Za koga se vojujejo ZDA?

Zdi se, kot da uradniki Bele hiše na čelu s predsednikom Donaldom Trumpom zvenijo kot povsem razglašen orkester po prekrokani noči. Predsednik govori vse, podpredsednik eno, pogajalci drugo, državni sekretar tretje, k neubrani komunikacijski simfoniji pa svoje dodaja še ministrstvo za obrambo z dvoglasnim petjem ministra za obrambo Peta Hegsetha in visokih predstavnikov Pentagona. Medtem pa padajo bombe. Po iranskih voditeljih, vojski, '"povsem uničenih" jedrskih objektih in civilnemu prebivalstvu.

Ameriški podpredsednik JD Vance je dejal, da "enostavno ni načina, da bi Trump dovolil, da bi se ta država zapletla v večleten konflikt brez jasnega končnega cilja". Čeprav je prvi del glede na ameriško in izraelsko vojaško moč verjetno izvedljiv, pa ni jasno, kaj je pravzaprav končen cilj ameriške administracije.

Sam Vance – in ni edini – je dejal, da se je Trump odločil, da bo napadel Iran, ker je ta na robu razvoja jedrskega orožja. "Želimo si radikalne spremembe v stanju uma iranskega režima. Želimo si, da Iranu vlada nekdo, ki si ne želi razvoja jedrskega orožja." Ob tem ni zanemarljivo, da je prav ubiti iranski verski voditelj Ali Hamenej bil tisti, ki je leta 2003 izdal 'fatvo' – po šeriatskem pravu neobvezno pravno mnenje – glede razvoja jedrskega orožja in mu desetletja ostro nasprotoval. "Verjamemo, da poleg jedrskega orožja tudi druge vrste orožja za množično uničevanje, kot sta kemično in biološko orožje, predstavljajo resno grožnjo človeštvu. Iranski narod, ki je sam žrtev kemičnega orožja, bolj kot kateri koli drug narod čuti nevarnost, ki jo povzroča proizvodnja in kopičenje takega orožja, in je pripravljen uporabiti vse svoje zmogljivosti za boj proti takim grožnjam. Uporabo takega orožja imamo za prepovedano in verjamemo, da je dolžnost vseh, da si prizadevajo za zaščito človeštva pred to veliko katastrofo," je le ena od izjav nekdanjega iranskega verskega voditelja.

Ker ajatola v Iranu, kljub morda drugačni percepciji na zahodu, nima absolutne politične moči v državi, bi, vsaj tehnično, kljub Hamenejevemu nasprotovanju, drugi akterji 'za njegovim hrbtom' res lahko razvijali jedrsko orožje.

Da je Iran bogatil uran in se pripravljal razviti jedrsko orožje, je trdil tudi ameriški pogajalec Steve Witkoff. "Na prvem sestanku sta nam oba iranska pogajalca dejala, brez sramu, da imajo 460 kilogramov 60-odstotno obogatenega urana in da lahko proizvedejo 11 jedrskih bomb. To je bilo njihovo izhodiščno stališče." Iran naj bi po navedbah arabskih posrednikov v pogajanjih na koncu pristal na vse ameriške zahteve, vendar je takoj za tem sledil izraelsko-ameriški napad.

Že vsaj od leta 1995 aktualni izraelski predsednik vlade Benjamin Netanjahu trdi, da je Iran "le nekaj let" ali celo "mesecev oddaljen od razvoja jedrske bombe". Tako je bilo tudi tokrat, čeprav sta ZDA in Izrael v 13-dnevni junijski vojni lansko poletje "povsem uničila in izbrisala" iranske zmogljivosti za bogatenje urana in razvoj jedrskega orožja. Kljub temu so včeraj spet napadli jedrski objekt za bogatenje urana Natanz.

V ameriški administraciji se prav tako ne znajo dogovoriti, ali gre za klasično vojno ali zgolj za "vojaško operacijo" in "strateške napade". CNN je objavil kompilacijo različnih izjav ameriških uradnikov. Pomenljiv je bil pogovor televizije z republikanskim senatorjem Markom Waynom Mullinom, ki je dejal, da je Trump končal osem vojn, na kar mu je voditeljica odgovorila: "Vendar je začel tole." Mullin se je odzval, da "to ni vojna", na kar mu je voditeljica odgovorila: "Sekretar za obrambo, ki sam sebi pravi sekretar za vojno, je danes dejal, da je to vojna."

Argument, ki je bil popularna nota prejšnjih ameriških administracij, tokrat gode bolj v ozadju, čeprav ga je še vedno mogoče slišati. Iran so le nekaj tednov pred napadom pretresale velike in nasilne demonstracije, v katerih je v spopadih med policijo in protestniki umrlo več tisoč ljudi. Številni protestniki so bili oboroženi in so v samem začetku napadli več policijskih patrulj in postaj, represivni organi pa so se odzvali s silo. Oblasti so zato takoj s prstom pokazale na zunanje akterje in jih obtožile odgovornosti za smrt številnih civilistov.

Vendar pa je zaradi naraščujočih cen in hude inflacije vladalo tudi organsko nezadovoljstvo med iranskim ljudstvom. Toda številni med protestniki si niso neposredno želeli spremembe oblasti, ampak zgolj izboljšanje standarda. Ob smrti ajatole Hameneja se je na ulicah pojavilo nekaj njegovih nasprotnikov, a hkrati tudi nepregledne množice žalujočih. Napad Izraela in ZDA pa je – vsaj zaenkrat tako kaže – strnil vrste iranskega ljudstva, v katerem je močno prisoten 'duh zgodovinskega patriotizma' in upora proti tujemu sovražniku. Ameriška administracija tako "osvoboditve iranskega ljudstva" tokrat ne postavlja (več) v prvi plan.

Iran v moderni zgodovini, za razliko od drugih vpletenih akterjev v aktualno vojno – ni izvedel nobene odkrite vojaške agresije proti drugi državi. Vsekakor pa država ni 'nedolžen mucek'. Je neposredni ameriški in izraelski rival v regiji, bogati z nafto in plinom, osrednja država t. i. 'osi upora' proti 'zionistični entiteti' in ameriškemu imperializmu ter vsaj tesni zaveznik, če ne 'gospodar', širokega nabora militantnih, uporniških in gverilskih skupin, ki se aktivno zapletajo v spopade z Izraelom in ZDA. Najvidnejše je gibanje Hezbolah, ki ga EU prepoznava kot teroristično organizacijo – nekaj dni pred ameriško-izraelskim napadom se je tam znašla tudi Iranska revolucionarna garda (IRG) – in jemenski hutijevci. Tukaj so tudi številne iraške uporniške skupine in druge šiitske milice na Bližnjem vzhodu. IRG je s strani ZDA, Izraela in zahoda obtožena številnih terorističnih napadov.

Trump je celo dejal, da so ga Iranci poskušali ubiti dvakrat, da pa jih je na koncu prehitel in on ubil ajatolo. Nobenih javnih dokazov ni, da je za strelcem Thomasom Crooksom in drugim atentatorjem Ryanom Wesleyjem Routhom stala iranska obveščevalna služba.

Nepomembno verjetno tudi ni, da je Iran zaveznik oz. velik strateški partner zahodnih tekmic Rusije in predvsem Kitajske, ki preko Hormuške ožine prejema ogromne količine energentov.

Pred napadom na Iran so po ameriških medijih krožile izjave nekaterih "neimenovanih predstavnikov" in "visokih uradnikov" iz Bele hiše in "obveščevalnih krogov", ki so navajali, da "Iran pripravlja preventivni napad na ameriške sile". Nekaj v tem slogu je včeraj skušal ponoviti tudi državni sekretar Marco Rubio, a je pri tem dvignil (pre)več obrvi. "Predsednik je sprejel zelo modro odločitev – vedeli smo, da bo Izrael napadel, vedeli smo, da bi to sprožilo napad na ameriške sile, in vedeli smo, da če ne bi preventivno napadli njih, bi utrpeli večje žrtve."

Na to izjavo so se odzvali številni, tako doma kot tudi v tujini. Iranski zunanji minister Sejed Abas Aragči je na to odgovoril z zapisom na družbenem omrežju, ki ga je sklenil z ironično frazo: "Gospod Rubio je priznal, kar smo že vsi vedeli: ZDA so vstopile v vojno po izboru Izraela. Nikoli ni obstajala nobena 'iranska grožnja'. Tako iranska kot ameriška kri je na rokah tistih, ki postavljajo Izrael na prvo mesto. Ameriški ljudje si zaslužijo boljše in bi morali vzeti svojo državo nazaj."

Več ameriških medijev je poročalo, da je Pentagon obvestil kongresnike o tem, da se Iran ni pripravljal na napad na ameriške baze in vojaško osebje na Bližnjem vzhodu. Pentagon je kongresnikom sporočil, da ne obstaja neposredna iranska grožnja, razen v primeru, če bi Izrael napadel prvi, prav tako ni bilo načrtov za neizzvane napade na ameriške sile. Pentagon sicer priznava iranske raketne zmožnosti, prav tako posredniški vpliv na militantne skupine na območju, vendar so zaključili, da neposredna grožnja za napad, ki jo je kot vzrok navajala Bela hiša, ne obstaja.

So torej ZDA vstopile v vojno zaradi Izraela? Kot že rečeno, si izraelski predsednik vlade Benjamin Netanjahu že dolgo prizadeva za posredovanje proti Iranu. V nedavni izjavi je dejal, da se uresničuje njegov "40-letni načrt", ki bo prinesel "obdobje miru na Bližnjem vzhodu".

Ena od informacij iz zakulisja, ki je tik pred skupnim napadom na Iran zakrožila v velikih ameriških časnikih, je domnevno Trumpovo nagovarjanje Netanjahuja, naj 'udari prvi', saj bi s tem ZDA dobile alibi za vključitev v vojno.

Izraelski premier je v zadnjem pogovoru za Fox News na vprašanje, ali je Izrael 'zvlekel' ZDA v vojno z Iranom, najprej odgovoril s smehom, na to pa s pojasnilom, da je Trump "najmočnejši voditelj na svetu" ter da imata ZDA in Izrael skupne cilje. "ZDA so pod vodstvom predsednika Trumpa vstopile v ta boj, da obranijo našo civilizacijo in skupno prihodnost."

Ameriški Wall Street Journal navaja vse večje naraščanje kritik ameriškega napada. Številni uradniki, predstavniki ljudstva in strokovnjaki izpodbijajo pripoved, da je Iran neposredna grožnja, piše časnik. Navedbe obveščevalnih podatkov pa da so "nekonsistentne in pomanjkljive". Bivši svetovalec predsednika Georgea Busha Michael Singh je za WSJ povedal, da je bila racionalizacija napadov "nekonsistentna in s številnimi napakami". Vse skupaj pa je primerjal z "gradnjo letala med letom".

Kljub kritikam, argumentom, kontradikcijam, izgovorom, pojasnilom in (ne)smislom se vojna proti Iranu s svojim razlogom nadaljuje ...