Vzpenjajoča se kitajska velesila je ekonomski čudež v zatonu

Realisti, kot je John Mearsheimer, ne dvomijo, da če bo Kitajska še naprej ekonomsko rastla in se modernizirala, bo vsaj ta predel Azije kmalu postal prizorišče vse več – in vse nevarnejših – konfliktov, ki bi lahko prerasli v svetovno vojno. Vsaka velesila želi hegemonijo, vztraja Mearsheimer, saj je to edini način, da se zavaruje pred morebitno malignimi namerami ostalih. In varnost je po t. i. stoletju ponižanja, ki ga je nemočna Kitajska izkušala od sredine 19. do sredine 20. stoletja, gotovo visoko na njeni agendi. Težava je, da obstoječi ameriški hegemon nikakor ne bo sedel križem rok, ko se bo vzpenjajoči kitajski potegoval za ta pomembni položaj. Verjetnost svetovne vojne, začenši z regionalnim konfliktom med Kitajsko ter Tajvanom in Japonsko, ki sta v zavezništvu z ZDA, bo zato visoka in naraščajoča.

Drugi politični znanstveniki, ki so manj pesimistični glede mednarodnih odnosov kot John Mearsheimer, nas tolažijo, da ta scenarij ni niti neizbežen niti ne nujno verjeten. Kitajska je navsezadnje močno ekonomsko integrirana v svetovni kapitalistični red, posebej z demokratično Evropo in Ameriko. Bo res tvegala, da s konflikti in vojno izgubi vse te zanjo izrazito koristne tržne povezave? Še več, če so kitajski vodje racionalni, kot predpostavlja Mearsheimer, bi skoraj morali predvideti, da bodo s svojim poskusom doseganja hegemonije najverjetneje izzvali resno vojno, ki bo Kitajski močno škodovala, saj bo na koncu najverjetneje neuspešna. (ZDA in njene demokratične zaveznice imajo trenutno pod svojim pasom okoli 60 odstotkov svetovnega BDP, Kitajska z morebitnim ruskim zavezništvom zgolj 20 odstotkov.) Navsezadnje nas, vključno s kitajskimi politiki, zgodovinski spomin opominja, da so bili vsi vzpenjajoči hegemoni v preteklih dveh stoletjih, z izjemo ZDA, bridko poraženi (Napoleonska Francija, imperialna Nemčija, nacistična Nemčija, imperialna Japonska in Sovjetska zveza).

Toda stopimo korak nazaj. Implicitna predpostavka, ki jo imata obe strani v razpravi, je, da bo Kitajska še naprej ekonomsko rasla in se razvijala. Trenutno je namreč še vedno le delno razvita država s srednjim dohodkom, ki ima sicer zaradi ogromnega prebivalstva ogromen celokupni BDP, njen BDP na prebivalca, upoštevaje pariteto kupne moči, pa je le malenkost nad srbskim ali makedonskim in znaša zgolj 50 odstotkov slovenskega in 30 odstotkov ameriškega. V razvpiti debati z Jordanom Petersonom leta 2019 je Slavoj Žižek mimogrede špekuliral, da to mogoče za Kitajsko ne bo nikakršen problem in da bo hitro presegla razvite države in se celo približala najrazvitejšim. Navsezadnje, pravi Žižek, Kitajska ni zgolj navadna, dolgočasna kapitalistična ekonomija z liberalno demokracijo, marveč novi eksperimentalni državni kapitalizem s komunistično diktaturo. Mar ni možno, da je tak režim ekonomsko – sploh na dolgi rok – veliko spretnejši kot anarhični kapitalistični trg in počasna demokracija?

Ne, precej verjetno ne. Zgodba o čudežu seveda drži, glede tega ni dvoma. Kitajska se je po smrti komunističnega diktatorja Maa Cetunga (1976), ko je bila ena najrevnejših držav na svetu, s tržnimi reformami njegovega naslednika Denga Šiaopinga (1978) začela odmikati od planiranega gospodarstva z nastavljenimi cenami, kolektivnim kmetovanjem in odsotnostjo tujih investicij. Začetne reforme so v osemdesetih tako proizvedle precejšnjo rast, nato pa se je zares impresivni poskok v BDP na prebivalca zgodil predvsem v devetdesetih in novem tisočletju. Kitajska je takrat izvedla precejšen privatizacijski proces in začela močno zmanjševati svojo protekcionistično držo (zaradi tega jo nekateri celo označujejo za neoliberalno), zdesetkala je svojo povprečno raven tarif in nadaljevala s tržnimi reformami. V novem tisočletju sta bili že dve tretjini celotnega kitajskega gospodarstva v obliki zasebnega sektorja, leta 2006 je bilo skoraj 80 odstotkov kitajske delovne sile zaposlene v privatnem sektorju in istega leta so bila privatna podjetja odgovorna že za 70 odstotkov industrijske proizvodnje. V nekaj desetletjih je ena najrevnejših ekonomij na svetu doživela 20-kratno izboljšanje svojega BDP. To je res pravcati ekonomski čudež.

Toda Kitajska ima težavo, glede katere so Žižek in drugi presenetljivo tiho. Prispela je do neslavne točke "države srednjega dohodka", kjer se brez nadaljnjih institucionalnih reform rast in razvoj rada upočasnita in celo približata stagnaciji. V pol stoletja, med 1960 in 2014, je zgolj 16 od 182 držav (oziroma od okoli 100 držav srednjega dohodka) prebilo "past srednjega dohodka" in se pridružilo državam visokega dohodka – in 13 od 16 je bilo kapitalističnih demokracij (ostale so postale bogate zaradi nafte). Toda Kitajska se v preteklih desetletjih ni niti zmerno približala demokraciji – niti ni demokracije na njenem obzorju –, za nameček pa so se v zadnjih 10 letih, predvsem odkar je državno krmilo prevzel Ši Džinping (2013), nadaljnje ekonomske reforme ustavile in celo obrnile v nasprotno smer. Zaradi te institucionalne stagnacije se je čudež v zadnjih letih začel zaustavljati, kar Kitajski resno grozi s standardno ujetostjo v past srednjega dohodka.

Če je nekoč iz leta v leto brez težav rastla z več kot 10-odstotno stopnjo, je rast od leta 2014 naprej zgolj okoli 6,5-odstotna (leta 2019 je zdrsnila pod šest odstotkov). Za primerjavo, Kitajska v preteklih letih ne raste več hitreje od Indije, ki jo je v preteklosti elegantno leta in leta prehitevala za tudi pet odstotnih točk in več. Šest odsotna rast za državo s srednjim dohodkom seveda ni grozna (povprečje za te države znaša okoli štiri odstotke), a gotovo ni več čudežna, kot je bila nekoč. Še več, če primerjamo današnjo Kitajsko z nekdanjo Južno Korejo in Tajvanom (dvema državama, ki sta kapitalistični demokraciji zadnjih 30 let), vidimo, da sta slednji državi že rastli hitreje od Kitajske, ko sta bili na njeni stopnji razvitosti. Enak vzorec se nakazuje, če primerjamo Kitajsko z nekdanjo Japonsko (še eno sodobno kapitalistično demokracijo).

Morebiti najpomembnejši podatek je, da več ekonomistov (vključno s Kitajskimi) ocenjuje, da Peking poroča lažne podatke za izračun BDP in da je v resnici stopnja rasti v zadnjih letih bližje trem ali štirim odstotkom. Nekateri ekonomisti, kot so Hongbin Li in kolegi, alarmantno napovedujejo, da bo kitajska rast v naslednjih dveh desetletjih znašala okoli tri odstotke, kar je klavrno (ne čudežno, niti ne povprečno) za državo srednjega dohodka. Poleg tega je omembe vredno dejstvo, da se je kitajska rast produktivnosti dela, ki je med letoma 1995 in 2013 v povprečju znašala robustnih 15,5 %, po letu 2014 znižala na 5,7 odstotke. Zadnjih pet let rast produktivnosti celo popolnoma stagnira. Nezanemarljivo je tudi, da danes že več kot polovica domačih zasebnih lastnikov na Kitajskem izkuša oblike razlaščanja s strani diktature. Kitajska podjetja v državnem lastništvu, ki jih Ši Džinping zaradi lastnih političnih interesov trenutno ne želi predati trgu in jih najverjetneje tudi v prihodnosti ne bo želel predati, so opazno manj učinkovita in manj profitabilna v primerjavi z ostalimi, nedržavnimi kitajskimi podjetji. To ni dober znak za nadaljnjo kitajsko rast. Tem in podobnim neprijetnostim se Ši Džinping poskuša izogniti z gigantskimi projekti, kot sta En pas, ena cesta in Narejeno na Kitajskem 2025. Toda kljub svoji impresivnosti, ki jim je ne moremo zanikati, se danes ti projekti izkazujejo za manj elegantne in bleščeče, kot so se zdeli še pet let nazaj.

Danes, leta 2021, imamo v družboslovju precej jasno predstavo, katere države so do sedaj dosegle status razvitih držav z visokim dohodkom. Prvič, eno vztrajno peščico držav z visokim dohodkom predstavljajo naftne diktature, ki povečini niso med ekonomsko zelo razvitimi. Drugič, otoška mestna državica Singapur je večna izjema – zelo razvita, bogata, ekonomsko odprta kapitalistična avtokracija, ki bo še naprej verjetno ostala tako razvita kakor kapitalistična ter tudi elektoralno avtokratska. Tretjič, preostane nam naraščajoča kopica poznanih bogatih in zelo razvitih demokratičnih kapitalističnih držav v Evropi, Severni Ameriki in Aziji, kot so Nemčija, Kanada in Tajvan, če omenim samo tri od približno 20. Kitajska zelo jasno ne sodi v prvo kategorijo. Očitno je tudi, da se ji ne obeta izjemni singapurski scenarij. In dokler bo ostala zaprta diktatura – ter dokler bo Ši Džinping zaustavljal liberalizacijske ekonomske reforme, ki jih je obljubljal ob prevzemu oblasti in ki so se jih držali njegovi predniki – se Kitajski verjetno ne obeta niti prihodnost iz tretje kategorije. Prihodnost, ki ji potemtakem preostane, se ne zdi posebej čudežna. Če se kmalu kaj večjega ne spremeni, se zna Kitajska čez čas pridružiti tropu dokaj običajnih zaprtih avtokracij s srednjim dohodkom. Posebna bo seveda zaradi svoje demografske velikosti in posedovanja jedrskega orožja, ne pa tudi zaradi čudežne ekonomije ali gibke politike.