ZDA napovedujejo 'gospodarski dan D', Iran grozi: Niti kaplja nafte

Ker diplomatski kanal ostaja zaprt, Washington odpira novo fronto na gospodarskem področju. Finančni minister Scott Bessent je danes predstavil podrobnosti obsežne širitve ameriških sankcij proti Iranu in opozoril države ter druge subjekte, ki bi kljub ameriškim grožnjam nadaljevali poslovanje s Teheranom. Cilj je po njegovih besedah jasen: Iranu odrezati vse preostale gospodarske poti in ga popolnoma osamiti od svetovnega gospodarstva.

Scott Bessent je že v nedeljskem komentarju za Financial Times napovedal "gospodarski dan D" za Iran, danes pa je razkril prve konkretne obrise kampanje. Po njegovih besedah želi Washington pretrgati vse gospodarske vezi, ki Teheranu še omogočajo dostop do svetovnega gospodarstva.

Nekateri ameriški uradniki so kampanjo, ki jo je predstavil minister, poimenovali "gospodarski izobčenec". Gre za širitev sekundarnih sankcij, s katerimi želi Washington pritisniti tudi na tretje države in subjekte, ki Iranu pomagajo ohranjati gospodarske povezave s tujino.

"Naš cilj je pretrgati vsako gospodarsko vez po vsem svetu, ki podpira ta tiranski režim, dokler Teheran ne bo ostal popolnoma sam," je po poročanju ameriških medijev dejal Bessent.

Nova kampanja se osredotoča na pet področij, ki jih Washington vidi kot ključne za preživetje iranskega gospodarstva: digitalna sredstva, tehnologijo, zlato, letalstvo in pomorski promet.

Bessent je obenem opozoril, da bo vsak subjekt, ki bo Iranu pomagal pri pranju denarja, lahko izključen iz sistema ameriškega dolarja. Napovedal je tudi, da bi lahko že ta teden sledila sankcija proti večji finančni instituciji.

Finančni minister je sicer že v četrtkovem pogovoru za CNBC dejal, da gre za kombinacijo blokade in novih sankcij. "Imamo blokado in imeli bomo najstrožje sankcije v zgodovini," je povedal ter zatrdil, da bo pritisk pripeljal do zloma iranskega režima.

Bessent je nato opozoril tudi druge države. Po njegovih besedah Washington sporoča: "Ali so države z nami ali proti nam."

Pravi preizkus ameriške strategije bo zato vprašanje, ali bodo države, kot so Kitajska, Rusija in Indija, ameriške grožnje vzele dovolj resno, da bi omejile ali celo prekinile gospodarski vezi s Teheranom.

Donald Trump je pritisk danes že zaostril z objavo, v kateri je z velikimi črkami zapisal, da Iran "popolnoma propada". Njegova izjava je prišla tik pred napovedjo novih gospodarskih ukrepov, medtem ko je iranska valuta na odprtem trgu po poročanju CNN zdrsnila na rekordno nizko raven več kot dva milijona rialov za ameriški dolar. Besede so tako dobile tudi zelo konkreten gospodarski odmev.

Sicer pa je v prejšnjem tednu na družbenem omrežju Truth Social zapisal, da je Iran zavrnil priložnost za dogovor, zato ga po njegovih besedah čakata "gospodarska vojna in izolacija v doslej nevidenem obsegu". Ob tem je zagrozil tudi vsem državam, ki bi Iranu omogočale kakršnokoli gospodarsko ali finančno podporo.

Po poročanju Al Jazeere je Trump posebej omenil finančne institucije, podjetja, letališča, ladijske registre, denarna nakazila in druge poti, prek katerih bi Iran lahko ohranjal povezave z mednarodnim gospodarstvom. Sporočilo je bilo jasno: države, ki bodo nadaljevale poslovanje s Teheranom, bi lahko same občutile posledice ameriških ukrepov.

Ameriška administracija pritisk na Iran sicer izvaja že od začetka vojne. Washington je svojo strategijo označil za "Operacijo ekonomski bes", v njenem okviru pa je poleg že obstoječih sankcij proti iranskemu naftnemu, ladijskemu in finančnemu sektorju uvedel tudi pomorsko blokado iranskih pristanišč in ciljal na podjetja, posrednike ter tankerje, ki naj bi sodelovali pri izvozu iranske nafte.

"Tihotapljenje z nafto, menjalne linije, denarni prenosi, menjalnice, ladijski registri, fiktivna podjetja – vse to se mora ZDAJ ustaviti. Veste, kdo ste. To bo GOSPODARSKI DAN D in potrebujemo vse naše zaveznike, ki bodo stali ob strani Združenim državam Amerike pri izolaciji in porazu iranske grožnje," je še zapisal Trump.

Odgovor Teherana je bil oster. Iranski predstavniki ameriške napovedi označujejo kot poseg v suverenost drugih držav in poskus, da bi Washington svojo jurisdikcijo razširil daleč prek lastnih meja.

Tiskovni predstavnik iranskega zunanjega ministrstva Esmaeil Baghaei je po poročanju Al Jazeere opozoril, da ZDA ne morejo prisiliti tujih bank, podjetij ali letališč, da prekinejo zakonito trgovanje z Iranom.

"Končni rezultat bi bila popolna erozija suverenosti kot temeljne osnove meddržavnega sistema, ki temelji na ZN, in recept za katastrofalno vrnitev h klasičnemu kolonializmu v polnem obsegu," je dejal.

Podobno je za The Guardian ocenil mednarodni pravnik Reza Nasri, ki je dejal, da ameriška napoved ni usmerjena zgolj proti Iranu, temveč proti celotnemu sistemu suverenih držav. Iran je po njegovem mnenju zgolj povod, dejanski naslovnik ameriških zahtev pa so vse države, ki želijo samostojno odločati o svojih trgovinskih in finančnih odnosih.

Iranski zunanji minister Abbas Araghchi je nove ukrepe zavrnil kot že večkrat viden scenarij in poudaril, da bodo sankcije, tako kot v preteklosti, propadle.

Še ostrejši je bil sekretar iranskega vrhovnega sveta za nacionalno varnost Mohsen Rezaei. Ta je opozoril, da bo Iran vsako državo, ki se bo pridružila ameriškim gospodarskim omejitvam, obravnaval kot sovražnika.

Po njegovih besedah bo Teheran najprej poskušal spor rešiti s pogovori in države pozvati, naj se od Washingtona distancirajo. Če to ne bo uspelo, pa je napovedal povračilne ukrepe proti njihovim interesom.

Najnovejši ukrepi prihajajo v času, ko je iransko gospodarstvo že pod hudim pritiskom. The Guardian poroča, da so se zaradi ameriške pomorske blokade izvozi iranske nafte v Azijo skoraj povsem ustavili. Guverner iranske centralne banke Abdolnaser Hemmati je po navedbah časnika priznal, da se je izvoz surove nafte zaradi blokade "praktično ustavil".

Izguba prihodkov od nafte je za Iran posebej občutljiva, saj je država od energetskega izvoza močno odvisna. Ob tem se sooča z visoko inflacijo in pomanjkanjem deviznih prihodkov.

Padec riala na rekordno nizko raven dodatno povečuje pritisk na prebivalstvo, saj šibkejša valuta pomeni dražji uvoz in dodatno rast cen. Vprašanje pa ostaja, ali lahko gospodarski pritisk doseže tisto, česar Washingtonu desetletja sankcij niso uspela, zlomiti iransko oblast.

To je tudi temeljni paradoks ameriške strategije: sankcije so iransko gospodarstvo večkrat oslabele, niso pa dosegle političnega cilja, zaradi katerega so bile uvedene.

Iran je namreč že več kot dve desetletji pod različnimi oblikami ameriškega gospodarskega pritiska. Po mnenju nekaterih iranskih analitikov nova napoved Washingtona zato ni toliko dokaz nove strateške usmeritve kot priznanje, da vojaški pritisk ni dosegel želenih rezultatov.

Hassan Ahmadian, profesor zahodnoazijskih študij na Univerzi v Teheranu, je za The Guardian dejal, da v bistvu ne gre za eno samo povsem novo sankcijo, saj je velik del iranskega gospodarstva že od leta 2018 pod primarnimi in sekundarnimi sankcijami.

Po njegovem mnenju je velik medijski poudarek na novi "gospodarski vojni" predvsem znak vrnitve k že znani strategiji. Če gospodarski pritisk prej ni dosegel ciljev ZDA in Izraela, je sledila vojaška akcija, zdaj pa se Washington znova vrača h gospodarskim ukrepom.

Največ skrbi je povzročilo Rezaeijevo opozorilo državam Perzijskega zaliva. Če bi se iranske sosede pridružile ameriški gospodarski vojni, je dejal, "niti kaplja nafte" ne bo zapustila regije.

Grožnja ni omejena zgolj na Hormuško ožino. Rezaei je po navedbah Al Jazeere opozoril tudi na alternativne izvozne poti, ki jih države uporabljajo za prevoz nafte mimo ključne morske poti.

Hormuška ožina je ena najpomembnejših strateških točk svetovnega gospodarstva, saj skozi njo v običajnih razmerah poteka približno petina svetovnega izvoza nafte in plina. Vsaka resnejša motnja v prometu bi zato lahko hitro vplivala na cene energentov in svetovne trge.

Plovba skozi ožino je že zdaj močno motena, kar dodatno povečuje pritisk na energetske trge.

Iran je od začetka vojne že izvedel napade na ameriške vojaške objekte, infrastrukturo in civilne lokacije v regiji. Poškodovali so tudi energetske in druge objekte v Katarju, Kuvajtu, Savdski Arabiji, Bahrajnu in Združenih arabskih emiratih, pri čemer naj bi velik del škode povzročili ostanki prestreženih raket ter napadi iranskih sil ali z njimi povezanih skupin.

V posebej zapletenem položaju so države Perzijskega zaliva. Večina je tesnih ameriških partneric, hkrati pa si zaradi geografije in gospodarskih povezav ne morejo privoščiti popolnega razpada odnosov z Iranom.

Njihov položaj je zato skoraj paradoksalen: varnost jim zagotavlja ameriško zavezništvo, geografska bližina pa jih sili v previdnost do Irana.

Združeni arabski emirati so po navedbah tujih medijev pretekli teden napovedali nedoločen trgovinski embargo proti Iranu. Pred tem so Teheran obtožili izstrelitve dveh balističnih raket proti državi, kar Iran zanika.

Odločitev Emiratov je za Teheran še posebej občutljiva, saj naj bi država igrala pomembno vlogo pri iranskem uvozu in finančnih storitvah, prek katerih je Iran lahko prodajal nafto in dostopal do mednarodnih trgov.

Analitiki pa opozarjajo, da zalivske države kljub pritisku Washingtona niso nujno zainteresirane za popoln zlom iranske države.

Simon Mabon, profesor mednarodnih odnosov na Univerzi Lancaster, je za Al Jazeero poudaril, da države Zaliva ne morejo spremeniti geografije. Z Iranom bodo morale živeti in sodelovati tudi po vojni, zato jih skrbi predvsem nestabilnost, ki bi lahko sledila morebitnemu razpadu Islamske republike.

Po njegovi oceni so nekatere države morda podpirale ostrejše udarce proti bolj radikalnim strukturam iranske revolucionarne garde, ne pa nujno popolnega kolapsa iranske oblasti.

Ključno vprašanje ameriške strategije bo, ali lahko Washington k sodelovanju prisili Kitajsko in Rusijo.

Kitajska je že zavrnila ameriške pozive. Tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Lin Jian je dejal, da sankcije in pritisk ne prispevajo k rešitvi problema ter da bi morale strani iskati diplomatsko in politično rešitev.

Peking je že dolgo največji kupec iranske nafte. Po podatkih analitične družbe Kpler, ki jih navaja Al Jazeera, je Kitajska leta 2025 kupila okoli 80 odstotkov iranske nafte, izvožene po morju.

Trgovina se je v preteklosti pogosto prilagajala sankcijam. Pojavljali so se prenosi nafte z ladje na ladjo in uporaba zapletenih posredniških struktur, med drugim ob obali Malezije.

Za Peking zato vprašanje iranske nafte ni zgolj zunanjepolitično. Gre tudi za gospodarski interes in za širše nasprotovanje ameriškemu prizadevanju, da bi z lastnimi sankcijami določal pravila svetovne trgovine.

Po poročanju The Guardiana je Kitajska že maja zavrnila ameriške grožnje proti rafinerijam in bankam, ki sodelujejo pri financiranju nakupov iranske nafte. Kitajsko ministrstvo za trgovino je podjetjem celo naročilo, naj ameriških opozoril ne upoštevajo, ter uporabilo zakonodajo, katere namen je omejiti učinek tujih sankcij znotraj kitajske jurisdikcije.

Washington je aprila uvedel sankcije proti kitajski rafineriji Hengli Petrochemical v Dalianu, vendar bi nadaljnje zaostrovanje ukrepov lahko odprlo vrata tudi širšemu trgovinskemu in carinskemu konfliktu s Kitajsko.

Prav tu se skriva ena največjih omejitev Trumpove strategije. Analitik Paul Musgrave z univerze Georgetown v Katarju je za Al Jazeero ocenil, da bo ameriško kampanjo zelo težko učinkovito izvesti.

Trump po njegovih besedah poskuša enostransko doseči stopnjo usklajenosti, za katero je bila v preteklosti potrebna širša mednarodna koalicija, vključno s Kitajsko, Rusijo in stalnimi članicami Varnostnega sveta Združenih narodov.

Deli kitajskega in ruskega gospodarstva imajo pri tem omejeno odvisnost od ameriškega finančnega sistema, kar zmanjšuje moč Washingtona. Hkrati bi lahko Kitajska na sankcije proti večjim kitajskim bankam odgovorila z lastnimi ukrepi.

Tudi Rusija in Iran sta v zadnjih letih razvijala gospodarske in vojaške povezave, namenjene zmanjševanju odvisnosti od zahodnih finančnih kanalov. Iran je Moskvi med drugim dobavljal brezpilotnike Shahed za uporabo v vojni v Ukrajini.

Na papirju je strategija jasna: Washington želi zapreti vse poti, po katerih Iran še vedno dostopa do svetovnega gospodarstva. Težava je, da te poti vodijo skozi države, ki niso nujno pripravljene slediti ameriškim pravilom.

Prav tu se pojavi ključna dilema: ali lahko Washington dejansko uveljavi politiko popolne gospodarske izolacije v svetu, v katerem ima Iran pomembne trgovinske partnerice ter alternativne finančne in logistične poti?

Trump in Bessent sta prepričana, da lahko gospodarski pritisk pripelje do zloma režima. Teheran medtem opozarja, da je preživel že desetletja sankcij in da bodo posledice novega vala omejitev najhuje občutili običajni Iranci.

Hkrati Iran zdaj prvič tako neposredno grozi tudi državam, ki bi se pridružile ameriški kampanji. Gospodarska vojna bi se lahko hitro prelila v nov val regionalnih pritiskov, napadov na infrastrukturo in motenj pri dobavi energentov.

V ospredju zato ni več zgolj vprašanje, koliko lahko ameriške sankcije škodijo Iranu. Vse pomembneje postaja, koliko so druge države pripravljene plačati za sodelovanje z Washingtonom in kako visoko ceno je Teheran pripravljen zahtevati od tistih, ki se bodo postavili na ameriško stran.

Če bo Trumpova administracija res poskušala uresničiti napoved o "največji gospodarski izolaciji v zgodovini", se naslednja faza konflikta ne bo odvijala le med Washingtonom in Teheranom. Odločala se bo v Pekingu, Moskvi, Delhiju, zalivskih prestolnicah ter na svetovnih finančnih in energetskih trgih.