Čeprav so bile jedrske rakete zrak-zrak med hladno vojno del arzenala ZDA in Sovjetske zveze, doslej ni bilo na voljo veliko informacij, ki bi potrjevale, da jih imajo na voljo tudi ruske zračno-vesoljske sile (VKS).
Informacije so objavljene v javno objavljeni oceni groženj v svetu za leto 2025, ki jo je pripravila DIA in je bila predstavljena Pododboru za oborožene sile za obveščevalne dejavnosti in posebne operacije Predstavniškega doma Združenih držav Amerike.
Glede na to poročilo "Rusija širi svoje jedrske sile z dodajanjem novih zmogljivosti, vključno z jedrskimi raketami zrak-zrak in novimi jedrskimi sistemi. Rusija verjetno vzdržuje jedrsko zalogo približno 1550 nameščenih strateških bojnih glav in do 2000 nestrateških bojnih glav." Pri tem poročilo navaja oceno, da Rusija zelo verjetno ne namerava uporabiti jedrskega orožja v ukrajinskem konfliktu in bi to storila le v primeru, da bi bila eksistencialno ogrožena. Omenjena je tudi verjetna širitev ruskih programov kemičnega in biološkega orožja.
R-37M, raketa, izdelek konstruktorskega biroja Vimpel, je bila razvita za težki prestreznik MiG-31, kasneje pa so jo začeli uporabljati tudi na večnamenskih lovcih Su-30SM, Su-35S ter lovcu pete generacije Su-57. Raketo so začeli prvič resno uporabljati med vojno v Ukrajini.
Ukrajinski pilot MiGa-29 Andrij "Juice" Pliščikov je v intervjuju za The Warzone pred smrtjo leta 2023 dejal, da ruska uporaba raket R-37M močno omejuje izvajanje misij in zmogljivost ukrajinskega letalstva. "Seveda, če manevrirate, ne morete izvesti zračnega napada ali česa drugega, zato je igra v zraku še vedno zelo, zelo, zelo težka in zelo, zelo tvegana. Če se ne zavedate izstrelitve rakete, ste mrtvi."
Razvoj rakete se je sicer začel v začetku devetdesetih let, ko so z raketo želeli opremiti modernizirani prestreznik MiG-31M. Prvo lansiranje rakete so izvedli leta 1993 in uničili 228 kilometrov oddaljeno tarčo. Toda v začetku naslednjega leta so zaradi varčevanja in rezanja stroškov ukinili program modernizacije MiG-31, skupaj s projekti za njegovo oborožitev.
Projekt so oživili v začetku 21. stoletja v okviru nadgradnje lovca v BM standard. Prvo lansiranje znova posodobljenega projektila so izvedli leta 2011. Leta 2014 so zagnali serijsko proizvodnjo, prva letala pa so bila z raketo R-37M opremljena leta 2018.
396 centimetrov dolga raketa tehta približno 500 kilogramov, namenjena pa je uničevanju ciljev na veliki razdalji. Raketa je bila razvita tudi za namen napada na letala za zgodnje opozarjanje in nadzor v zraku (AWACS), ki se nahajajo v zaledju zračnih operacij, ter nizkoleteče manevrirne rakete.
Po podatkih proizvajalca izvozna različica rakete lahko uniči cilje na razdalji 200 kilometrov, različica, ki jo uporablja ruska vojska, pa do 400 kilometrov. Portal The Warzone navaja, da se ponavadi številke, ki jih navajajo proizvajalci, nanašajo na zmogljivosti rakete v optimalnih pogojih, medtem ko v operativnem kontekstu na njeno uspešnost vplivajo še številni drugi dejavniki, kot je na primer višina, s katere je bila raketa izstreljena.
Britanski inštitut RUSI je konec leta 2022 poročal, da so ruske letalske sile v zračnih dvobojih sestrelile več ukrajinskih letal z raketo R-37M. Lovec Su-57 naj bi oktobra 2022 sestrelil ukrajinskega Su-27 na razdalji 214 kilometrov ter še eno letalo. To bi pomenilo, da gre za sestrelitev na največji zabeleženi razdalji doslej. Navedb ruskega ministrstva za obrambo ni bilo mogoče neodvisno potrditi, je pa ukrajinska stran priznala, da je tistega dne izgubila dve letali – Su-27 in Su-24.
Za primerjavo, raketa zrak-zrak R-33, ki jo je pred tem uporabljal MiG-31, lahko uniči cilje do prijavljene razdalje 110 kilometrov. Ameriška vojska uporablja raketo AIM-120D, naj bi imela doseg okrog 160 kilometrov, čeprav so uradne številke o njeni zmogljivosti zaupne, poroča portal.
Medtem je pojav raket R-37M in različnih kitajskih raket zrak-zrak zelo dolgega dosega spodbudil Združene države k razvoju novega orožja v tem razredu, predvsem AIM-260 ter AIM-174B. Te naj bi imele večkratni domet AIM-120D, vendar so podatki o tem prav tako zaupni. Mornarica je predhodno potrdila, da je AIM-174B že vstopil v vsaj omejeno operativno uporabo.
Ker je bila oborožitev z jedrsko bojno glavo na voljo tudi za njeno predhodnico, R-33, Američani sklepajo, da to velja tudi za R-37M. S tem naj bi bili sposobni uničevati večje formacije letal ali raket v zraku. Primer rakete R-33 je bilo mogoče videti na posnetku, ki ga je poleti 2024 objavilo rusko ministrstvo za obrambo. Nekateri so sklepali, da gre za jedrsko različico R-33S, vendar tega ni mogoče potrditi, piše portal.
Različica R-37M bi bila skupaj z raketo R-33S edina jedrska raketa zrak-zrak v uporabi na svetu. Te so v času hladne vojne imele na voljo tudi ZDA. Raketa GAR-11, ki so jo kasneje preimenovali v AIM-26A ali "Jedrski sokol", je nosila bojno glavo W54 z močjo 0,5 kilotone. GAR-11 je bila edina vodena raketa v ameriški oborožitvi, na voljo pa so imeli tudi nevodeno AIR-2 Genie. Prizadevanja za razvoj različice infrardeče vodene rakete Sidewinder z jedrsko bojno glavo so bila sčasoma opuščena, piše The Warzone.
Jedrske rakete zrak-zrak so bile prvotno namenjene uničevanju formacij bombniških letal, saj detonacija pokrije večje območje. Danes bombniška letala ne letijo več v tako strnjenih formacijah, bi pa rakete lahko koristile pri spopadanju z radarsko slabo vidnimi letali, ki jih je ob določenih pogojih mogoče sicer radarsko zaznati vendar izjemno težko natančno locirati. Prav tako bi bile lahko učinkovite proti večjim "rojem" vodenih raket in dronov. Portal dodaja, da sicer ni povsem jasno, zakaj se je Moskva lotila razvoja raket z omenjeno zmogljivostjo.
R-37M je po vseh merilih zelo sposobno orožje dolgega dosega, obstoj različice z jedrsko konico pa zagotavlja zmogljivost, ki ji verjetno ne more konkurirati nobena sodobna raketa zrak-zrak, še piše ameriški portal.
