Vzpon Kitajske in mednarodni odnosi v 21. stoletju

Pobuda En pas, ena cesta predstavlja poskus povečevanja gospodarske moči Kitajske in način zagotavljanja stabilnih trgovinskih povezav vzdolž nekdanje svilne poti. Ves projekt temelji na velikih infrastrukturnih projektih – izgradnji cest, železnic, mostov, pristanišč itd. – pri katerih imajo kitajska podjetja prednost. To pobudo je treba razumeti predvsem (a ne zgolj) v kontekstu krepitve regionalnega in medcelinskega povezovanja  ter odpiranja poti za kitajski kapital v drugih državah. Kitajska v bistvu želi okrepiti lastni kapital in izkoristiti priložnosti globalnega kapitalizma, pri čemer velja spomniti, da je šele uvajanje kapitalizma v zadnjih štirih desetletjih omogočilo takšen ogromen mednarodni infrastrukturni projekt. Pobuda je postala možna šele kot posledica ogromne akumulacije kapitala na Kitajskem. 

Kitajska s pobudo En pas, ena cesta išče prostor za investiranje obsežnih akumuliranih virov in materialnih zmogljivosti ter poskuša ohraniti visoko gospodarsko rast. Na takšen način se na Kitajskem utrjuje hegemonija komunistične partije in v zadnjih treh desetletjih iz­oblikovanega kapitalističnega razreda, ob tem pa Kitajska svoj vpliv v številnih državah povečuje z močno ekonomsko prisotnostjo. Nikakor pa ne gre spregledati, da je Kitajsko odpiranje navzven tudi odgovor na mednarodne pritiske, predvsem v odnosu do ZDA, ki že vsaj dobro desetletje – od mandata Baracka Obame in premika k Aziji – v Kitajski vidijo ključnega izzivalca lastne mednarodne hegemonije. 

Ta pobuda, ki temelji na množici infrastrukturnih projektov, naj bi spodkopavala "mednarodni sistem" in tudi globalno varnost, zato so se Nato in države v skupini G7 odzvale na "kitajsko grožnjo". Na prvem vrhu Nata, ki se ga je udeležil novi ameriški predsednik Joe Biden, so bili zelo jasni – ZDA bodo znova prevzele vodilno vlogo v Natu, poenotenje notranjih vrst pa bo potekalo predvsem v odnosu do Kitajske. Kitajska predstavlja za Nato "sistemski izziv" predvsem zaradi širitve svojega gospodarskega vpliva. Tudi na zasedanju skupine G7 so veliko časa posvetili "kitajski nevarnosti". G7 naj bi kot odgovor na projekt En pas, ena cesta državam ponudil nov globalni infrastrukturni program, ki naj bi bil "pravičnejši" od kitajskega projekta.

Gre za zelo pomenljivo izjavo – gospodarski razvoj Kitajske pomeni nevarnost za vojaško zavezništvo in imperialistično organizacijo. Toda zakaj naj bi gospodarska pobuda pomenila nevarnost za Nato? Nato je od samega začetka predstavljal predvsem militaristični okvir ekspanzije ameriškega kapitala po drugi svetovni vojni ter notranjo in zunanjo obrambo pred možnostjo revolucije in odprave kapitalizma. Ampak tokrat bi bilo zmotno domnevati, da Nato ščiti pred odpravo kapitalizma, kajti Kitajska in njena pobuda En pas, ena cesta predstavljata predvsem poskus povečanja gospodarske moči Kitajske, katere razcvet v zadnjih treh desetletjih je posledica specifične mešanice kapitalizma, načrtovanja in enopartijske države. Kitajska je dokaz, da je kapitalizem najproduktivnejši in najuspešnejši, kadar temelji na načrtovanju in ne na prostem trgu. V tem kontekstu je povsem logično, da se je Nato odzval, kajti kitajska pobuda predstavlja nevarnost za ekonomsko moč ZDA in zahodnega kapitala, katerega podpornik in zaščitnik je bil Nato že od samega nastanka. Gre za zaščito imperialističnih in kapitalskih interesov ZDA in njihovih zaveznic.

Mednarodni odnosi so predvsem zgodba o interesih in o prepletanju interesov močnih držav z globalnim velekapitalom. Humanitarne intervencije Nata in ZDA  – "izvažanje demokracije" – so bile od zloma realsocializma predvsem orodje za bogatenje določenih držav in specifičnih frakcij kapitala, nikakor pa ni šlo za humanistične ali humanitarne projekte. Konstantno obtoževanje Kitajske, da se gre imperializem, je absurdno. Gre za strah pred izgubo hegemonske pozicije specifične frakcije kapitala in specifične skupine držav, ki se koncentrirajo okrog Nata in EU. Razlika je v tem, da Kitajska ne uporablja »izvažanja« demokracije in človekovih pravic kot krinko za zadovoljevanje lastnih geostrateških in kapitalskih interesov, kot to počnejo ZDA. Če ima Amerika za utrjevanje lastne pozicije s kulturnim imperializmom na voljo Hollywood in "kulturno industrijo", Kitajska tega nima. Ima pa ogromno akumuliranega kapitala, ki ga mora nekam plasirati zaradi ohranjanja stabilnosti navznoter in s katerim si kupuje vpliv tudi v tujini. Gre za imperialistični boj, v katerem obe strani iščeta možnost za povečevanje in ohranjanje lastnega vpliva. 

Kitajska v tem kontekstu predstavlja nevarnost za ameriški kapital in ameriško državo, ne pa za globalni kapitalizem ali za mednarodni kapitalistični sistem. Kitajska želi utrditi globalni kapitalistični sistem, saj je od njega največ profitirala. V tej luči je bistveno, da Kitajska s pobudo En pas, ena cesta stremi k spremembi obstoječe kapitalistične svetovne ureditve – v kateri deluje in od katere je imela do sedaj velike koristi – v smeri kapitalistične svetovne ureditve brez ene hegemonske države in ene hegemonske nacionalne frakcije kapitala. 

V kapitalističnem svetovnem sistemu vsa romantika in vse zgodbe o prijateljstvih odpadejo – gre za interese držav, za boj med različnimi frakcijami kapitala, za moč in vpliv. Trenutna situacija kaže na spopad dveh vizij mednarodnih odnosov: ZDA poskušajo obraniti in ohraniti razpadajoči svetovni sistem, v katerem imajo hegemonsko pozicijo, Kitajska pa si želi drugačen svetovni sistem, ki bo ravno tako kapitalističen, toda z več močnimi državami in frakcijami kapitala. 

"Dolgega dvajsetega stoletja" (Arrighi) je konec. Premik k nehegemonskemu svetovnemu redu je vedno turbulenten in poln protislovij. Usoda pobude En pas, ena cesta in odnosa med Kitajsko in ZDA bo v veliki meri odvisna od odgovora ZDA ter številnih ameriških in globalnih frakcij kapitala. Moč različnih kapitalističnih blokov je ključnega pomena za prihodnje poglabljanje ali zavira­nje kitajskega modela mednarodnega sistema, v katerem ZDA ne bodo imele ključne pozicije. Sedanja trgovinska vojna med Kitajsko in ZDA je že dokaz bojev med različni­mi kapitalističnimi bloki in interesi ter kaže na možnost konfliktov in rivalstva med velikimi silami v okviru spremembe obstoječe kapitalistične svetovne ureditve.