ZDA niso dosegle ciljev, Iran 'relativni zmagovalec'

Ameriški demokrati so vojno razglasili za debakel. Donald Trump in njegovi pomočniki so jo že zdavnaj razglasili za odmeven in popoln uspeh in drugačne 'interpretacije' razglasili za "izdajalske". Iran je razglasil zmago in napovedal novo ero za 'Bližnji vzhod'. Za čigavimi izjavami torej stoji večina dejstev?

Trump je 28. februarja, ob začetku vojne, navedel pet ciljev operacije 'Epski bes', in sicer: uničiti iransko mornarico, raketne sile, uničiti raketno industrijo, zagotoviti, da "teroristični posredniki režima" ne morejo več destabilizirati regije ter zagotoviti, da Iran ne pride do jedrskega orožja. Trump je omenil tudi menjavo režima.

Najbližje je izpolnitvi zadanih ciljev zdesetkanje iranske mornarice. Ameriškim in izraelskim silam je uspelo potopiti večino večjih plovil, vendar pa ne tudi t. i. flote komarjev - majhnih, hitrih plovil, ki jih uporablja Iranska revolucionarna garda za nadzor obale, predvsem Hormuške ožine, ki je praktično ostala zaprta od začetka vojne. ZDA so prvi dan vojne tudi ubile verskega voditelja Alija Hameneja, ki pa ga je nasledil njegov sin Modžtaba Hamenej. Notranjepolitične strukture v Iranu so ostale nedotaknjene, še več, Islamska republika je konsolidirala moč.

"Mislim, da je Iran v tej vojni eden izmed tistih, ki je, lahko rečemo, relativni zmagovalec. Za ZDA je bila to nepotrebna vojna, ki bo njihovim strateškim interesom zelo, zelo škodila," je v pogovoru za STA povedal analitik Klemen Grošelj.

Pojasnil je, da se je namreč pokazalo, da ZDA kot največja vojaška sila niso sposobne uveljavljati svoje vojaške moči nad Iranom kot silo v nastajanju, kar da lahko veseli zlasti Peking. Obenem so se spremenila strateška razmerja na relaciji ZDA-Pakistan-Indija.

Da zadanih ciljev ZDA niso izpolnile, se za 24ur.com strinja tudi dr. Jelena Juvan s Fakultete za družbene vede. "V teoriji se uspehi neke vojaške akcije ocenjujejo glede na to, ali so bili doseženi cilji in v kolikšni meri. Če je izraelsko-ameriška vojaška operacija proti Iranu imela za cilj doseči spremembo režima v Iranu, jim to ni uspelo. Če so za cilj imeli uničiti oz. onemogočiti iranske zmogljivosti za bogatenje urana, ne vemo, ali so to dosegli. Konec koncev je ameriški predsednik Trump ob lanskih napadih na Iran že trdil, da so bile te zmogljivosti uničene. Če je bil cilj destabilizirati Bližnji vzhod, povzročiti ogromno gospodarsko škodo (tudi) prijateljskim državam, potem jim je to uspelo, vendar dvomim, da je bil to cilj."

Juvanova ocenjuje, da se je Iran uspešno zoperstavljal, režim je ostal isti, država pa je notranje postala bolj homogena, "kar je normalna posledica, ko je država napadena od zunaj". Juvanova dodaja, da je sicer Iran "izgubil veliko materialne moči, vendar je preživel, izsilil pogajanja in dokazal, da lahko Hormuško ožino spremeni v globalni pritisk". Tudi Grošelj pravi, da je Iran utrpel precejšnjo škodo in je utrujen od vojne. "Ta blokada, ki so jo izvajale ZDA, je imela določene učinke, tako da je vsem akterjem v tej zgodbi nek sporazum, nek dogovor ob koncu spopadov v tem trenutku koristil," pravi.

Po mnenju Juvanove so se ZDA opekle. Vojaška operacija je namreč dodatno obremenila njihove vojaške zmogljivosti, vključno z ladjami, bombniki, protiraketno obrambo in pripravljenostjo za indopacifiški scenarij s Kitajsko. "So se pa pokazale kot dober krizni pogajalec, sploh če bo mirovni dogovor obveljal." Kljub vsemu pa pravi, da jasnega zmagovalca v tej vojni ni.

"Izrael je vojaško dokazal sposobnost projekcije moči, politično pa je v težjem položaju. Izrael ni dosegel popolne odstranitve iranske grožnje, ni dobil jasnega dogovora o Hezbolahovem razoroževanju, ni dobil dokončnega zaprtja iranskega jedrskega vprašanja, in to je nekaj, kar je tudi izraelska javnost pričakovala," ocenjuje Juvanova.

Po Grošljevih besedah je Izrael šel v tem konfliktu "prek vseh svojih" oziroma "prek vseh sprejemljivih meja", s čimer si je nakopal dodatne težave, predvsem obnovo nezaupanja zalivskih držav do njega, potem ko se je z abrahamovimi sporazumi že začel proces normalizacije odnosov med njimi.

V luči izraelske ofenzive v Libanonu se je tudi pokazalo, da Teheran svojih zaveznikov - v tem primeru šiitskega gibanja Hezbolah - ne bo prepustil kruti usodi, še izpostavlja Grošelj in napoveduje, da bo v prihodnjih dneh zanimivo videti, kakšno stališče bodo zavzele ZDA, če se Izrael odloči nadaljevati ofenzivo v Libanonu ali znova napasti Iran.

Stabilnost tega miru ali njegova krhkost se bo šele pokazala, pravi Juvanova in dodaja, da gre za "premirje iz nuje". "Vsi imajo razlog, da ga za zdaj spoštujejo: ZDA želijo končati energetsko krizo, Iran potrebuje gospodarski predah, zalivske države hočejo odprto ožino, EU in Kitajska potrebujeta stabilne dobavne verige, Izrael pa si ne želi ostati popolnoma sam proti ameriški volji. Kar pa še ne pomeni, da so osnovni konflikti rešeni. Verjetneje je, da bo nekaj časa mir, do naslednje vojaške akcije, ki bo imela podobne cilje kot zdajšnja."

Razlogov za to, da se je Trumpu v zadnjem času tako mudilo z dogovorom, je po prepričanju Grošlja več. Eden od njih so novembrske vmesne kongresne volitve v ZDA, prav tako je od začetka vojne cenovni pritisk na cene nafte in energentov tudi čez lužo relativno visok. Sočasno bi se svetovno gospodarstvo v primeru nadaljevanja vojne znašlo v globoki recesiji, vojaška operacija brez konkretnega uspeha pa je škodovala tudi Trumpovemu imidžu odločnega politika.

Obenem poudarja, da trenutni dogovor pravzaprav še ne rešuje ničesar, temveč samo odpravlja posledice vojne, v prvi vrsti blokado Hormuške ožine in posledično energetsko krizo, medtem ko cilji, o katerih je na začetku govoril Trump - od menjave režima v islamski republiki do iranskega jedrskega programa - ostajajo neizpolnjeni.

Juvanova izpostavlja, da je odprtih še kar nekaj konkretnih vprašanj pred podpisom in izpolnitvijo dogovora. "Dogovor naj bi bil podpisan šele 19. junija, Iran pa je povedal, da ga ne bo izvajal pred podpisom. Drugo je jedrsko vprašanje: 60 dni je izjemno malo za vprašanja, ki so pri sporazumu JCPOA zahtevala leta pogajanj. Tretja je različna interpretacija Hormuza: Trump govori o odprtju brez pristojbin, iranski trdi krogi pa govorijo o "iranskih aranžmajih", pristojbinah in nadzoru. Četrta je Izrael, ki ni videti povsem vezan na logiko dogovora, še posebej v Libanonu. Peta je notranja politika: iranska notranja trda linija dogovor vidi kot kapitulacijo, ameriški jastrebi pa bodo pritiskali na strožje jedrske pogoje."