Z vzhoda na zahod bežijo pred vojno, v obratni smeri hitijo vanjo

Med mamicami in otroki, ki na železniški postaji v Lvovu v solzah zapuščajo može in očete, pa so nekatera mlada dekleta morda zadnjič poljubila svoje izbrance. S težkim srcem opazujejo, kako odhajajo branit domovino. Toda tudi po dveh tednih vojskovanja je morala Ukrajincev na zelo izredno visoki ravni. K tej visoki motiviranosti sicer precej prispevajo tudi tukajšnji ukrajinski mediji: "Veliko se vozimo naokrog in medtem poslušamo radijske postaje. Celo v prometne informacije, torej tiste najbolj uradne novice, se oglasijo s pozdravom 'Slava Ukrajini', da o televizijskem programu in veleplakatih niti ne govorim," pripoveduje Gregorc. 

Medtem pa prostovoljci na železniški postaji še vedno vztrajno pomagajo čakajočim – s toplimi obroki in napitki ter glasbenim programom. Za vse tiste, ki jim čez dan ni uspelo dočakati vlaka, so poskrbeli v improviziranih begunskih centrih. Šole, telovadnice in gledališča beguncem v teh dneh nudijo vsaj začasno zatočišče. Kulturne, šolske in športne objekte v Lvovu so namreč preuredili v begunske centre in zaklonišča. 

Nekoč telovadba in gledališče, danes vsaj navidezen pridih doma

V nekaj dneh se je v zaklonišče spremenil tudi fotostudio. Tja se vsak dan zateče približno 150 ljudi. In čeprav se soočajo s težavami – imajo denimo samo eno prho in en bojler, zato čez dan zmanjka tople vode – raztegljive in napihljive postelje begunce vsaj za kratek čas spomnijo na dom, opisuje Gregorc. Imajo tudi kuhinjo in igralnico za otroke, ljudem pomagajo poiskati prevoz.

Podobno so zanje poskrbeli tudi v prostornem fitnes centru, v katerem so namestili spalne blazine. Kjer je bil nekoč prostor za crossfit ali aerobno vadbo, je zdaj precej udobno prenočišče. Beguncem poleg hrane ponujajo tudi toplo prho in prostor za domače živali. 

Na gledališkem odru, kjer so še pred dvema tednoma potekale predstave, so danes ena poleg druge zložene vzmetnice za družine, označene s številkami. Pomoč pa prihaja z vsega sveta. Tako je miza precej dobro obložena s hrano, da se lahko begunci pred potjo na zahod dobro okrepčajo. A ne gre za stvari, ki jih ti ljudje trenutno potrebujejo, je prepričan prostovoljec Maksim: "Ljudje so veseli postelje, da se lahko naspijo po dolgi poti, ki včasih traja 20, 40 ur. Ampak zares potrebujejo le mirno življenje."

"Če begunci vedo za nas, si lahko vsaj za kratek čas odpočijejo, preden se odpravijo proti poljski ali kateri drugi meji," dodaja Lilija, nekoč vodja fitnesa, zdaj pa prostovoljka.

(Ne)varnost v Lvovu

"Lvov se sicer v teh dneh zdi precej varno mesto, vsaj ko govorimo v kontekstu vojne – od fronte je namreč oddaljen 500 km. Kljub temu pa so Ukrajinci precej sumničavi do vsega, kar se dogaja v tem mestu," opisuje razmere naš novinar.

V mestu so številne kontrolne točke, o poostrenem nadzoru pa se je naša ekipa lahko prepričala tudi sama. "V enem izmed teh begunskih centrov nas je sprejel teritorialec in nas pošteno izprašal, kaj počnemo tukaj, kako smo sploh prišli tja, kaj bi radi od njih dobili. Dobro je pregledal naše dokumente in na koncu dejal, da je pač sumničav, ali bi morda lahko bili ruski vohuni. Za varnost je torej dobro poskrbljeno, tukaj so do zob oboroženi vojaki in policisti in vsi se res trudijo, da se v mestu ne bi zgodilo nič nepredvidljivega," zaključuje Gregorc.