'Zaboden sem, ne morem dihati!' Policisti verjeli morilcu, 18-letnik v mukah umrl

Obdukcija je pokazala, da je imel več vbodnih ran na nogah in smrtonosno rano v srcu.

Primer je v Veliki Britaniji sprožil ogorčenje, razpravo o ravnanju policije in politične spore, ki segajo vse do britanskega parlamenta.

Za umor je bil ta teden na dosmrtno zaporno kazen z najmanj 21 leti zapora obsojen 23-letni Vickrum Digwa.

Po ugotovitvah sodišča je Nowaka zabodel z več kot 20 centimetrov dolgim rezilom. Eden od vbodov je predrl njegovo srce.

Ko so policisti prispeli na kraj dogodka, pa je Digwa uspel prevzeti nadzor nad zgodbo.

Policistom je povedal, da je bil sam žrtev rasističnega napada. Trdil je, da mu je Nowak snel turban in ga vlekel za lase. Pokazal je manjše poškodbe in podplutbe.

Medtem je Henry Nowak ležal na tleh. "Zaboden sem," je ponavljal.

Policist mu ni verjel. "Mislim, da nisi," je slišati na posnetku. 

Posnetki so pretresli britansko javnost predvsem zaradi dogajanja v naslednjih minutah.

Ko so ga policisti dvignili v sedeč položaj in mu roke potisnili za hrbet, je Nowak večkrat ponovil: "Ne morem dihati." Po navedbah njegove družine je to povedal najmanj devetkrat. Policisti so mu kljub temu nadeli lisice.

V nekem trenutku eden od policistov sicer omeni, da Nowak trdi, da je zaboden, in ga na hitro pregleda. Toda pregleda ne nadaljujejo. Na posnetku je nato slišati policistko, ki vpraša: "Kje mislite, da je bil zaboden? V obraz?" Nekdo ji odgovori: "Ni bil zaboden."

Nekaj trenutkov pozneje policisti Henryju povedo, da je aretiran zaradi napada.Takrat je bil že skoraj neodziven.

Objava posnetkov je bila želja družine, ki želi pokazati, kaj se je tiste noči zgodilo. Njegov oče Mark Nowak je ravnanje policije označil za nečloveško.

"Henry je policistom štirikrat povedal, da je zaboden. Devetkrat jim je povedal, da ne more dihati. Vlekli so ga po gramozu, mu zvili roke za hrbet in ga vklenili v lisice," je dejal.

Po njegovih besedah je bilo najbolj boleče gledati razliko v obravnavi sina in človeka, ki ga je zabodel. Družina poudarja, da jih ne boli le izguba sina, ampak tudi način, kako je umiral. "Ni umrl dostojanstveno," je dejal njegov oče po izreku sodbe.

Vodstvo policije v grofiji Hampshire je izrazilo obžalovanje. Namestnik načelnika Robert France je priznal, da je tragično, da je bil Nowak vklenjen in aretiran v trenutkih, ko je izgubljal zavest. Vendar vztraja, da policisti njegovega življenja niso mogli rešiti.

Po njegovih besedah je sodni patolog na procesu pojasnil, da je bila rana v srce globoka, notranja krvavitev pa tako obsežna, da preživetje praktično ni bilo mogoče.

Policija poudarja, da so policisti v nekaj minutah po prihodu začeli izvajati temeljne postopke oživljanja.

Toda javnost se ne sprašuje le, ali bi ga lahko rešili. Vprašanje je predvsem, zakaj mu niso verjeli.

Britanski policijski nadzorni organ IOPC je že odprl neodvisno preiskavo. Preiskovalci pregledujejo vse posnetke telesnih kamer, komunikacijo med policisti in postopke, ki so jih uporabili na kraju dogodka.

Za zdaj policisti niso osumljenci, ampak priče.

Notranja ministrica Shabana Mahmood je v parlamentu dejala, da je posnetek "pretresljiv in tragičen", premier Sir Keir Starmer pa je priznal, da mu je bilo ob ogledu posnetkov slabo. "Kot oče 17-letnika sem ob tem občutil slabost. Policija bo morala odgovoriti na zelo resna vprašanja," je dejal.

Vodja stranke Reform UK Nigel Farage je dejal, da bi moral odziv javnosti predstavljati bes, ter trdil, da primer kaže na sistem, v katerem imajo pripadniki etničnih manjšin več zaščite kot belci.

Vodja konservativcev Kemi Badenoch je opozorila, da mora policija vse ljudi obravnavati enako, ne glede na raso ali poreklo.

Dodatno razpravo je sprožilo orožje, s katerim je Digwa ubil Nowaka. Obramba je sprva nakazovala povezavo z versko tradicijo sikhov, ki lahko nosijo kirpan – manjše ceremonialno rezilo kot simbol vere. Toda predstavniki  skupnosti so poudarili, da orožje, uporabljeno pri umoru, ni bilo kirpan. Šlo je za precej večje rezilo, ki ga je Digwa nosil vidno na zunanji strani oblačil. Po umoru je materi celo naročil, naj orožje odstrani s kraja dogodka. 

Primer Henryja Nowaka je v Veliki Britaniji odprl še eno občutljivo vprašanje, ki državo spremlja že več kot desetletje: ali lahko strah pred obtožbami rasizma vpliva na presojo institucij?

In ni jih malo, ki menijo, da gre le za nadaljevanje težav, ki so jih razkrile že zlorabe deklet v škandalu "grooming gangs".  Izraz "grooming gangs" v Veliki Britaniji označuje organizirane skupine moških, ki so med približno letoma 1997 in 2013 v več angleških mestih sistematično izkoriščali, posiljevali in trgovali z mladoletnimi dekleti.

Najbolj znani primeri prihajajo iz mest Rotherham, Rochdale, Telford, Oxford, Huddersfield in Newcastle.

Storilci so žrtve pogosto iskali med ranljivimi dekleti iz socialno šibkejših okolij, dekleti iz rejniških družin ali tistimi, ki so imele težave doma. Najprej so jih pridobivali z darili, pozornostjo, alkoholom, drogami ali obljubami o ljubezenskem razmerju. Ko so pridobili njihovo zaupanje, so sledile spolne zlorabe, posilstva, fizično nasilje, grožnje in prisila v spolne odnose z drugimi moškimi.

Najodmevnejša je bila preiskava v mestu Rotherham, kjer je neodvisno poročilo profesorice Alexis Jay leta 2014 ugotovilo, da je bilo med letoma 1997 in 2013 zlorabljenih približno 1400 otrok.

Preiskava je razkrila številne sistemske napake. Policija, socialne službe in lokalne oblasti so več let prejemale opozorila o dogajanju, vendar pogosto niso ukrepale. Nekatere žrtve so bile celo obravnavane kot problematične najstnice, namesto kot žrtve organiziranega kriminala.

Posebej odmevna je bila ugotovitev, da so se nekateri uradniki bali, da bi bili obtoženi rasizma, če bi javno izpostavljali etnično ozadje dela storilcev. V več primerih so bili namreč med obsojenimi moški pakistanskega porekla. Kasnejša poročila so opozorila, da je bil strah pred družbenimi in političnimi posledicami eden od dejavnikov, zaradi katerih institucije niso dovolj odločno ukrepale.

Na drugi strani so stran gledali tudi mediji in zlasti politika, ki se še vedno upira temeljiti preiskavi dogajanja.