Za sovražnikovimi linijami, kjer prežijo droni in smrt prihaja iz zasede

Mikolajivka je zadnje naselje pred pomembnim donbaškim mestom Slovjansk. Tega so proruski uporniki za kratek čas nadzorovali že leta 2014, nato pa se je po vrnitvi ukrajinske vojske spremenilo v del najbolj utrjenega pasu na svetu, ki ga tvorijo še Kramatorsk, Družkovka, Konstantinovka in Toretsk. Zadnja dva sta v ruskih rokah.

V Mikolajivki so na presenečenje mnogih pred tremi dnevi opazili več manjših skupin ruskih vojakov, čeprav ukrajinski zemljevidi kažejo, da se fronta nahaja nekaj kilometrov proti vzhodu. Kako so se ruski vojaki naenkrat znašli praktično na pragu Slovjanska? V članku z naslovom Od gorečih rafinerij do vrat Kramatorska: bitka za 'banano pogube' smo na podlagi dostopnih zapisov in poročil s fronte predstavili nekatere okoliščine, ki oblikujejo sodobno bojišče.

Ukrajinska vojska je na bojnem polju oblikovala t. i. 'območja uničenja oz. smrti'. Gre za nadzor fronte z uporabo brezpilotnikov, katerih naloga je odkrivanje in uničevanje morebitnih ruskih vdorov. Ta območja uničenja ruskim silam preprečujejo uporabo množičnih mehaniziranih in oklepnih formacij, kot je to v skladu z njihovo doktrino. Temu je sledil odgovor – infiltracija majhnih skupin v omenjene cone, za hrbet ukrajinskim branilcem.

Na tej točki je treba poudariti, da se vojskujoči strani (hitro) učita ena od druge, zato denimo 'cone uničenja' ustvarjajo tudi Rusi, prav tako pa Ukrajinci v rusko zaledje pošiljajo svoje diverzantsko-izvidniške skupine.

Majhne skupine vojakov, ponavadi dva ali trije, se v zavetju noči ali slabega vremena prebijejo mimo prvih nasprotnikovih položajev in si izberejo cilje nekaj kilometrov v zaledju. Te majhne ekipe se premikajo hitro in uporabljajo urbani teren ali gozdnato okolje za kritje in skrivanje. Nato preučijo okolico, premike in položaje sovražnikovih enot ter na podlagi tega različno postopajo.

Če strnemo, so njihove naloge: identifikacija položajev, kjer se kopiči sovražnik, preučevanje jarkov, utrdb in lukenj v obrambi, označevanje omenjenih položajev s pomočjo GPS za napade topništva in letalstva, nastavljanje min in orodij za opazovanje ter motenje in sabotaža logistike v zaledju.

Po navedbah Forbesa, kjer so govorili z ukrajinskimi vojaki, ruske sile nato napadejo ukrajinske položaje z več majhnimi enotami, ki udarijo iz različnih smeri s podporo brezpilotnih letalnikov ali letalstva. 

Glede na omejitve virov in človeške sile v vojni je Ukrajina svoja 'območja uničenja' osredotočila vzdolž ključnih ruskih poti napredovanja, zlasti tistih, ki vodijo do glavnih ciljev, kot so Družkovka, Kramatorsk, Kupjansk in Orehov.

Inštitut za preučevanje vojne (ISW) je poročal, da so ruske sile med napredovanjem proti Konstantinovki infiltrirale jugovzhodni del mesta in njegova predmestja ter preko svojih postojank delovale do štiri kilometre v ukrajinskem zaledju. Ti položaji ustvarjajo tako imenovani "koridor dronov", v katerem ruski droni učinkovito nadzorujejo zračni prostor. Ti droni opravljajo več funkcij, vključno z lovljenjem ukrajinskih dronov, identifikacijo ukrajinskih obrambnih položajev in zagotavljanjem nadzora za dodatne infiltracijske ekipe, ki napredujejo.

Šele ko ruska enota vzpostavi te koridorje dronov in ko s sabotažami resno ošibi oskrbo prve linije obrambe, začne napad na mesto. Oklepne enote ostajajo ranljive, zato te napade izvaja predvsem pehota, čeprav uporabljajo tudi terenska vozila in motorje. Ruske čete napadajo iz več smeri in napredujejo po poteh, ki jih varujejo omenjeni koridorji dronov. Ti napadalcem nudijo pregled in zaščito iz zraka in so vse bolj nepogrešljiv del jurišnih operacij ruskih enot.

Taktika diverzantsko-izvidniških skupin ni nova, uporabljajo jo praktično vse vojske. Konkretno ruska pa se je razvijala skozi 20. stoletje. Med letoma 1941 in 1945 je Sovjetska zveza pošiljala številne diverzantske skupine v nemško zaledje, kjer so delovale skupaj s partizani. Njihov glavni cilj je bilo uničevanje železnic, mostov in komunikacij, kar je ohromilo nemško logistiko. Ti uspehi so dokazali, da lahko včasih majhne skupine sovražniku povzročijo več škode kot celotne divizije. Tudi v času hladne vojne so Sovjeti ustanavljali in urili tovrstne enote. V 50. letih so tako nastale posebne enote, imenovane spetznaz, katerih glavna naloga bi bila globoka infiltracija za položaji Natovih enot, kjer bi uničevali jedrske raketne sisteme, likvidirali politične voditelje in uničili elektroenergetsko omrežje. Takšne skupine so uporabljali tudi v Čečeniji.

Kratek odgovor bi bil: delno. Gre za taktiko, ki zaradi odsotnosti mehanizacije prinaša manjše napredke in počasnejše napredovanje, medtem ko nasprotnik lahko že utrdi naslednjo linijo obrambe. Za globlje in hitrejše preboje bosta strani verjetno morali poiskati načine, kako učinkovito zaščititi tanke in oklepnike pred droni.

Ukrajinci sicer redno poročajo o uničenju "vseh" ruskih saboterskih skupin, medtem ko ruska stran posnetke vojakov, ki se nahajajo v ukrajinskem zaledju, prikazuje kot dokaz nadzora nad določenimi naselji. Poročila obeh strani so del informacijske vojne, v kateri tako Kijev kot Moskva navajata astronomske številke ubitih nasprotnikovih vojakov, čeprav se trenutno na fronti dogajajo spopadi majhnih enot in je verjetno temu primerno tudi manjše število žrtev.

Obe strani bosta še naprej razvijali protiukrepe za nove taktike. Povečana proizvodnja brezpilotnih letal bo omogočila obsežnejše patruljiranje območij uničenja, kar bo zmanjšalo učinkovitost infiltracijskih ekip. Strani tudi izboljšujeta svoje zmogljivosti elektronskega bojevanja in motenja brezpilotnih letal. Hkrati se izboljšujejo tudi logistika in metode oskrbe, vključno z uporabo robotskih vozil.

V zgodnjih fazah vojne so dinamiko bojišča pogosto oblikovale tehnološke inovacije, zlasti hiter vzpon brezpilotnih letal in sistemov elektronskega bojevanja. Vendar pa so taktične inovacije s potekom vojne postale vse pomembnejše, izpostavlja Forbes. Uspeh na bojišču je zdaj odvisen od tega, katera stran lahko najbolje prilagodi svojo taktiko, da bi izkoristila svoje tehnološke in vojaške prednosti. V tem primeru Rusija poskuša izkoristiti svoje večje vojaške zmogljivosti in rastoče zmogljivosti brezpilotnih letal, da bi prodrla v ukrajinska območja uničenja in zavzela utrjene položaje na prvi liniji.