Zakaj EU pred širitvijo potrebuje notranjo reformo?

Unija se obenem sooča s številnimi negotovostmi: motnjami v dobavnih verigah, nestabilnostjo energetskih trgov in počasno gospodarsko rastjo ključnih držav članic. K temu se pridružujejo izzivi nekonkurenčnosti in obsežnih migracijskih tokov, ki dodatno poglabljajo notranje delitve znotraj nje. V takšnih razmerah si mnogi voditelji, strokovnjaki in državljani zastavljajo preprosto, a ključno vprašanje: kako naprej?

EU takšna, kakršna je danes, predstavlja enega najboljših primerov povezovanja držav. Zagotovila je najdaljše obdobje miru in stabilnosti na evropskih tleh, vsaj znotraj svojega prostora, česar nikakor ne smemo jemati za samoumevno. Staro celino so stoletja pred tem zaznamovale vojne, nestabilnosti in tragedije, iz katerih se lahko veliko naučimo.

Njena temeljna ideja je bila povezati ključne evropske države na način, ki bi preprečil ponovitev uničujočih konfliktov, kakršne sta denimo doživeli Francija in Nemčija. Evropsko povezovanje se je formalno začelo leta 1951 z ustanovitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo, nadaljevalo leta 1957 z ustanovitvijo Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za atomsko energijo ter doseglo pomemben mejnik leta 1992 z Maastrichtsko pogodbo, ki je vzpostavila Unijo.

Od takrat so se politične, gospodarske in varnostne razmere v svetu bistveno zaostrile, število članic se je močno povečalo, njena notranja organizacija pa postala vse bolj zapletena. Zaradi tega pogosto ni dovolj učinkovita pri reševanju sodobnih izzivov svojega notranjega in zunanjega delovanja. Čas je za premislek in spremembe.

Nadaljnje širitve EU brez predhodnega notranjega poglabljanja niso priporočljive. Že danes se sooča z izrazito institucionalno in politično kompleksnostjo, ki upočasnjuje sprejemanje odločitev in zmanjšuje njeno učinkovitost. Namesto da bi se najprej lotila lastne reorganizacije, optimizacije procesov in krepitve ključnih politik, se razprava pogosto prehitro usmerja v nove širitvene valove. Takšen pristop dolgoročno povečuje tveganje za še večjo neučinkovitost in notranjo razdrobljenost.

V tem kontekstu se vse pogosteje pojavlja ideja strateške avtonomije oziroma t. i. trdnjave Evrope, ki predvideva večjo samozadostnost na varnostnem, gospodarskem in energetskem področju. A njeno uresničitev otežujejo raznoliki politični, gospodarski in energetski interesi članic, ki se pogosto osredotočajo na lastne nacionalne prioritete. Prav zato bi morala EU - preden prevzame dodatne obveznosti z novimi članicami - najprej vzpostaviti večjo notranjo kohezijo in jasnejšo skupno vizijo.

Ob tem je ključno vprašanje tudi način odločanja. Prehod na večinsko odločanje na občutljivih področjih bi lahko dodatno oslabil vpliv manjših držav, kot je Slovenija, in poglobil občutek politične marginalizacije. Načelo soglasja zato ostaja pomemben varovalni mehanizem, ki zagotavlja ravnotežje med interesi velikih in malih držav ter ohranja legitimnost sprejetih odločitev.

Poseben izziv za prihodnost Unije prav tako predstavljajo migracije. Nenadzorovani in množični migracijski tokovi povečujejo družbene napetosti, poglabljajo politične razlike in odpirajo vprašanja varnosti ter integracije. EU bo morala razviti bolj usklajeno, učinkovito in dolgoročno vzdržno politiko, ki bo temeljila na zaščiti zunanjih meja in realistični integracijski zmogljivosti članic. Ključno vprašanje ostaja, ali je s trenutno garnituro v evropskem vrhu takšen preobrat sploh mogoče doseči? Brez jasne politične volje in pripravljenosti na notranje reforme obstaja nevarnost, da bo nadaljevala pot postopnega slabljenja svoje učinkovitosti in vpliva.

Širitev EU na Zahodni Balkan vse bolj deluje kot zgodba zamujenih priložnosti in napačnega oziroma zastarelega pristopa. Čeprav je državam regije že pred več kot dvema desetletjema jasno obljubila evropsko perspektivo, se proces širitve odvija počasi, neenakomerno in brez prave politične odločnosti. V tem času so države kandidatke dosegle vrh svojih reformnih zmogljivosti: začetni zagon, ki ga je spodbujala verodostojna možnost članstva, se je postopoma izčrpal, saj konkretni premiki na strani EU niso sledili obljubam.

Najdlje sta formalno napredovali Črna gora in Albanija, vendar ju kljub temu čaka vrsta zahtevnih reform, zlasti na področju vladavine prava, neodvisnosti institucij in boja proti korupciji. Hkrati EU kandidatkam že danes ponuja mnoge ugodnosti, npr. dostop do evropskih sredstev, vključevanje v posamezne politike in postopno vključitev na skupni trg. Vendar te pogosto niso vezane na dovolj stroge ali verodostojne pogoje, zato se je v regiji razširil občutek, da je mogoče uživati koristi približevanja brez resničnih globokih reform.

Takšen pristop spodbuja politični oportunizem, krepi vpliv samodržcev in zmanjšuje motivacijo za dolgoročne sistemske spremembe. Obenem nastaja nevaren vakum, ki ga vse bolj zapolnjujejo drugi globalni akterji, kar dodatno slabi vpliv EU. Če želi ohraniti verodostojnost in geopolitično težo, bo morala bistveno preoblikovati pristop. To pomeni jasnejšo povezavo med napredkom in konkretnimi koristmi, strožje, a tudi bolj predvidljive pogoje in predvsem več politične volje za zaključevanje pristopnih procesov tam, kjer države izpolnjujejo merila.

Namesto neskončnega odlašanja bi morala Unija ponuditi vmesne, oprijemljive cilje, ki bi jim omogočili občutek resničnega napredka. Hkrati bi se morala ustrezno odzvati na protievropsko delovanje v regiji. Obsežno finančno in predpristopno pomoč Beogradu bi na primer morala pogojevati s prekinitvijo regionalne distribucije protievropske propagande in dezinformacij v srbskih provladnih medijih. Brez takšnega premika obstaja resna nevarnost, da bo Zahodni Balkan ostal ujet med obljubami in realnostjo – kot trajni opomin na omejitve sedanje širitvene politike EU in kot večno območje nestabilnosti.

Ob vseh izzivih ne smemo prezreti ključnih prednosti EU: večkrat je dokazala sposobnost skupnega odzivanja na krize, pri čemer izstopata solidarnost med članicami in učinkovita pomoč ob naravnih nesrečah. Eden njenih največjih dosežkov ostaja enotni trg, ki omogoča prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi ter s tem spodbuja gospodarsko rast in priložnosti za državljane. Prav tako pomembno vlogo imajo evropska sredstva, ki omogočajo razvoj infrastrukture, lokalnih skupnosti in manj razvitih regij. Brez teh mehanizmov bi bil razvoj številnih območij bistveno počasnejši. Hkrati EU ostaja privlačen projekt tudi navzven, kar potrjuje interes držav, kot sta Islandija in Ukrajina itd. za članstvo. Nenazadnje Unija pomembno prispeva k ohranjanju miru in stabilnosti na celini. Prav ti dosežki predstavljajo trdno osnovo, na kateri lahko gradi svojo prihodnost.

In še nekaj o tezi o njenem razpadu: dramatičnega in nenadnega razpada EU kot celote najverjetneje ne bo. Vedno bo obstajala določena skupina držav, ki si bodo želele ohraniti povezavo v takšni ali drugačni obliki, Prav tako bo vedno obstajala kakšna država, ki bo temu nasprotovala, kar je naravno. Morda bo prišlo do sprememb, morda bo še kakšna izstopila, toda dramatičnega in nenadnega razpada ne bo.