podatkih Unicefa je bilo v različnih državah samo v zadnjih spopadih ubitih več kot 1200 otrok, milijone jih nima dostopa do šol, razseljenih jih je na stotisoče, brez prihodnosti. Že lani, pred to vojno, je Unicef pomagal več kot 8000 otrokom, ki so ostali sami, brez družine, zbegani, prestrašeni, zdaj je še vse veliko huje in v večjem obsegu. Morda jim lahko pomaga ameriška prva dama Melania Trump, ki je ravno takrat enkrat ob napadu na Iran predsedovala zasedanju Varnostnega sveta in poučevala o pomenu izobrazbe otrok. Res, kaj je postal OZN!

Izrael spopad izkorišča tudi za napade na Libanon, izraelski naseljenci pa, ko so oči vseh obrnjene stran, za nasilje nad Palestinci, tudi na Zahodnem bregu.

Kaj bo s Kurdi, največjim narodom na svetu brez države, v Iranu jih je 10 milijonov. Bi bili lahko ena izmed kolateralnih žrtev? Kaj bo s Sirijo, lahko nova oblast zdrži brez vpletanj. In tako naprej.

Obsodila je, ne napada na Iran, ampak iranski odziv. Večina evropskih držav vojno podpira in prevzema tudi ameriško-izraelsko retoriko.

Redek glas proti, španski premier Sanchez, ki je sicer jasno obsodil iranski režim, toda tudi napad in odrekel uporabo vojaških letališč za oskrbo z gorivom.

Pri nas je stališče dela javnosti in politike, kaj bomo mi, mali Slovenci, saj ne moremo nič vplivati.

Lahko pa seveda zavzamemo pokončno držo, držo načel, ne pokoritve nasilnežu.

Podprli smo Španijo, nismo pa se pridružili tožbi Južnoafriške republike proti Izraelu na Meddržavnem sodišču v Haagu.

Če je lahko vojna orožje za utišanje opozicije doma, se pravi v ZDA in Izraelu, in morda nastavek za prehod v avtoritarni sistem, bi lahko podobno veljalo za Evropo, kjer ZDA že leta aktivno podpirajo vzpon skrajne desnice, ki teži k vzpostavitvi avtoritarnih režimov in odrekanju tistemu, kar je Evropo določalo po drugi svetovni vojni, liberalnemu redu, svoboščinam in vrednotam.