Vse bolj osamljeni predsednik daje vtis poraženca

Trumpu se je zalomilo na vseh frontah, od kampanje do koronavirusa, gospodarstva, sodišča, rezultatov anket - kamorkoli je pogledal, so prihajale zanj slabe novice. Volilno zborovanje v Oklahomi naj bi odpihnilo neprijetnosti in vlilo novo energijo v kampanjo, namesto tega je bilo razglašeno za poraz, ko je le dobrih 6000 privržencev navijalo zanj v dvorani z vidno praznimi sedeži. Njegova volilna baza ga ima še vedno za odrešitelja, toda strah pred virusom je prišel tudi do njih. Število novookuženih skokovito narašča prav v politično rdečih zveznih državah, kjer je zbrano jedro Trumpovega volilnega telesa.

Hladna prha za Belo hišo sta bili odločitvi vrhovnega sodišča, da njegova razveljavitev zaščite za sanjače, Američane, ki so jih starši kot otroke nelegalno pripeljali v ZDA, ni bila pravno utemeljena ter da zakon o državljanskih pravicah ščiti tudi LGBTQ skupnost pred diskriminacijami na delovnem mestu. Mnenje za slednjo je napisal Neil Gorsuch, eden od dveh vrhovnih sodnikov, ki ju je predlagal sedanji predsednik. To pomeni dvojno razočaranje za konservativno Ameriko in precejšen udarec za Trumpovo osrednjo volilno temo, da morajo voliti zanj, če želijo najvišjo sodno oblast po svoji meri. Pri čemer ni povsem jasno, pod kateri kamen naj še pogledajo, da bodo našli zanje dovolj konservativne sodnike.

Precejšen udarec je knjiga Trumpovega nekdanjega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona, še posebej, ker je zahteva Bele hiše, da prepovejo njeno razpečevanje, na sodišču klavrno propadla. Njeno osrednje sporočilo, da Trump ni zrel za vodenje države in da ga bolj kot koristi ZDA zanimajo njegove koristi, predvsem pa kako še enkrat zmagati, ni kakšno posebno presenečenje. Podrobnosti so še vedno osupljive, toda v času moralne otrplosti in izjemno znižanih meril, kaj je sprejemljivo vedenje v Beli hiši, se zdi bolj pomenljivo dejstvo, da je eden najbolj tesnih sodelavcev tako ostro napadel predsednika, ki še vedno vlada. "To je znak Trumpove šibkosti – ko je predsednik videti šibek, spodbuja odpor in upor," meni David Graham iz časnika The Atlantic.

To je pokazal nov sodni zaplet, ko so konec tedna skušali odstraniti zveznega tožilca v New Yorku Geoffreyja Bermana, a se je ta uprl, da ne bo odstopil in sprožil manjši škandal. Pri čemer je Bermana na ta položaj pred dvema letoma imenovala sedanja vlada, ker je sprožilo skrbi, da si je Trump nastavil nekdanjega člana svoje povolilne ekipe za prevzem oblasti, kar bo otežilo preiskave proti njemu. Ne samo, da se to ni zgodilo, pač pa je urad pod Bermanom sprožil vrsto preiskav proti ljudem okoli predsednika. Bela hiša ga je želela zamenjati s Trumpovim golf prijateljem Jayjem Claytonom, a so nato morali v zameno za odhod tožilca pristati, da ga nadomesti namestnica Audrey Strauss, kar verjetno pomeni, da se bodo preiskave nadaljevale. 

Upor najbolj zvestih

Zaplet je še poudaril, na kako spolzkih tleh je nekdanji zvezdnik resničnostne televizije, saj je Berman očitno presodil, da mu bolj koristi spor s Trumpom in njegovim zvestim pravosodnim ministrom Williamom Barrom kot podoba vojaka v MAGA armadi. Še več, Barrov poskus zamenjave so preprečili donedavni tesni zavezniki v kongresu, republikanski senatorji, ki niso pristali na sporno zamenjavo z neizkušenim Claytonom. Ko tudi Lindsey Graham, doslej eden od vodilnih zagovornikov Trumpa v senatu, začne znova obračati jadra po vetru, je to jasen znak, da ta ne piha več prav zelo v smeri zmage republikanca. 

Vse bolj na glas se upirajo tudi "moji generali", kot je predsednik na začetku svojega mandata imenoval ministre, ki so prihajali iz vojaških vrst. Marinec Jim Mattis, prvi obrambni minister v Trumpovi vladi, je dejal, da ta skuša še bolj razdeliti državo in "se norčuje iz ustave". Tudi poveljnik generalštaba, general Mark Milley, je z javnim opravičilom za sodelovanje v razvpitem sprehodu od Bele hiše do bližnje cerkve, pri čemer je policija na ukaz Barra grobo razgnala mirne protestnike, dal vedeti, da vojska ne bo pristala na njeno vpletanje v politiko. Celo sedanji obrambni minister Mark Esper je javno zavrnil predsednikove pozive, naj vojska posreduje med nemiri. 

Počasi dvom v predsednika vdira tudi na mnenjske strani najbolj konservativnih medijev, od Wall Street Journala do skrajno konservativnega glasila Breitbart. Vse bolj družno ugotavljajo, da je njegov dosedanji odziv na pandemijo in policijsko nasilje okrnil možnosti za ponovno izvolitev. Kar je še toliko bolj očitno, ko je tudi liga ameriškega nogometa NFL spremenila stališče in dovolila, da igralci s klečanjem izrazijo svoj protest proti rasni nepravičnosti, Trump pa je jezno nergal, od kod jim takšne zamisli in dejal: "Mislil sem, da smo že dobili to bitko z NFL." A v svoji drugi predsedniški kampanji očitno ni več tako usklajen s splošnim razpoloženjem volivcev.

Naraščanje poguma za upiranje predsedniku ima korenine v anketah javnega mnenja, ki so tako slabe za Trumpa, da je televizijski postaji CNN celo zagrozil s tožbo, ko je objavila svoje rezultate. Po besedah Matta Glasmana, politologa z univerze Georegetown, vse več ljudi ugotavlja, da je pri številnih vprašanjih na drugi strani kot mnenje večine Američanov. Več kot je upornikov, lažje se jim pridružijo tudi njegovi donedavni zavezniki. Tudi nasprotovanje senatorja Grahama ni bilo naključno, pač pa "preračunljiva odločitev, ki temelji na šibkosti predsednika", trdi Glassman.

Odločilno bo spodbujanje podpornikov

Po merjenju razmeroma konservativne strani Real Clear Politics, ki združuje različna merjenja javnega mnenja, ima demokrat Joe Biden skoraj deset odstotkov prednosti, ter 222 od potrebnih 270 elektorskih glasov. Napovedi kot neodločeno navajajo celo republikansko trdnjavo Teksas. Seveda nič od tega ne pomeni, da so volitve že odločene. Po eni strani je še vedno svež nauk iz 2016, ko je Trump ves čas zaostajal za Hillary Clinton, a nato v finišu zbral več delegatov. Po drugi primera Georgea Busha starejšega in Harryja Trumana, ki sta še bolj zaostajala v anketah, a na koncu postala predsednika.

Konservativno volilno jedro se je morda nekoliko skrčilo, a ostaja zavzeto, predvsem pa kaže veliko več navdušenja za odhod na volišča. Vse bolj je jasno, da v globoki razdeljeni državi zgodbe o potrebi po prepričevanju neodločenih volivcev ponavljajo le še politični svetovalci, ki morajo prodati svoje storitve. Volivci imajo zelo jasno mnenje o Trumpu. Ali so nad njim navdušeni ali pa ga preprosto ne prenesejo. Ključno je vprašanje, kdo bo bolj uspešen pri njihovem spodbujanju, naj se udeležijo volitev. 

Demokrati imajo znova nekoliko anemičnega kandidata, ki ga je bolj kot želja volivcev na vrh izstrelila odločitev vrha stranke, da je bolj "izvoljiv" kot demokratični socialist Bernie Sanders. Torkove strankarske volitve v New Yorku so še enkrat več pokazale, kako težavno je voliti v času pandemije. Obenem si Bela hiša prizadeva čim bolj omejiti volitve po pošti. Vse bolj osamljeni predsednik namreč ve, da bi zelo številčna udeležba bržčas pomenila konec nepričakovane in neobičajne politične kariere.