Ameriška politika do Rusije se po ocenah nekaterih nemških zunanjepolitičnih analitikov nevarno spreminja. Medtem ko Washington krepi stike z Moskvo in odpira možnosti za nove gospodarske dogovore, ostaja vprašanje, kakšno ceno bi lahko za morebitno ameriško-rusko zbliževanje plačala Ukrajina.
Politolog Thomas Jäger je v pogovoru za nemški Focus ocenil, da je ruski predsednik Vladimir Putin kljub neuspehu pri doseganju svojih prvotnih vojaških ciljev vse bližje političnemu uspehu.
Na svojo stran je namreč dobil Trumpa: "Trump želi, da Ukrajina nekaj podpiše, čeprav ne vemo natančno, kaj bi to pomenilo oziroma kaj bi dokument vseboval. Toda to bi moralo biti enakovredno kapitulaciji, da bi Rusija takšen dogovor sprejela," je ocenil Jäger.
Donosni posli z Rusijo
Jäger meni, da imajo pri spreminjanju ameriške politike pomembno vlogo finančni interesi. Po njegovi oceni je Washington obrnil dosedanji pristop: namesto da bi najprej zahteval mirovni sporazum, želi Trump najprej sklepati gospodarske dogovore z Rusijo, nato pa ugotavljati, ali bo mogoče doseči mir.
Med potencialnimi gospodarskimi interesi Jäger omenja sodelovanje pri rudarskih projektih, podatkovnih centrih in morebitnem nakupu ruskega energetskega podjetja Lukoil.
Ocenjuje tudi, da se Trump zaveda omejenega časa, ki ga ima za uresničitev svojih gospodarskih in političnih načrtov. Po Jägerjevi interpretaciji Putin ameriškemu predsedniku ponuja donosne poslovne priložnosti, v zameno pa pričakuje politične koncesije glede Ukrajine. "Putin pravi: Da, ta posel lahko sklenemo. Vse v vašo korist. Vse gre na vaš račun. Toda potem mi morate izročiti Ukrajino," je Jäger ponazoril svojo oceno ruskega pristopa.
Bi lahko o prihodnosti Ukrajine odločali Trump, Putin in Ši?
Na nevarnost širšega geopolitičnega preobrata opozarja tudi nemški strokovnjak za ZDA Josef Braml. V avtorskem komentarju za Focus obravnava Putinov predlog za srečanje z Donaldom Trumpom in kitajskim predsednikom Šijem ob vrhu APEC v kitajskem Shenzhenu.
Braml meni, da že sama ideja srečanja odpira pomembna vprašanja o prihodnji svetovni ureditvi. Po njegovi oceni bi se lahko tri velike sile pogovarjale o prihodnosti Ukrajine brez neposrednega sodelovanja Ukrajincev in evropskih držav. Prav to je po njegovem največja nevarnost.
Evropa bi morala živeti s posledicami odločitev, sprejetih brez njenega sodelovanja, čeprav vojna v Ukrajini neposredno vpliva na njeno varnost, gospodarstvo in politično prihodnost.
Braml opozarja, da bi takšen način odločanja pomenil odmik od mednarodne ureditve, ki temelji na suverenosti držav in mednarodnem pravu, k sistemu, v katerem imajo odločilno besedo najmočnejše države.
Nova Jalta? Primerjava z letom 1945
Braml morebitno srečanje primerja z zgodovinsko konferenco na Jalti leta 1945, ko so ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt, britanski premier Winston Churchill in sovjetski voditelj Josip Stalin razpravljali o povojni ureditvi Evrope.
Poudarja, da zgodovinski okoliščini nista povsem primerljivi, vendar je simbolika pomembna. Jalta je v zgodovinskem spominu številnih manjših držav ostala povezana s strahom, da bodo velike sile odločale o njihovi prihodnosti in jih razdeljevale med svoja vplivna območja. Po Bramlovi oceni bi lahko srečanje v Šenzhenu postalo simbol podobnega načina razmišljanja.
Rusija si prizadeva za priznanje svojega vpliva na evropsko varnostno ureditev, Kitajska želi utrditi položaj velike svetovne sile, Trump pa po Bramlovem mnenju daje prednost neposrednim dogovorom med voditelji pred dolgotrajnimi pogajanji v okviru mednarodnih institucij. Takšna ureditev bi lahko zmanjšala vpliv manjših držav in mednarodnih organizacij.
Zakaj hiter dogovor še ne pomeni trajnega miru
Braml opozarja, da končanje vojaških spopadov samo po sebi še ne zagotavlja trajnega miru. Če bi mirovni dogovor brez soglasja Ukrajine priznal ozemeljske pridobitve, dosežene z vojaško silo, bi po njegovi oceni ustvaril nevaren precedens.
Takšen razplet bi lahko Rusiji omogočil čas za obnovitev vojaških zmogljivosti, drugim državam pa poslal sporočilo, da je mogoče z uporabo sile doseči politične in ozemeljske cilje.
Analitik meni, da bi razvoj dogodkov pozorno spremljala tudi Kitajska, predvsem zaradi širših posledic za mednarodno ureditev.
Jäger je glede ruskih namenov prav tako skeptičen. Ocenjuje, da Putin ne želi zgolj dogovora o prekinitvi ognja, temveč dolgoročen politični vpliv na Ukrajino, primerljiv z ruskim vplivom na Belorusijo. Po njegovem Rusiji pri vztrajanju v vojni pomaga tudi nadaljnja podpora Kitajske.
Evropa med ameriško in kitajsko odvisnostjo
Oba analitika opozarjata, da je Evropa zaradi dolgoletnih strateških odločitev v zahtevnem položaju. Jäger izpostavlja predvsem evropsko odvisnost od Kitajske pri redkih zemljah in od ZDA na področju informacijskih tehnologij. Braml temu dodaja še dolgoletno odvisnost od ameriških varnostnih zagotovil, razdrobljenost evropske obrambne industrije in odvisnost od uvoženih energentov ter surovin.
Po njegovi oceni je Evropa desetletja predpostavljala, da bo njena gospodarska moč samodejno zagotavljala tudi politični vpliv.
Toda gospodarska velikost sama po sebi še ne pomeni sposobnosti samostojnega odločanja o varnostnih vprašanjih. Braml zato opozarja, da lahko Evropa brez zmanjševanja strateških odvisnosti postane predvsem predmet odločitev drugih velikih sil.
Nemčija ima po ocenah analitikov ključno vlogo
Jäger posebej poudarja pomen Nemčije pri nadaljnji podpori Ukrajini. Po njegovi oceni je Nemčija najpomembnejša evropska država pri zagotavljanju podpore Kijevu. Če bi nemška pomoč oslabela, bi se lahko zmanjšala tudi pripravljenost drugih članic Evropske unije za nadaljnjo podporo. Braml medtem meni, da mora Nemčija svojo gospodarsko moč učinkoviteje pretvoriti v evropski politični in varnostni vpliv.
Med potrebnimi ukrepi izpostavlja skupno evropsko nabavo vojaške opreme, krepitev obrambne industrije, usklajeno energetsko in surovinsko strategijo ter zaščito kritične infrastrukture.
Evropska unija bi morala po njegovem razviti tudi jasno pogajalsko stališče do morebitnega mirovnega sporazuma, ki bi vključevalo varnostna jamstva za Ukrajino, sankcije proti Rusiji, povojno obnovo in vprašanje zamrznjenega ruskega premoženja.
Kaj lahko prinesejo ameriške vmesne volitve?
Jäger ocenjuje, da evropske države trenutno poskušajo predvsem pridobiti čas. Po njegovi oceni v Berlinu in drugih evropskih prestolnicah računajo na nadaljevanje sankcij proti Rusiji in spremljajo, kako bi lahko novembrske vmesne volitve v ZDA vplivale na nadaljnjo ameriško politiko.
Vendar Braml opozarja, da Evropa svoje prihodnosti ne bi smela graditi zgolj na pričakovanju sprememb v Washingtonu.
Tudi če do predlaganega srečanja Trumpa, Putina in Šija ne pride, po njegovem ostaja nevarnost, da bi se velike sile vse pogosteje poskušale dogovarjati o vplivnih območjih in prihodnosti manjših držav.
Po Bramlovi oceni mora Evropska unija postati samostojnejši in učinkovitejši geopolitični akter, če želi ohraniti vpliv na odločitve, ki neposredno zadevajo njeno prihodnost. Vprašanje, na katero pa zaenkrat ni jasnega odgovora, pa je - kako?
