Za popularizacijo smučanja v ZDA so poskrbeli možje v maskirnih uniformah

Vse se je začelo s sestankom v gorski koči v Vermontu, zgodbo začenja opisovati britanski BBC. Leta 1938 je Charles Minot "Minnie" Dole ustanovil nacionalno smučarsko patruljo, da bi tako zagotovil reševanje in pomoč na odmaknjenih belih strminah.

Leto dni pozneje pa je opazoval, kako so finski vojaki na smučeh ponižali vojake Rdeče armade v t. i. zimski vojni, ki ji je sledila še druga svetovna vojna. Dole se je zbal, da bodo nacisti, ki so imeli takrat oblikovane že tri skupine za gorsko bojevanje, prek Kanade vdrli na severovzhod ZDA, zato je pri ameriškem obrambnem ministrstvu lobiral za ustanovitev enote, ki bi bila usposobljena za boj v težkih zimskih razmerah.

Nazadnje je vojska res ustanovila 10. gorsko divizijo, edino ameriško bojno enoto, posvečeno gorskemu bojevanju. Za pomoč pri urjenju so prosili Dolovo patruljo, v svoje vrste so vključili tudi profesionalne alpiniste in smučarje ter druge športnike.

Vadbeni center Camp Hale so postavili v zvezni državi Kolorado na skoraj 2700 metrih nadmorske višine, kjer se je 19.000 vojakov urilo za morebitne spopade. Med urjenjem so pilili smučarske veščine, ure in ure preživeli med tekom na smučeh ter se utrjevali med večdnevnimi pohodi v visokogorju.

Bitka v Apeninih

Do nemške invazije na ZDA sicer nikoli ni prišlo, so pa pripadniki 10. gorske divizije leta 1945 odpotovali v Italijo, kjer so se v Apeninih spopadli z Nemci. Vsak vojak je nosil belo maskirno uniformo, pa tudi 45- do 50-kilogramski nahrbtnik z živili in opremo, na katerega je pritrdil še smuči, kadar jih ni uporabljal.  

Nemci z ostrostrelskimi oboroženimi utrdbami na vrhu gore so jim dajali očitno prednost, toda 10. divizija je preiskovala pet poti na goro, pri čemer je vsaka četa ubrala drugo pot.

Čeprav so najbolj črne napovedi predvidevale tudi 90-odstotne izgube, med skoraj navpičnim vzponom po grebenu Riva s pogledom na goro Belvedere ni umrl nihče. Zaradi uspešnega usposabljanja so čete lahko sredi noči na smučeh drsele po snegu in ledu, pri čemer so Nemce presenetile in jih potisnile nazaj ob podpori strelcev, ki so jih spremljali po grebenu. Toda nemške enote so nato izvedle protinapad in nazadnje je umrlo 213 ameriških vojakov, do konca vojne pa je 10. gorska divizija izgubila tisoč od svojih 19.000 pripadnikov, kar je ena najštevilčnejših izgub med vojaškimi skupinami.

Po vojni so se številni veterani vrnili v s snegom prekriti del ZDA. Med njimi je bil tudi Pete Seibert, ki se je enoti pridružil leta 1943 kot 18-letnik. V vojni je bil ranjen in rekli so mu, da ne bo več hodil. Ne samo, da je spet hodil, vrnil se je tudi na smuči – na državnem prvenstvu v slalomu je osvojil tretje mesto.

Leta 1957, ko je Seibert delal v smučarskem resortu Loveland v bližini Denverja, ga je prijatelj peljal na pohod, kjer je naletel na, kot se je zdelo, popolno smučišče. Dobil je idejo, s somišljeniki so odkupili zemljišča in leta 1962 tam odprli smučarsko letovišče. Poimenovali so ga Vail.

V ZDA je sicer že obstajalo tudi nekaj drugih smučarskih mest, kot je Aspen, vendar je šlo za rudarska mesta, ki so nato postala smučarska. "V Vailu pa ni bilo ničesar, niti ene same ulice, zato je precej osupljivo, kaj je Seibert uspel postaviti," pravi Jennifer Mason, direktorica muzeja v Koloradu, posvečenega zimskim športom. Tudi lastniki smučarskih trgovinic in lokalov so bili vojni veterani.

Poleg Vaila so nekdanji člani 10. divizije ustanovili ali bili povezani z razvojem približno 60 smučišč po ZDA, vključno s Strattonom, Whitefaceom in Aspnom. Ena najpomembnejših zapuščin veteranov divizije je tako dejstvo, da so pomagali popularizirati smučanje v ZDA. Odprli so številne smučarske šole in oblikovali tečaje smučanja, kar je pripomoglo k povojnemu smučarskemu razcvetu, ki je prej elitni šport približal širši demografski skupini.

Prav tako so se podpisali pod številne, še danes dobro znane blagovne znamke za aktivnosti na prostem, kot so Gore-Tex, Vibram in Outdoor Research. Vojaške izkušnje iz mrzlih Apeninov so jim pomagale pri oblikovanju nahrbtnikov, šotorov in druge opreme.

Čeprav Seiberta že od leta 1977 ni več za krmilom Vaila, ki je decembra praznoval 60-letnico obstoja, ta ostaja tesno povezan z 10. gorsko divizijo. Sredi mesta stoji spomenik vojaka v beli kamuflažni obleki, diviziji so posvetili tamkajšnjo destilarno, smučarske proge pa nosijo imena, kot so "Greben Riva" in "Millijeva milja". Na hribu stoji smučarska koča, v kateri je restavracija The 10th, v kateri so postavljene številne informativne table s QR-kodami, ki smučarje izobražujejo o Vailovi povezavi z drugo svetovno vojno. Februarja poteka Legacy Weekend, med katerim se s pristankom helikopterja in s parado z baklami poklonijo Vailovi zapuščini.

Vadbeni kamp Hale je postal nacionalni spomenik. Območje obsega 53.804 hektarjev, vključno z ostanki bunkerjev, kjer so vojaki spali med urjenjem. Obiskovalci lahko raziščejo več kot 80 milj (okoli 130 km) pohodniških poti, smučajo ali kampirajo, granitni monolit na prelazu Tennessee nad kampom pa nosi imena padlih vojakov divizije.

Smučarji se povzpnejo na vrh najvišje gore v Koloradu in se spustijo po pobočjih, poimenovanih po ljudeh in krajih, ki so postavili smučarsko letovišče Vail. A če ne bi bilo veščin in znanja, pridobljenih v bližnjem kampu, in nevarnega temnega vzpona na gorski vrh na nacističnem ozemlju, smučanje v ZDA morda nikoli ne bi postalo tako priljubljeno, kot je danes, zaključuje BBC.