Vučićeva SNS je zmagala le v dveh srbskih mestih, med volivci na Kosovu, kjer je imela 71-odstotno podporo, in med zaporniki, tam je Vučić zmagal s 65-odstotno podporo. (Tudi ni čudno, saj je leta 2012 sprejel amnestijo, ki je precej zapornikom znižala zaporne kazni.)
Kaj se skriva za hitro Vučićevo vdajo?
So še druge razlage, zaenkrat bolj ugibanja, da je Vučić na noč poraza dobil kakšen pomemben klic, ki mu je morda obljubil, če gre v miru, da se bo lahko izmuznil obtožbam, sodišču. Zdaj je že znano, da so Vučića v nedeljo zvečer klicali številni vplivni politiki, tudi predstavniki EU, ZDA in Rusije. Ti klici naj bi tudi preprečili nasilje Vučićevih privržencev, nenazadnje so se oboroženi nasilneži, ki so dolge mesece zasedali park pred parlamentom, poimenovan Ćacilend, prav na hitro in tiho od tam umaknili.
Lahko pa da seveda Vučić verjame, da bo v resnici že prav kmalu v vsem sijaju nazaj. Sam je napovedal Študentski listi največ 5 do 6 mesecev.
Vsekakor seveda ni edini, ki ima dvome, ali bo lahko tako heterogena lista, brez političnih izkušenj dejansko tudi vladala. In tudi, kako bo vladala. Na listi so nacionalisti, liberalci, od 250 jih je več kot 140 doktorjev znanosti, 44 odstotkov je žensk, v parlamentu bodo sedele tudi takšne športne legende, kot je Dejan Bodiroga. Kakšna so njihova politična stališča, o tem pa se zaenkrat ve le malo.
Komentator Boris Dežulović je bil na primer v prvih komentarjih zelo oster. Lista po njegovem v celoti ni nosilka progresivnih idej, prej kleronacionalizma, na shodih si lahko videl križe in pravoslavne ikone, na listi je med 250 kandidati denimo našel tudi znanega vojnega dobičkarja.
Prav to načelo, politika vsesplošnega sprejemanja vseh, ki nasprotujejo Vučiću, je sicer listo morda pripeljala do zmage, lahko pa jo tudi hitro veliko stane.

Kaj so študentje počeli med dveletnim uporom?
Imajo pa študenti in njihovi podporniki neko prednost, ki jim bo morda pomagala. Zmaga ni prišla čez noč, imeli so precej časa, da se pripravijo. Borili so se dve leti, ob spoštovanju demokratičnih pravil in postopkov, kot piše v Guardianu raziskovalec, tudi sam udeleženec protestov Aleksandar Matković. Dve leti so razpravljali, včasih ure in ure, o ekonomiji, okolju, družbi, lokalnih oligarhih, zdravstvu, šolstvu. Z drugimi besedami, izobraževali so se politično in tudi v smeri nekakšnega samoupravljanja. Ni preveč verjetno, da so študentje brali dela Edvarda Kardelja, toda njihov način lahko spomni na njegovo doktrino samoupravljanja.
Tudi predvolilnega dogajanja so se lotili zelo natančno, načrtno in tako kot se to dela, če res hočeš zmagati.
Obiskovali so volivce na deželi, tam so jih pogosto sprejeli kot svoje otroke, tiste pametne, pridne. To je bil pomemben del njihove zmage, ko so dobili na svojo stran generacijo staršev. In ko so prepričali ogromno ljudi, da gredo volit. Tudi s podeželja, ki naj bi ga sicer Vučić izgubil tudi zato, ker evropski denar do večine kmetov ni prišel.
Stranke opozicije tega niso počele. Morda zaradi taktike, tako kot na Madžarskem, kjer so pač vse sile usmerili v zmago Magyara. V srbskem parlamentu tako sedita samo dve stranki (poleg nacionalnih), Vučićeva in Študentska.
Tudi Vučić je nekoč zmagal z zavezo boja proti korupciji
Pred Listo je zdaj skok v neznano. Imajo sicer okvirni program v nekaj točkah, kot so vladavina prava, neodvisni mediji in javne institucije, transparentnost, solidarnost, pa zdravnik v vsako vas in predvsem boj proti korupciji. Vse to so pomembne zaveze, vprašanje je, kako jih bodo polnili z vsebino? Nenazadnje, ne smemo pozabiti, da je tudi ob zmagi Vojislava Koštunice nad Miloševićem leta 2000 vladala podobna evforija, in da so zmago Vučiću leta 2012 tudi prinesle velike besede o boju proti korupciji in tajkunom.
Uspeh nove vlade bo nedvomno, če bodo uspeli hitro raziskati koruptivne metode v primeru, ki je vse to sploh sprožil, zrušitvi nadstreška v Novem Sadu, ko je umrlo 16 ljudi in še druge številne domnevne primere korupcije. Zato zdaj tako urgentno pozivajo, da naj se prepreči uničevanje dokumentov, ki bi bili dokaz tudi povezav z organiziranim kriminalom. Pa pomoč pri preiskovanju, kakšne so vse poti denarja, tudi ko gre denimo za Expo.
Bodo pa težave. Srbska napredna stranka se je uspela v letih vladanja zalesti v vse pore družbe, v institucije. Kmalu bo tudi jasno, ali je vsaj srednji uradniški aparat ostal dovolj nepolitičen in profesionalen?
Nekateri svetujejo Listi takojšen prevzem varnostnih in obveščevalnih služb, pa tudi medijev. Kaj bo s pravosodjem in drugimi pomembnimi institucijami? Se bodo odločili za nekakšno lustracijo? Kako zapletene in težke stvari so to, lahko prav te dni spremljamo na Poljskem. Vprašanje bo, kako ozko okno bo za institucionalne reforme? Želimo si radikalnih sprememb, pravijo – v primeru Srbije bi bilo to že normalno delovanje institucij.
Se bodo študenti odrekli Rusiji?
Kakor že bodo težka in zapletena vprašanja notranje politike, pa bo še veliko bolj zapleteno pri vprašanjih zunanje politike, kjer se tudi lahko pojavijo največje razpoke.
Vprašanje Kosova, za večino Srbov seveda to ni zunanja politika. Lista zaenkrat trdno stoji na stališču, da je Kosovo del Srbije. Pri tem so v nekaterih stvareh še bolj radikalni kot prejšnja vlada.
Malo je tudi verjetno, da bi se Srbija pridružila sankcijam proti Rusiji. Od nje dobivajo poceni plin, povezani pa so tudi na mnoge druge načine, kulturno, versko.
Vse to bodo lahko ovire pri pridruževanju Evropski uniji. Ob tem, da je sploh vprašanje, koliko si Srbi želijo pridružitve. Zastav Evropske unije na shodih ni bilo videti, edina stranka z jasnim programom vstopa v EU, je na volitvah dobila manj kot odstotek. Tudi zato, ker ima EU v Srbiji, pa ponekod tudi drugje na Balkanu slabo podobo. Ko so v Srbijo prihajale kitajske pa ruske naložbe, so o tem evforično poročali vsi, o EU, ki v Srbiji tudi financira številne projekte, pa so mediji največ poročali le, da je Bruselj na strani Kosova. Vstop v EU naj bi menda podpiralo le nekaj čez 40 odstotkov ljudi, več, skoraj polovica si predstavlja nekakšen nevtralni status države.
Tudi če bo, in kot kaže bo, Bruselj pripravljen ponuditi odprto roko novi vladi, so se že pojavile bilateralne zahteve, vlada Janeza Janše zahteva predajo arhivov Udbe, bolgarski premier Radev odpira vprašanje položaja bolgarske manjšine.
Eno izmed najbolj pomembnih vprašanj bo odnos do Bosne in Hercegovine. Lista izraža vso podporo Republiki srbski. Na shodih pa so sicer tudi jasno povedali, da se je v Srebrenici zgodil genocid in da je Ratko Mladić vojni zločinec. To v družbi, kjer je na tisoče ljudi šlo za pogrebom obsojenega vojnega zločinca, seveda zbuja ostre kritike. No, tudi ogroman plakat s podobo Vojislava Šešlja, ki je bil nekoč, zgodovina je res včasih ironična, sam od režima preganjan študent, za katerega so podpise podpore zbirali intelektualci po vsej nekdanji Jugoslaviji, končal pa je kot obsojeni vojni zločinec, so študenti po zmagi odstranili.
Bodo odhajajočo gardo izselili iz protokolarnih vil?
Pomembno bo tudi, kako se bodo upirali pritisku multinacionalk, nenazadnje ima Srbija izjemno pomembne zaloge dragocenega litija. Enkrat so se, tudi s protesti, kapitalu že ubranili.
Kako spremeniti medije, denimo, prvi dan po volitvah, so največji srbski mediji komajda omenili zmago študentov, enako težo so imele na prvih straneh razne dogodivščine resničnostnih zvezdnikov in podobno. Kaj narediti z odhajajočo politično garnituro? Nenazadnje, Vučić, Brnabić in še nekateri zaslužni iz tega režima so si prisvojili na papirju sicer protokolarne, z javnim denarjem obnovljene vile, Brnabić tako živi v vili, kjer je nekoč živela Jovanka Broz, v najbolj prestižnem delu Beograda.
Magične palčke ni, tudi študenti je ne držijo. Pomembne pa bodo male zmage. Ljudje bodo seveda nestrpni, takoj bi vse. Kot je pogosto v primerih sprememb, se marsikdo nagiba k nekakšnemu kompletnemu (o)čiščenju. Sliši se dobro, v resnici pa veliko več prinesejo premišljene, postopne spremembe.
Srbija, podoba prihodnosti
Po nedeljskih volitvah se je marsikdo spomnil intervjuja ustanovitelja Wikileaksa Juliana Assangea izpred 10 let, ko je med drugim dejal, da je Srbija država, kjer se prihodnost zgodi najprej. Res se je zgodilo nekaj novega, nova vrsta politike, nekaj kar iščejo vsi, ki se jim zdi, da so klasične politične stranke preživete.
Študenti so dosegli, kar mnogim gibanjem, protestnikom, novim obrazom, političnim pomladim itd. ni uspelo. Nihče še ni zmagal tako obsežno. In na ta način. Kult osebnosti so uspeli premagati z gibanjem brez izpostavljenega obraza.
Zaenkrat jih povezuje anti Vučić politika, v prihodnosti je možen razplet tudi razpad na stranke in ustanavljanje koalicije. Novi obrazi se sicer že počasi izrisujejo. Zdravnik, pa guverner banke, profesor ekonomije ...
Zdaj bi bil dober razplet, če bi izvršilno moč dobil nekdo, ki si tega v resnici ne želi in bi potem, še sam začuden, ugotovil, da mu gre to prav dobro od rok. Idealna, toda tako redka kombinacija.






















































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.