Talibani, Osama bin Laden in pakistanska ISI – ameriška nočna mora

Ameriška javnost je po napadih v New Yorku in Washingtonu zahtevala odločen odziv – zahtevala je, da odgovorni plačajo za svoja dejanja. "Teroristični napadi lahko sicer pretresejo temelje naših najvišjih poslopij, ne morejo pa načeti temeljev Amerike," je dejal takratni predsednik ZDA George Bush, v ozadju pa je že stekla aktivacija vojaško-obrambnih struktur. "Napadeni sta bili svoboda in demokracija. Sovražnik se poskuša skriti, kar pa mu ne bo uspelo. Nikoli več ne bo varen," je še povedal Bush.

Obveščevalci so že precej hitro sumili Al Kaido in vedeli so, da je v Afganistanu že nekaj časa Osama bin Laden, ki so ga že iskali zaradi napadov na ameriško ambasado v Nairobiju in na ameriški rušilec USS Cole. George Bush je talibanom, ki so bili na oblasti od leta 1996, nekaj dni po napadih leta 2001 dejal: "Predajte Osamo bin Ladna, predajte vsakega terorista in podpornike in omogočite nam dostop do vseh terorističnih kampov." Talibani so to pričakovano zavrnili, saj so računali, da se bo več stvari izšlo njim v prid. Pa se ni. 

Ko je Sovjetska zveza v osemdesetih letih vodila vojno v Afganistanu, je s to državo delila mejo, pa je kljub temu imela logistične težave. Afganistan je bil leta 2001 obkrožen z državami, ki so imele z ZDA pogojno dober odnos, nekatere, denimo Pakistan, pa bi lahko postale tudi problematične. A leta 2001 ni nihče upal zapreti vrat besnim državljanom države z daleč najmočnejšo vojsko na svetu. 

Prvi Američan, ki se je začel aktivno boriti proti Afganistancem in Al Kaidi v njihovi državi, je bil verjetno operativec Cie Gary Schroen, ki je pripravljal teren za kopenske sile, rušenje talibanov in prevlado Severnega zavezništva. Prav to je bilo ključno za bojne operacije in skupina Afganistancev, ki je obvladovala severni del države, je bila prava. Imeli so vojsko, imeli so željo in zdaj tudi ameriško podporo. Schroen je bil pri Severnem zavezništvu precej uspešen, in ko so v državo nekaj dni kasneje prišli prvi vojaški specialci, je bil teren že boljši. 

Ameriški bojni načrt je bil nekako kopija želje s konca 80. let: z domačini oziroma tamkajšnjimi borci poraziti talibane, zračne sile pa naj bi zagotovile zračno podporo, ki bi uničila odpor. 7. oktobra se je začela operacija Trajna svoboda in letala B-52, B-1, B-2, F-14 in F-18 ter ladje s tomahavki so začeli napad na izbrane tarče v Afganistanu. Vojaški specialci na tleh so zagotavljali zračno podporo, Severno zavezništvo pa je precej uspešno napredovalo, saj je ameriško bombardiranje zlomilo talibanski odpor in tudi moralo. 13. novembra je padel Kabul, 26. novembra pa tudi Kunduz, zadnje talibansko oporišče. Večina talibanov je pobegnila ali pa bila na poti v Pakistan in tu se je začel prvi ameriški glavobol, ki nikoli ni ponehal.

Bitka za Tora Boro

Obveščevalci so si bili precej enotni, da se na vzhodu države, nekje na območju jamskih kompleksov Tora Bore, skriva glavni krivec, Osama bin Laden. Specialci in obveščevalci na tleh so ga poskušali na vsak način ujeti, a pri tem niso bili uspešni. Prvi razlog za neuspeh je bil ta, da niso bili povsem prepričani, da je bin Laden res tam, drugi pa, da je bilo premalo ameriških in britanskih vojakov, ki bi lahko vodili napad. Tega so še vedno vodili vojaki Severnega zavezništva, ostali pa so zagotavljali zračno podporo. 

Ta je bila grozljivo močna, saj so 5. decembra 2001 na območje, ki naj bi bilo pod nadzorom Al Kaide, več kot 72 ur padale bombe. Kasneje smo izvedeli, da so bili tam tudi talibani, a učinek je bil isti: morala se je zlomila in bin Laden je želel pobegniti v državo, v kateri bi bil varen – Pakistan. 

Obroč okoli Tora Bore se je stiskal in 11. decembra so borci z lokalnim afganistanskim poveljnikom sklenili premirje, pri čemer naj bi predali orožje. Danes je že jasno, da je bil to uspešen poskus, s katerim so z območja spravili nekaj najpomembnejših ljudi iz Al Kaide. Dan kasneje, ko se je borba spet začela in so pritisnili tudi ameriški in britanski specialci, je bilo prepozno, saj so bila vrata v Pakistan ravno dovolj odprta, da je bin Laden pobegnil. 

Najhujše je bilo to, da so vsi Cijini svetovalci na območju Tora Bore želeli elitne rangerje, ki bi onemogočili pobeg in skoraj zagotovo ustavili bin Ladna. Približno tisoč teh vojakov je bilo pripravljenih za napad, a ga je Bush zavrnil. Njegova administracija je menila, da bo Pakistan zaustavil bin Ladna – prva večja strateška napaka v razumevanju odnosov med državama, katere posledice bodo vidne vse do umika leta 2021. 

Vedno prisotna ISI

Ni popolnoma jasno, kako so lahko ZDA spregledale odnos Pakistana s talibani, zlasti po tem, ko je indijska obveščevalna služba odkrito podprla Severno zavezništvo. Pa tudi nobena skrivnost ni bila, da je ISI imela dober odnos s talibani. V Washingtonu je prevladovalo mišljenje, da bo Pakistan ključen za izgradnjo Afganistana, zdaj, po dvajsetih letih, pa vemo, da je pakistanska obveščevalna služba ISI igrala dvojno in pogosto umazano igro. Vedeli so, kje so bin Laden in drugi teroristi, več let po invaziji leta 2001 so podpirali talibane in tudi zagotavljali logistično podporo – delno zato, ker niso želeli vojne s talibani v svoji državi, delno pa zato, ker so na vsak način želeli preprečiti indijski vpliv v Kabulu. 

Ameriška vojska je popolnoma porazila talibane, a dobila državo, ki je bila uničena od dolgotrajnih vojn. Washington se je soočal z državo, ki je ni razumel in ki jo je bilo zaradi terena praktično nemogoče nadzorovati, njeno vodenje pa je bilo skoraj popolnoma odvisno od letalske podpore. Talibani so padli v nekaj mesecih, a so se lahko v Pakistanu v miru organizirali in začeli izvajati manjše operacije po Afganistanu, Al Kaida pa je bila v naslednjih letih uspešna v številnih napadih po Evropi in na Bližnjem vzhodu. Osama bin Laden pa se je skrival ravno v Pakistanu, in to celo do leta 2011. Pakistan je zanikal, da bi ga oni skrivali, a dejstva so bila: živel je v Abbottabadu v Pakistanu, 300 metrov oddaljen od vojaške akademije pakistanske vojske, ki je bila v rangu ameriškega West Pointa. Po nekaterih podatkih naj bi tam, v bogati rezidenci, živel od leta 2006. Pakistan vseskozi zanika, da bi vedeli, kje bin Laden je, ali da bi mu kdaj pomagali. 

Američani so se soočali s težavo, da ni oborožena afganistanska vojska nikoli zares zaživela, zato so bojne operacije proti talibanom večinoma vodile tuje sile. Vedno so zmagale in talibane porazile, a podobno kot Sovjeti v 80. letih so imele težave, ker niso mogle ves čas nadzorovati celotnega ozemlja. Tehnološka in vojaška premoč ni zadostovala za zmago, talibani so računali na razmerja na tleh in ta so bila precej drugačna od tistih, ki jih je doživljal in obljubljal Kabul. "Napad, umik, napad, umik" je bila mantra tujih sil, saj jih je bilo premalo, da bi jim uspelo kaj več. Niti takrat, ko jih je bilo v državi kar 130.000, jim ni uspelo zatreti talibanov, tudi zato, ker so se ti preprosto umaknili v Pakistan. 

ISI je precej izkušena organizacija, ki do neke mere živi vzporedno od politike v Islamabadu in ima tudi svoje zakonitosti, tako kot večina obveščevalnih služb. A ISI je bila vedno največja podpora ZDA in hkrati največji trn v njihovi peti, saj je odnos temeljil na posebnih interesih države, ki je bila – vsaj na papirju – zaveznica Washingtona. Voditelji ISI niso bili prepričani, da ZDA ravnajo v njihovem interesu, zato so dolga leta izvajali več operacij, številne verjetno brez podpore Islamabada. Številne teroriste so ZDA ujele ravno s pomočjo ISI, ki je bila ključna v številnih operacijah, a resničnost je bila jasna, ko je Guardian leta 2011 objavil tajne dokumente v zvezi z zapori v zalivu Guantanamo: "ZDA so imele ISI za enako vplivno, močno in nevarno teroristično organizacijo kot talibane in Al Kaido."