Začetek bitke za Trumpovo nasledstvo? 'Razlog, da smo izgubili, je vojna'

Ameriški podpredsednik JD Vance je po volilnem porazu republikancev objavil približno 600 besed dolgo sporočilo na družbenem omrežju X, v katerem je neposredno povezal neuspeh svoje stranke z vojno proti Iranu. "Razlog, da smo izgubili, je vojna. Predsednik je to sinoči povedal tudi sam," je zapisal.

Vance je priznal, da so republikance na vmesnih volitvah zapustili tudi volivci, ki so leta 2024 podprli Donalda Trumpa. Ob tem je odprl vprašanje, ali je bila cena vojaškega posredovanja upravičena. "Če želite trditi, da je bilo vredno, da je bila izguba senata za naslednjih šest let vredna tega, potem to povejte. Trdite, da je bila to cena, ki jo je bilo vredno plačati. Ne glede na to, ali se strinjamo ali ne, je to vsaj pošteno," je zapisal podpredsednik.

Vance je s tem storil nekaj za ameriškega podpredsednika precej neobičajnega: javno se je kritično opredelil do ene najpomembnejših zunanjepolitičnih odločitev predsednika, ob katerem opravlja funkcijo.

V Washingtonu sicer že dlje časa krožijo informacije, da je Vance v zasebnih pogovorih znotraj administracije nasprotoval vojni, ki sta jo ZDA in Izrael začela februarja. V javnosti je konflikt doslej podpiral. Zdaj je svoje pomisleke prvič tako jasno povezal z volilnim porazom.

Presenetljiv je bil tudi odziv predsednika. Trump, ki od svojih najbližjih sodelavcev praviloma pričakuje lojalnost. Vanceovih besed ni zavrnil. Priznal je, da je trditev, da je vojna v veliki meri odločila volitve, "pretežno resnična", vendar je vztrajal, da bi se ob enakih okoliščinah znova odločil za vojaško posredovanje.

"Vem, kaj si misli o tem. Mislim, da je bilo v redu," je novinarjem odgovoril na vprašanje o podpredsednikovi objavi. "To sem vedel, ko sem se odločil za posredovanje, in preprečili smo jim, da bi dobili jedrsko orožje. Nikoli ne bodo imeli jedrskega orožja," je še dejal Trump.

Vanceovo javno kritiko analitiki razumejo tudi v kontekstu naslednjih predsedniških volitev. Daniel Byman, strokovnjak za zunanjo politiko pri Centru za strateške in mednarodne študije (CSIS), je za BBC ocenil, da je podpredsednikova izjava videti kot poskus političnega razlikovanja od Trumpa.

Republikanska strateginja Ashley Davis je ocenila, da je Vance s svojo objavo previdno preizkusil, kako daleč lahko gre.

Vance se sicer še ni odločil za predsedniško kandidaturo leta 2028, čeprav se o njej že dolgo govori. Njegovi sodelavci poudarjajo, da odločitev še pretehta. Tudi Trump še ni povedal, koga bi podprl kot svojega naslednika. Poleg Vancea je večkrat pohvalil tudi državnega sekretarja Marca Rubia.

Po poročanju New York Timesa je sicer Vance svojo objavo Trumpu pokazal še pred javno objavo, kar nekoliko drugače osvetljuje domnevni razkol med njima.

Vance ni ostal zgolj pri kritiki vojne. Predstavil je tudi štiri prednostne naloge, s katerimi bi po njegovem mnenju republikanci lahko ponovno pridobili podporo volivcev: končati vojno, osredotočiti se na življenjske stroške in inflacijo, postaviti Ameriko na prvo mesto in spremeniti odnos ZDA do Izraela.

Te štiri točke povzemajo velik del Vanceovega političnega prepričanja in bi lahko predstavljale izhodišče morebitne predsedniške kampanje leta 2028. Njegovo stališče obenem odraža razhajanja znotraj gibanja MAGA, kjer se že dlje časa pojavljajo spori glede ameriškega vojaškega posredovanja na Bližnjem vzhodu in podpore Izraelu.

Analitiki menijo, da Vance z objavo republikancem sporoča, naj se po porazu ne osredotočajo na jezo, temveč na ponovno pridobivanje volivcev. Hkrati se poskuša povezati z delom gibanja, ki nasprotuje ameriškemu vključevanju v tuje vojne. Razprava o prihodnosti republikanske stranke se je tako začela še veliko pred iztekom Trumpovega predsedniškega mandata.

Razlogov za nezadovoljstvo v republikanski stranki ne manjka. Demokrati so na torkovih volitvah osvojili večino v obeh domovih kongresa, pomembne uspehe pa dosegli tudi v zveznih državah, ki so tradicionalno naklonjene republikancem.

Posebej odmeven je bil razplet v Teksasu, kjer je demokrat James Talarico osvojil senatni sedež, demokratka Gina Hinojosa pa je premagala dolgoletnega republikanskega guvernerja Grega Abbotta.

Republikanski senator Ted Cruz je rezultat označil za "modri cunami". "Teksas je moder. To je težko izreči," je zapisal na družbenem omrežju.

Cruz je ob tem opozoril na visoke življenjske stroške in revščino. Po njegovih besedah so številni Američani občutili resnične stiske, preveč republikanskih politikov pa je dajalo vtis, da jih ne razumejo oziroma jim zanje ni mar.

Demokrati so v Teksasu pridobili tudi pomemben del latinoameriških volivcev, ki so leta 2024 podprli Trumpa. 

Republikancem niso pomagali niti veliki izdatki za politično oglaševanje. Po podatkih podjetja AdImpact so v petih najdražjih senatnih tekmah, v Ohiu, Teksasu, Michiganu, Iowi in Mainu, republikanski kandidati za oglase skupaj porabili približno 960 milijonov dolarjev, okoli 280 milijonov več od demokratskih tekmecev. Kljub temu uspeha ni bilo. 

Republikanski poraz je temeljito spremenil razmerje moči v Washingtonu. Demokrati so osvojili večino tako v predstavniškem domu kot v senatu, s čimer se končuje obdobje, ko je Trumpova stranka obvladovala Belo hišo in oba domova kongresa. Novi kongres bo mandat nastopil januarja 2027. 

Zmagoslavje demokratov pa ne pomeni, da bodo lahko brez ovir uresničili svoje predvolilne obljube. Trump ostaja predsednik do januarja 2029 in lahko zavrne zakonodajo, ki jo sprejme kongres. Za preglasovanje predsednikovega veta je potrebna dvotretjinska večina v obeh domovih, ki je demokrati sami nimajo.

Vodja demokratov v predstavniškem domu Hakeem Jeffries, ki naj bi postal njegov naslednji predsednik, je po zmagi napovedal novo obdobje kongresnega nadzora. "Ne delamo za Donalda Trumpa. Ne delamo za JD Vancea. Ne delamo za vrhovno sodišče. Delamo za ameriško ljudstvo," je dejal in dodal, da so časi, ko je predstavniški dom deloval kot podružnica Trumpove administracije, mimo.

Demokrati napovedujejo preiskave domnevnih nepravilnosti v Trumpovi administraciji, morebitnih navzkrižij interesov in ravnanja zveznih organov. Demokratski kongresnik Robert Garcia iz Kalifornije, ki naj bi prevzel vodenje vplivnega odbora za nadzor v predstavniškem domu, je po volilni zmagi političnim nasprotnikom sporočil: "Priskrbite si odvetnike."

Med morebitnimi področji preiskav je navedel poslovne interese Trumpove družine, domnevno korupcijo v gospodarstvu, ravnanje ministrstva za domovinsko varnost in službe za priseljevanje ICE ter vladno obravnavo dokumentov, povezanih z Jeffreyjem Epsteinom.

Demokratska večina bi lahko sprožila tudi nov postopek ustavne obtožbe predsednika. Trump je bil med prvim mandatom že dvakrat ustavno obtožen, vendar ga je senat obakrat oprostil.

Za odstavitev predsednika bi bila potrebna dvotretjinska večina v senatu, torej 67 glasov, zato demokrati kljub volilni zmagi za takšen razplet ne bi imeli dovolj podpore brez dela republikanskih senatorjev.

Tudi med demokrati sicer ni enotnega stališča o smiselnosti nove ustavne obtožbe. 

Pred demokrati je tudi preizkus, ali lahko volilno nezadovoljstvo s Trumpom pretvorijo v konkretne politične dosežke. "Danes se začenja velika ameriška vrnitev," je ob zmagi razglasil Jeffries.

Med prednostnimi nalogami je napovedal ukrepe za znižanje življenjskih stroškov in odpravo dela republikanskih rezov v zdravstvene programe, predvsem Medicaid, ki zagotavlja zdravstveno kritje prebivalcem z nižjimi dohodki. Demokrati želijo tudi podaljšati davčne olajšave za zdravstveno zavarovanje v okviru zakona Affordable Care Act, znanega kot Obamacare.

Toda demokratski senator Chris Coons je opozoril, da volilnega uspeha ne bi smeli razumeti kot neomejenega mandata. "Dokazati moramo, da znamo stvari izpeljati in dejansko odgovoriti na njihove skrbi in vprašanja, predvsem glede nizkih plač in naraščajočih stroškov," je dejal.

Opozoril je tudi na razlike znotraj demokratske stranke. Med novoizvoljenimi predstavniki so namreč tako zmernejši politiki kot izrazito progresivni kandidati, njihova stališča pa se razlikujejo predvsem glede Izraela, vojaške pomoči in zunanje politike.

Po oceni profesorja zakonodajnih procesov Caseyja Burgata z Univerze Georgea Washingtona bo sprejemanje zakonodaje ob razdeljeni oblasti še zahtevnejše kot doslej.

Trump je sicer za New York Times dejal, da se veseli sodelovanja z demokrati in da bodo verjetno našli kakšen dogovor. Toda kmalu zatem je na svojem omrežju Truth Social objavil fotografijo rdeče predvolilne kape z napisom "VETO".

Vojna z Iranom, ki jo je Vance označil za osrednji razlog republikanskega poraza, bo tudi eno najzahtevnejših vprašanj za novo kongresno večino. Vodja demokratov v senatu Chuck Schumer je napovedal, da bo končanje vojne ena od prednostnih nalog stranke. Omenil je tudi možnost omejevanja financiranja obrambnega ministrstva, če bi bilo to potrebno za hitrejšo ustavitev konflikta.

Toda pristojnosti kongresa pri omejevanju predsednikovih vojaških odločitev niso povsem enostavne. Trumpova administracija zagovarja široka predsedniška pooblastila za nadaljevanje vojaških operacij, medtem ko so si zakonodajalci že pred volitvami prizadevali omejiti vojno z Iranom.

Scott Anderson z raziskovalnega inštituta Brookings je za BBC ocenil, da vprašanje, v kolikšni meri lahko kongres predsednika prisili k ustavitvi vojaških operacij, ostaja pravno odprto. Po njegovih besedah bi lahko kongres spor prenesel tudi pred sodišča.

Ob tem se po navedbah Reutersa v Trumpovi administraciji še vedno razpravlja o možnosti novih obsežnejših napadov na Iran. To dodatno poudarja razliko med političnim pritiskom, ki ga lahko izvaja demokratski kongres, in izvršilnimi pooblastili, ki ostajajo v predsednikovih rokah. 

Rezultat ameriških volitev je vplival tudi na pričakovanja vlagateljev glede nadaljevanja vojne z Iranom.

Cene nafte so se v sredo znižale za več kot osem odstotkov, potem ko so vlagatelji Vanceove izjave in demokratsko zmago razumeli kot možnost zmanjšanja napetosti na Bližnjem vzhodu.

Zmaga demokratov v ZDA je v Evropi sprožila pričakovanja, da bi se lahko odnosi z Washingtonom izboljšali. Toda analitiki opozarjajo, da Donald Trump ni izgubil predsedniškega položaja in da bo tudi v prihodnjih dveh letih ohranil pomembna pooblastila, predvsem na področju zunanje in trgovinske politike. Ob tem izkušnja iz prvega Trumpovega mandata kaže, da niti zamenjava predsednika ne pomeni nujno korenitega zasuka ameriške politike.

Ko je leta 2021 Trumpa v Beli hiši nasledil demokrat Joe Biden, so evropski zavezniki pričakovali obnovitev tradicionalnih čezatlantskih odnosov. Biden je ponovno poudarjal pomen Nata, multilateralnega sodelovanja in tesnejšega povezovanja z evropskimi partnerji. Toda na nekaterih ključnih področjih je nadaljeval oziroma nadgradil usmeritve svojega predhodnika.

Najbolj očiten primer je trgovinska politika do Kitajske. Biden ni odpravil večine carin, ki jih je Trump uvedel na kitajsko blago, temveč je leta 2024 napovedal še dodatne carinske obremenitve za izbrane izdelke, med drugim električna vozila, baterije in polprevodnike. Njegova administracija je ukrepe utemeljevala z zaščito ameriških delovnih mest, industrije in nacionalne varnosti.

Tudi Bidnova obsežna industrijska politika, predvsem zakon o zmanjševanju inflacije (Inflation Reduction Act), je z državnimi spodbudami za proizvodnjo v ZDA krepila domačo industrijo. Ukrepi so povzročili trenja z Evropsko unijo, ki je opozarjala, da lahko ameriške subvencije privabljajo evropska podjetja in naložbe čez Atlantik.

Podobno kontinuiteto je bilo mogoče opaziti pri zahtevah po večji evropski obrambni odgovornosti. Čeprav je Biden v nasprotju s Trumpom poudarjal pomen zavezništva Nato in po ruski invaziji na Ukrajino okrepil ameriško vojaško prisotnost v Evropi, so tudi pod njegovo administracijo evropske države ostajale pod pritiskom, naj povečajo obrambne izdatke.

Razlika med administracijama torej ni bila zanemarljiva, predvsem glede odnosa do zaveznikov, mednarodnih institucij in podpore Ukrajini. Vendar je Bidnov mandat pokazal, da so gospodarski protekcionizem, strateško tekmovanje s Kitajsko in pričakovanja po večjem evropskem prispevku k skupni obrambi postali širše značilnosti ameriške politike, ne zgolj Trumpovega predsedovanja.

Za Evropo je zato pomembno predvsem vprašanje, koliko lahko nova demokratska večina v kongresu dejansko omeji Trumpove odločitve.

Liana Fix, strokovnjakinja za Evropo pri ameriškem Svetu za zunanje odnose (CFR), opozarja, da demokratska zmaga še ne pomeni nujno hitrega izboljšanja odnosov med ZDA in evropskimi zaveznicami. Po njeni oceni bi se lahko Trump v preostanku mandata celo bolj osredotočil na zunanjo politiko, kjer ima predsednik več možnosti za samostojno ukrepanje.

To bi lahko imelo pomembne posledice predvsem za Ukrajino. Fixova opozarja, da bi Trump lahko poskušal doseči dogovor o končanju vojne pod pogoji, ki za Ukrajino ne bi bili ugodni. Evropske države bi se tako lahko znašle pred odločitvami, na katere bi imele omejen vpliv.

Demokrati bodo lahko prek kongresnih odborov nadzorovali delovanje administracije, odločali o proračunskih sredstvih in v senatu vplivali na potrjevanje pomembnih imenovanj. Vendar brez zadostne podpore republikancev ne bodo mogli preglasovati predsednikovega veta.

Podobno velja za trgovinsko politiko. Trump je velik del carinskih ukrepov uvedel z uporabo predsedniških pooblastil, zato jih demokratska večina ne more preprosto odpraviti.

Po analizi Euronewsa ostaja v veljavi trgovinski dogovor med ZDA in Evropsko unijo iz julija 2025, ki za večino evropskega blaga določa 15-odstotne ameriške carine. Bruselj si še naprej prizadeva za dodatne izjeme in ugodnejše pogoje, predvsem pri izdelkih, za katere veljajo višje carinske stopnje.

Nemški komentator Thomas Tuma v analizi za Focus opozarja, da Trump ni zgolj politična izjema, temveč predstavnik in upravičenec globljih sprememb v ameriški družbi. Zato bi bilo po njegovem mnenju napačno pričakovati, da bo demokratska zmaga pomenila vrnitev ZDA k nekdanji vlogi zaveznice, ki prevzema velik del evropskih varnostnih tveganj in finančnih bremen.

Podobno je za Euronews ocenil predsednik odbora Evropskega parlamenta za zunanje zadeve David McAllister. Poudaril je, da sprememba političnega razmerja moči v Washingtonu sama po sebi ne zagotavlja spremembe ameriške politike, zato mora Evropa še naprej prevzemati več odgovornosti za lastno obrambo in varnost.