Demokracija ne obstaja več, vse je zarota

"Mi se borimo za svobodo! To je revolucija! Ukradli so nam volitve!" To so bili le nekateri kriki, ki smo jih lahko slišali na posnetkih, ki so jih v sredo v živo prenašali številni mediji. Gre za vrhunec Trumpove vladavine, ni pa bilo analitika, ki bi bil presenečen nad nemiri v sredo, čeprav jih je rahlo presenetil nasilen vstop v sam hram ameriške demokracije. Nepovabljeni "gostje" so nazadnje v Kapitol vstopili leta 1814 pod zastavo britanskega imperija ter ga požgali.

A pojav ločevanja med političnima poloma ali med mnenji ljudi se je začel že prej, nikoli pa ni postal vodilo ameriške politike. V zadnjih desetih letih je bilo toliko političnega ločevanja, kot ga ne pozna moderna politologija zadnjega stoletja. Bilo je ločevanje, bile so vojne, a sama retorika ni temeljila na uporabi lažnih novic v vsakdanjem političnem diskurzu v času miru, sploh pa ne v demokraciji, za katero naj bi bila značilna prosta izmenjava mnenj, če le niso ekstremistična. 

Ena največjih težav so bila družbena omrežja, ki so zavoljo denarja ustvarila ekonomske modele, s pomočjo katerih so dobili več tistega, kar so želeli – denar. Ljudem prikazujejo všečne vsebine in utrjujejo njihove poglede, nasprotnega pogleda pa je zanemarljivo malo. Nekdo, ki verjame, da je 5G kriv za vse, bo videl več somišljenikov in vsebin, ki to trdijo. S tem ljudje dobijo pogum, da si upajo nekaj narediti, resnica pa je manj pomembna. 

Pri Facebooku, Twitterju, YouTubu in drugih omrežjih so šele pred kratkim priznali, da vlagajo premalo truda v to, da bi bili ljudje pravilno informirani. Pazljivo. Beseda pravilno je tukaj ključna, saj mora demokratično odločanje temeljiti na objektivnih in pravilnih informacijah. Ne na informacijah, ki jih proizvajajo politična mnenja, sploh pa ne tista, ki jih ustvarijo osebna. To bitko za priznavanje osebne pravice do kakršnega koli mnenja vidimo danes v naši največji bitki v tej epidemiji – prepričati ljudi, da se bodo cepili. Kljub zatrjevanju in dokazovanju znanstvenikov velik odstotek ljudi verjame, da so cepiva nevarna, in se ne želi cepiti. "To je moje mnenje," pa je tako pogost in nezmotljiv izraz, da gre velikokrat za boj z mlini na veter. 

Te informacije niso dobili od znanstvenikov in iz študij, ampak so v Sloveniji glavno gonilo lažnih novic Facebook in spletne strani, ki temeljijo na politični propagandi. Kar reče stranka ali pa skupina alternativcev, je priznano kot edina objektivna resnica in pravica – če reče to posameznik, ki uživa kultne lastnosti, toliko boljše. In ravno to je bila zelo premišljena taktika, ki jo je ustvaril in gradil Donald Trump zadnjih osem let, zadnja štiri leta pa mu je moč institucije, ki jo je zaničeval, dala tudi orodja za normalizacijo takšnega razmišljanja. 

Študija oziroma knjiga iz leta 2019 je težavo komuniciranja lepo prikazala. V preteklosti so bile teorije zarote precej kompleksne in imele so ogromno podrobnosti, razlike pa so bile majhne. Od lažnih pristankov na Luni do tega, da je bil napad na dvojčka 11. septembra 2001 delo "globoke države", pa teorije o globalnem nadzoru vremena – vsem tem teorijam je  skupno to, da so bile dobro izdelane. Tako dobro, da bi lahko samo na podlagi njih ustvaril celovečerni film ali pa petdelno serijo, kot je Black Mirror. Kaj pa nove teorije? Te so tako dobro razdelane, kot dopušča en tvit z 280 znaki. In kako neumne so? Sledilci ene najbolj priljubljenih teorij zarote QAnon so prepričani v satanistično kabalistično zaroto – svetu naj bi vladala pedofilska mreža, ki dojenčkom pije kri, reši pa jih lahko samo še Donald Trump. Q je oseba v Trumpovi administraciji, ki državljanom podaja zaupne dokumente v tej bitki. Brez. Kakršnega. Koli. Dokaza. A kot je bilo videti v ZDA v zadnjih mesecih, so dokazi zgolj orodje globoke države, v Evropi pa tudi človeka, ki ima več moči kot Jezus – Georgea Sorosa. 

Globoka država kot glavni vzrok za težave

Verjetno ni odrasle osebe v Sloveniji (ali na svetu), ki ne bi poznala izraza globoka država. Prav tako ni osebe, ki bi vam znala razložiti, kaj ta izraz pomeni – vprašajte 10 ljudi in boste dobili 10 različnih odgovorov, ki jih bo vodilo predvsem politično prepričanje vprašanih. A ta izraz je Trump s svojimi podporniki pripeljal do briljantnih razsežnosti. Kadar jim ne uspe, je za to kriva globoka država, kadar jim uspe, pa so pa za to zaslužne njihove sposobnosti. Ves čas pred volitvah, med njimi in po njih je Trump ponavljal, da sta za njegov poraz krivi globoka država in zblojena levica. Da bi bil on kriv za to, da so ljudje množično hodili na volišča, da bi glasovali proti njemu? Ne, to pa ne. Ni ravnal tako kot John McCain leta 2008 in svojim privržencem sporočil, da razume razočaranje, a da so ljudje odločili in da morajo spoštovani rezultate. Trump je naredil nasprotno. Razočaranje je počasi preobrazil v bes in ljudem, svojim sledilcem, dal vedeti: niste izgubili, vaše prepričanje, ki je edino pravilno, je ukradla globoka država. 

Ni pomagalo, da so njegovi lastni ljudje trdili, da do kršitev in kraje ni prišlo (Barr), niso pomagale izjave republikancev, ki so zagotavljali, da so bile volitve varne. Trump je v samo nekaj mesecih spravil ameriško demokratično telo na raven razjarjene množice, ki lahko, če se ne strinja z volitvami, tudi z nasiljem zahteva svoj prav. Ne z vzvodi, ki jih ima demokratična država, ampak s tem, da so za nekaj ur prevzeli hram demokracije in kričali o revoluciji. 

Odzivi po svetu v skladu s političnim prepričanjem

Vdor v Kapitol je po svetu sprožil močne odzive. Velika večina je to dejanje obsojala; predsednik Državnega zbora Republike Slovenije Igor Zorčič je tako odločno dejal, da je "dogajanje v Washingtonu sramoten napad na demokracijo, ki kliče po čimprejšnji predaji oblasti demokratično izvoljenemu predsedniku." Kar smo videli, je bila po njegovem mnenju "učna ura za vse nas, za politike v Evropi, tudi v Sloveniji".  Borut Pahor je prav tako podal mnenje o nesprejemljivosti dogodkov v ZDA, in dodal, da obsoja vsakršno nasilje. 

Pomembna razlika pa se pojavi v tistem delu omrežij, ki so bila naklonjena Trumpu in so ga podpirala pri zgrešeni politiki nepriznavanja rezultatov volitev – tudi z nedemokratičnimi metodami. Ta so začela že takoj po vdoru relativizirati ta sramoten napad in dejstva, češ da ne smemo pozabiti na "levo nasilje" in da so Trumpovi privrženci upravičeno razjarjeni nad ukradenimi volitvami. Kot so že dejali nekateri starejši prebivalci evropskih držav in ZDA, je obsodba enoznačna in ne sme biti relativizirana. Angela Merkel je tako bila jasna in dejala: "Posnetki so me razjarili in užalostili in prepričana sem, da se počutim kot večina prijateljev v ZDA, kot milijoni ljudi, ki občudujejo ameriško demokratično tradicijo. Prav tako obžalujem, da predsednik Trump že od novembra ni priznal poraza na volitvah, niti včeraj. Spodbujali so dvome o izidu volitev in s tem ustvarili atmosfero, ki je omogočila včerajšnje dogodke." 

 Še celo generalni sekretar zveze Nato Jens Stoltenberg, ki skoraj nikoli ne komentira političnih dogodkov v državah članicah, je že v sredo dejal: "Šokantni dogodki v Washingtonu. Izid demokratičnih volitev je treba spoštovati." Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen prav tako že v sredo: "Verjamem v moč ameriških institucij in demokracije. Miren prenos oblasti na njen temelj. Joe Biden je zmagal na volitvah."  

Odzivi so bili enotni in obsojali dogodek, ki se je zgodil v sredo v Washingtonu. Ni bilo relativiziranja, ni bilo besede 'ampak', ni bilo prikazovanja alternativnih dejstev, ki sledijo političnemu prepričanju ali zgrešeni odločitvi. Demokracija je proces upoštevanja drugačnih mnenj, ki temeljijo na pravilnem informiranju in dejstvih. Demokracija nikoli ni uporaba alternativnih dejstev za dosego svojega političnega cilja ali pa zaničevanja nasprotnikov. Takšnega sistema smo se v Evropi rešili dvakrat – leta 1945 in med letoma 1989 in 1992.