Zaporniki v Guantanamu: 'Psihološke bolečine, prisilno hranjenje, grozna mučenja'

Zaporniki zloglasnega centra v zalivu Guantanamo se z ljudmi izven zapora niso pogovarjali že veliko let. Za večino je neodvisna preiskovalka ZN Fionnuale Ní Aoláin bila prva sogovornica po skoraj 20 letih. Kljub temu, da jih mnogo ni želelo spregovoriti, so nekateri vseeno govorili o grozovitih mučenjih, redkih stikih z družinami, številnih zdravstvenih težavah, ki se ne zdravijo, psiholoških in fizičnih brazgotinah, ki so jih doživeli zaradi zlorab, ter o upanju, da bodo enkrat odšli od tam in se zopet srečali s svojimi bližnjimi.

V pogovoru za Associated Press je preiskovalka dejala, da je res, da je prišla prepozno, saj je bilo po terorističnih napadih 11. septembra, v katerih je bilo ubitih skoraj 3000 ljudi, tam pridržanih 780 muslimanskih moških, danes pa jih je ostalo le še 30.

Združeni narodi so več let poskušali poslati neodvisnega preiskovalca, vendar so jih administracije Georgea W. Busha, Baracka Obame in Donalda Trumpa vedno znova zavračale. Ní Aoláin je pohvalila administracijo predsednika Joeja Bidena, ker je dovolila preiskovalcem vstop v objekt. Izrazila je upanje, da bodo Bidenovemu zgledu sledile tudi druge vlade, ki so prepovedale vstop posebnim preiskovalcem ZN v svoje zapore.

Bidnova administracija ji je dala povsem proste roke, da se pogovarja s tistim zapornikom, ki bi bil pripravljen na pogovor. 

"Vendar mislim, da je bilo skupno razumevanje, da na tej točki, ko jih je ostalo le še 30, sicer lahko pripravim priporočila, ki bodo, upam, bistveno spremenila vsakodnevne izkušnje teh moških, vendar so večino svojega življenja preživeli v okolju, na katerega ljudje, kot sem jaz in OZN, niso imeli nobenega vpliva," je dejala.

Ní Aoláin, ki je hkrati profesorica prava na univerzi v Minnesoti in na univerzi Queens v Belfastu, je povedala, da je v šestih letih dela kot preiskovalka Združenih narodov za človekove pravice obiskala veliko strogo varovanih zaporov, vključno z nekaterimi, ki so bili zgrajeni za obsojence zaradi terorizma in podobnih hudih kaznivih dejanj. "Na svetu res ni populacije, ki bi bila podobna tej, ki je prišla v zaliv Guantanamo na Kubi v okoliščinah, v katerih je prišla," je dejala.

Ní Aoláinova je v svojem poročilu, objavljenem 26. junija, dejala, da čeprav so bili napadi 11. septembra 2001 "zločini proti človeštvu", je bilo ravnanje z zaporniki v Guantanamu neupravičeno. Velika večina je bila tja pripeljana brez razloga in ni bila povezana s terorističnimi napadi, je zapisala in dodala, da vsi še živeči moški trpijo zaradi psiholoških in fizičnih travm.

Povedala je, da mora vse ameriško osebje pripornike naslavljati z njihovo zaporedno številko in ne z imenom, kar je po njenih besedah "nečloveško". Ní Aoláinova je poudarila, da je še posebej zaskrbljena zaradi treh pripornikov, ki niso bili obtoženi in "živijo v popolni negotovosti", kar je "popolnoma neskladno z mednarodnim pravom". Od ostalih jih je 16 dobilo dovoljenje za odhod, vendar niso našli države, ki bi jih bila pripravljena sprejeti, 11 pa jih je še vedno v postopku pred ameriškimi vojaškimi komisijami.

Ko so pripornike pripeljali k njej, so bili v okovih, kar po njenih besedah ni običajen postopek niti za tiste, ki so bili obsojeni zaradi terorizma. Po mednarodnem pravu, je dejala, ljudi ni mogoče okovati, razen iz nujnih varnostnih razlogov, in po njenem mnenju bi moralo biti v Guantanamu to prepovedano ter uporabljeno le v skrajnem primeru v izjemnih okoliščinah.

Veliko zapornikov trpi hude posledice zaradi mučenja, ki so mu bili podvrženi

"Gre za starejšo ranljivo populacijo, ki je zaprta," je pojasnila. "Ti moški, ki so preživeli mučenje, imajo težave s koncentracijo, ponavljajočim se spominom in somatskimi bolečinami. Veliko jih ima težave z mobilnostjo in druge težave, vključno s trajno invalidnostjo, travmatskimi poškodbami možganov, kroničnimi bolečinami ter gastrointestinalnimi in urinarnimi težavami."

Po njenih besedah je v zaporu prisilno hranjenje povsem stalna praksa kot odgovor na gladovne stavke zapornikov, ki skupaj s samomorilskimi dejanji in samopoškodovanjem "govorijo o globokem in temeljitem obupu posameznikov, ki so že 20 let pridržani brez sojenja, niso videli svojih družinskih članov in niso imeli dostopa do zunanjega sveta". Dejala je, da prakse, kot je uporaba prisilnih sredstev, mnogim pripornikom povzročajo dodatne psihične stiske.

Izpuščeni priporniki so že dolgo tega povedali, da so jim velike cevke za hranjenje nasilno vtaknili v nos in v želodec, pazniki pa so iste cevke uporabljali pri več pacientih. Med temi postopki, ki naj bi potekali pred ameriškimi zdravniki, vključno z vodjo zaporniške bolnišnice, ni bilo zagotovljenih nobenih pomirjeval.

Ni Aoláinova se je pri pripravi poročila pogovarjala tudi z žrtvami, preživelimi in družinami tistih, ki so bili ubiti 11. septembra, ter se srečala z nekaterimi od 741 moških, ki so bili že izpuščeni iz Guantanama, vključno s približno 150 moškimi, ki so se preselili v 29 držav. 

Moški, ki so še vedno v Guantanamu, in tisti, ki so bili izpuščeni, po njenih besedah najbolj potrebujejo "rehabilitacijo zaradi mučenja – vsi do enega – in ZDA so vodilne na področju rehabilitacije zaradi mučenja".

Agent FBI je za New York Times leta 2005 dejal, da je velikokrat obiskal prostore za zaslišanje v centru Guantanamo. "Na tleh je bil zapornik, priklenjen z rokami in nogami v položaj fetusa na tleh, brez stola, hrane ali vode. Največkrat so urinirali in iztrebljali po sebi in ostali priklenjeni 18, 24 ali več ur."

'ZDA nasprotujejo vsem oblikam nečloveškega ravnanja'

Pozdravila je Bidnovo "izjemno izjavo" ob 26. juniju, mednarodnem dnevu v podporo žrtvam mučenja, v kateri je potrdil, da ZDA nasprotujejo "vsem oblikam nečloveškega ravnanja in so zavezane odpravi mučenja ter pomagajo preživelim mučencem pri njihovem zdravljenju in iskanju pravice".

"To mi govori o tem, da je tu mogoče doseči izboljšanje," je dejala. Po njenih besedah je rehabilitacija ključnega pomena za vse žrtve mučenja, pa tudi "za nas same, saj to počnejo demokracije". "Pogledamo svojo preteklost, jo vzamemo v zakup in se je lotimo, saj se demokracije popravljajo same."

Ní Aoláinova je skupne obroke in skupno molitev za vse zapornike označila za zelo pomembne. "Moški so drug drugemu izredno pomembni pri rehabilitaciji," je dejala. "Med temi moškimi obstaja ogromna vez podpore, bratstva in skrbi drug za drugega."

Bidnova administracija, ki je sicer dejala, da želi zapreti Guantanamo, je v izjavi, priloženi poročilu, zapisala, da so ugotovitve Ní Aoláinove izključno njene lastne in da se Združene države v pomembnih pogledih ne strinjajo s številnimi dejanskimi in pravnimi trditvami, vendar bodo njena priporočila skrbno pregledale.

Zaporniki imajo določene ugodnosti

Ni Aoláinova je opozorila, da imajo priporniki nekaj privilegijev, lahko gledajo televizijo in berejo knjige, imajo jezikovne tečaje, nekaj priložnosti za spoznavanje računalnikov in likovno vzgojo.

Dejala je, da je zelo zadovoljna, da se je Bidnova administracija nedavno odločila, da pripornikom dovoli, da ob odhodu odnesejo čim več umetniških del, "kolikor je to izvedljivo". "To ustvarjalno delo je za te moške izjemno pomembno," je dejala in omenila, da je pripornik, ki se je nedavno vrnil v Pakistan, pred nekaj tedni v Karačiju pripravil umetniško razstavo.

Poročilo med številnimi priporočili navaja rehabilitacijo zaradi mučenja ter dodatno izobraževanje in usposabljanje, zlasti za tiste, ki jim je bilo dovoljeno oditi.

"Ti moški bodo šli v svet," je dejala. "Mnogi med njimi so bili mladi, ko so jih pridržali in odpeljali v Guantanamo na Kubi. Zdaj so stari moški, moški srednjih let, ki morajo ugotoviti, kako se vrniti v življenje, in mnogi med njimi imajo velike skrbi."