Zakaj sta si Švica in Bosna in Hercegovina podobni, a hkrati tako različni?

Na prvi pogled se zdi, da nimata veliko skupnega: ena velja za simbol stabilnosti, gospodarskega uspeha in politične nevtralnosti, druga se še vedno sooča z zapletenimi političnimi odnosi, šibkim gospodarstvom in posledicami nedavne, a hkrati na nek način tudi oddaljene zgodovine.

A ob natančnejšem pregledu ugotovimo, da si delita nekatere presenetljive podobnosti. Obe sta organizirani po kantonalnem oziroma federalnem sistemu, obe sta večetnični družbi in obe sta zgodovinsko gledano iskali načine za sobivanje različnih identitet znotraj enotne države. Zato velja raziskati te podobnosti in razlike ter oceniti, ali lahko določeni švicarski modeli predstavljajo navdih za prihodnji razvoj BiH.

Ena najbolj očitnih podobnosti med državama je njuna federalna oziroma decentralizirana ureditev. Švica je sestavljena iz 26 kantonov, ki imajo visoko stopnjo avtonomije. Podobno je BiH razdeljena na dve entiteti: Federacijo BiH, v kateri prebivajo Bošnjaki in Hrvati – pri čemer ima Federacija BiH dodatno razdelitev na deset kantonov – in Republiko Srbsko, kjer večinoma živijo Srbi ter distrikt Brčko. Slednji deluje kot nevtralna cona, ki ne pripada nobeni entiteti, v njej pa živijo vsi trije konstitutivni narodi.

Druga pomembna podobnost je večetnična prebivalstvena struktura. Švica ima štiri uradne jezike (nemščino, francoščino, italijanščino in retoromanščino) in dolgo tradicijo sobivanja različnih kulturnih skupin. Medtem BiH združuje tri konstitutivne narode: Bošnjake, Srbe in Hrvate. V obeh državah je torej etnična raznolikost temeljna družbena značilnost.

Tretji podobni element je potreba po političnem kompromisu. V Švici se politični sistem opira na konsenz, pogosto skozi referendume in vključevanje različnih interesnih skupin. V BiH bi moralo biti prav tako, a v praksi pogosto ni. Sistem je namreč zasnovan tako, da stremi k doseganju konsenza. V realnosti ga trije konstitutivni narodi o ključnih temah nikoli ne dosežejo. In nenazadnje: obe državi nista članici Evropske unije in zveze NATO.

Kljub omenjenim podobnostim med državama obstajajo globoke in odločilne razlike. Prva in najpomembnejša je zgodovinski kontekst. Švica je svojo politično stabilnost dosegla skozi stoletja postopnega razvoja, v BiH pa ta ni dosežena. Posledice konflikta so še vedno prisotne v političnem sistemu in družbi. Pri tem velja omeniti, da je BiH od leta 1914 doživela kar tri pogubne vojne, ki jih je zaznamovalo množično etnično čiščenje, pregoni in celo genocid v Srebrenici. Švica v tem času ni bila del nobene.

Pomembna razlika je tudi v tem, da narodi, ki tvorijo Švico in države, ki jo obkrožajo (Italija, Nemčija in Francija), bivajo v sožitju. Po koncu druge svetovne vojne so se podale v proces politične in gospodarske integracije, ki se je začel z oblikovanjem Evropske skupnosti za premog in jeklo ter razvil v EU. Medtem pa v BiH nikoli niso dosegli sprave med konstitutivnimi narodi ter med Hrvaško in Srbijo, ki jo obkrožata. Druga ključna razlika je stopnja zaupanja v institucije. V Švici državljani v veliki meri zaupajo državi, njenim institucijam in pravnemu sistemu. To zaupanje omogoča učinkovito demokracijo. V BiH je zaupanje v institucije, politiko, državo in pravosodje izjemno nizko – zlasti zaradi korupcije in nenapredka, kar otežuje izvajanje reform in spodkopava politično stabilnost.

Tretja razlika je gospodarska razvitost. Švica z visoko produktivnostjo, inovativnim gospodarstvom, prilivom ekonomskih migrantov in stabilnim finančnim sistemom sodi med najbogatejše države na svetu. Ob tem se BiH še vedno spopada z visoko brezposelnostjo, begom možganov, strukturnimi gospodarskimi težavami in korupcijo.

Dodatna razlika je v politični kulturi in participaciji. Švica temelji na participativni demokraciji, kjer imajo državljani prek referendumov neposreden vpliv na odločitve. Za njen politični prostor je značilna visoka raven politične kulture, ki se kaže v spoštljivi komunikaciji, dialogu in iskanju kompromisov. V BiH je politični sistem bolj zapleten in pogosto blokiran zaradi etničnih vetov in institucionalnih zastojev; kultura političnega komuniciranja je na zelo nizki ravni; pogosto je zmerjanje in žalitve.

Prav tako v Švici ni mogoče zaznati separatizma določenih etničnih skupin, medtem ko BiH ovirata dva nasprotna in izključujoča se procesa. In sicer: srbski separatizem, ki se širi že od konca vojne v 90. letih in bošnjaški unitarizem, ki se pogosto odraža v centralizacijo usmerjenih odločitvah Sarajeva. Eklatanten primer so volitve članov predsedstva, kjer naj bi vsak narod glasoval za svojega predstavnika. V praksi Bošnjaki v Federaciji BiH preglasujejo Hrvate in zato lahko izvolijo dva predstavnika: enega Bošnjaka in enega pro-bošnjaškega Hrvata, zaradi česar so se v zadnjem obdobju okrepile pobude Hrvatov po oblikovanju tretje hrvaške entitete, da bi si lahko zagotovili konstitutivnost.

Nazadnje velja izpostaviti mednarodni položaj: Švica je dolgoletno nevtralna država z dobrim mednarodnim ugledom, BiH je še vedno pod vplivom mednarodne skupnosti, vključno z institucijo visokega predstavnika, v državi pa delujeta misiji EU in zveze NATO.

Čeprav določeni politiki in komentarji na družbenih omrežjih nakazujejo, da bi lahko BiH zaradi svojih podobnosti s Švico lahko sledila njeni poti, je treba poudariti, da je ta trditev bolj metaforična kot realna.

Razlogi za to so številni. Najprej zaradi zgodovinske dimenzije oziroma odsotnosti sprave, ki je ključni pogoj za napredek. Drugič, politični sistem BiH je zasnovan predvsem kot mehanizem za preprečevanje konfliktov in ne kot orodje učinkovitega upravljanja. To pomeni, da je pogosto nefunkcionalen in podvržen blokadam. Tretji razlog je pomanjkanje skupne nacionalne identitete. V Švici kljub jezikovni in kulturni raznolikosti obstaja močan občutek pripadnosti državi, medtem ko so v BiH identitete pogosto vezane na etnično pripadnost, kar otežuje oblikovanje skupne vizije.

Kljub temu obstajajo elementi švicarskega modela, ki bi jih bilo smiselno uporabiti v BiH. Eden takšnih je večja vloga lokalne samouprave, ki bi lahko povečala učinkovitost upravljanja in zmanjšala politične napetosti. Drugi vidik je poudarek na izobraževanju in gospodarskem razvoju. Švica veliko vlaga v znanje, inovacije in infrastrukturo, kar bi lahko bil zgled tudi za BiH. Nazadnje je tu še kultura kompromisa. Čeprav je ta v BiH pogosta na formalni ravni, bi bilo prav tako treba razviti dejansko pripravljenost na sodelovanje in iskanje skupnih rešitev.

Za vse to bo najprej treba izpolniti politične pogoje in EU bi tu morala pomagati s svojimi mehanizmi mehke moči.

Najprej bi bilo treba začeti tam, kjer je najtežje: z reformo Daytonskega sporazuma. Prav tako bi bilo treba spodbujati spravni proces v BiH in v regiji – med Hrvaško in Srbijo, kot ključnima državama v njej. Nujno bi bilo treba ustaviti separatistične težnje Republike Srbske, za kar bi bil potreben kompromis z Banja Luko in Beogradom (ali vsaj uporaba palice namesto korenčka).

V nadaljevanju bi bila potrebna reforma volilne zakonodaje, ki bi zagotovila zastopanost tudi Hrvatom. To bi najverjetneje umirilo težnje in pobude k oblikovanju tretje entitete. Brez reform in dogovorov na politični ravni je vsak ekonomski model, ki bi ga prenesli iz Švice neizvedljiv in obsojen na propad.

Kljub temu primerjava ni brez vrednosti. Prav nasprotno: lahko služi kot vir navdiha in kot opomnik, da so stabilnost, sodelovanje in dolgoročna vizija ključni elementi uspešne države. BiH morda nikoli ne bo Švica, lahko pa iz njenega primera črpa ideje za svojo lastno, edinstveno razvojno pot.