'Žebelj v krsto': bitka za vsak centimeter Zahodnega brega

Pri aktualnem dogajanju zato ne gre le za nov val nasilja v desetletja trajajočem konfliktu. Spreminja se tudi njegova geografija. Napadi naseljencev se vse pogosteje pojavljajo na območjih, ki naj bi bila po sporazumih iz Osla pod palestinsko upravo, izraelska civilna in vojaška prisotnost pa se širi tudi na kraje, iz katerih se je Izrael nekoč umaknil.

"Zahodni breg je na točki preloma," je pred kratkim opozoril namestnik posebnega koordinatorja ZN za bližnjevzhodni mirovni proces Ramiz Alakbarov. Do 10. avgusta je bilo letos na Zahodnem bregu ubitih 76 Palestincev in trije Izraelci. Zaradi nasilja naseljencev, rušitev in izselitev je bilo razseljenih približno 3800 Palestincev, skoraj polovica otrok. ZN so dokumentirali več kot 1430 incidentov, povezanih z naseljenci, ki so prizadeli približno 260 palestinskih skupnosti.

Po podatkih Urada ZN za usklajevanje humanitarnih zadev (OCHA) se napadi naseljencev, ki povzročijo poškodbe ali materialno škodo, letos vrstijo v povprečju več kot šestkrat na dan – pogosteje kot v katerem koli letu, odkar OCHA vodi sistematične evidence.

Samo med 4. in 10. avgustom je OCHA dokumentiral 38 incidentov. V Tubi na jugu Zahodnega brega je približno 30 izraelskih naseljencev po navedbah ZN metalo kamenje in vnetljive snovi na domove ter fizično napadalo prebivalce. Poškodovanih je bilo pet Palestincev, med njimi dve deklici, požar pa je uničil tri stanovanjske objekte. Brez doma je ostalo 23 ljudi, med njimi 14 otrok. V drugih incidentih so bili poškodovani avtomobili, električna in vodna infrastruktura, kmetijska zemljišča in več kot 200 oljk.

Eden najodmevnejših primerov zadnjih tednov je Qusra, palestinska vas južno od Nablusa.

Naseljenci so obkolili tri palestinske domove ter prebivalcem omejili gibanje in dostop do osnovnih potrebščin. OCHA je 10. avgusta poročala, da je bilo izoliranih najmanj 13 ljudi in da so naseljenci ustavili tudi reševalno vozilo, ki je po predhodnem dogovoru prišlo po bolnega otroka. Odpeljalo je šele po prihodu izraelskih sil.

Primer je dobil posebno mednarodno pozornost, ker je eden od lastnikov hiš, poslovnež Loui Ridi, tudi ameriški državljan. Iz ZDA se je vrnil v Qusro, kjer živita njegov brat in nečak. Družina je povedala, da se boji zapustiti hišo, saj bi lahko naseljenci nato prevzeli posest.

Izraelska vojska in mejna policija sta bili napoteni na območje. Izraelske obrambne sile so sporočile, da so posredovale, da bi "vzpostavile red in odstranile izraelske civiliste", ter odstranile nezakonite strukture v bližini hiš.

Toda prebivalci so trdili, da naseljenci niso bili trajno odstranjeni. Reuters je pozneje objavil posnetek, na katerem je videti izraelska vojaka, kako iz ene od hiš mečeta predmete. CBC je poročal, da izraelska policija na vprašanje, ali je bil zaradi blokade aretiran kateri od Izraelcev, ni odgovorila.

Dogajanje je sprožilo nenavadno oster odziv ameriškega veleposlanika v Izraelu Mika Huckabeeja, sicer dolgoletnega zagovornika izraelskih naselbin. Nasilne posameznike je označil za "izraelske teroriste", dejanja pa za "neopravičljiva in odvratna". Obenem je poudaril, da po njegovem predstavljajo le majhno manjšino med naseljenci.

Nasilje ni omejeno na neposredne napade. Dokumentirani so požigi palestinskih hiš in avtomobilov, uničevanje oljčnih nasadov, napadi na živino ter vodno in električno infrastrukturo.

Posebej nazoren je primer Fasayila. Tam so izraelski naseljenci junija prevzeli namakalni sistem, ki je palestinske kmete več generacij oskrboval z vodo, in vodo preusmerili proti starodavnemu bazenu na arheološkem območju. Kraj so nato začeli promovirati kot izraelsko turistično znamenitost.

Palestinski kmet Saad Nemer je Reutersu pokazal dokument o lastništvu zemljišča iz leta 2025 in zemljevid starejše zemljiške registracije, po katerem sta izvir in bazen del njegovega zemljišča. Izraelska agencija COGAT in finančni minister Bezalel Smotrich na Reutersova vprašanja o primeru nista odgovorila. Nemer pa pravi, da brez vode ne more več zasaditi polj in rastlinjakov. 

Po podatkih ZN so naseljenci letos napadli najmanj 160 vodnih in sanitarnih objektov na palestinskem ozemlju.

Pri letošnjem porastu nasilja ni pomembno samo, koliko napadov je bilo, ampak tudi kje se dogajajo. Izraelska organizacija za človekove pravice Yesh Din, ki nasilje naseljencev spremlja več kot dve desetletji, opozarja na izrazit premik iz delov Zahodnega brega pod neposrednim izraelskim nadzorom proti območjem pod palestinsko samoupravo. Tudi ZN ugotavljajo, da so bili napadi nekoč skoncentrirani predvsem na območju C, zdaj pa so vse pogostejši na območju B in celo A.

Po analizi Yesh Dina sta se skoraj dve tretjini letos dokumentiranih incidentov nasilja naseljencev zgodili na območjih A in B. Delež incidentov na območju B naj bi se z 25 odstotkov leta 2025 povečal na 55 odstotkov letos, medtem ko je delež območja C padel s 67 na 37 odstotkov.

Zakaj je to tako pomembno?

Sporazum Oslo II iz leta 1995 je Zahodni breg kot del začasne ureditve razdelil na območja A, B in C. Območje A, približno 18 odstotkov Zahodnega brega, vključuje večja palestinska mesta in je bilo dano pod palestinsko civilno in notranjevarnostno upravo. Na območju B, približno 22 odstotkih ozemlja, ima Palestinska oblast civilne pristojnosti, medtem ko so varnostne pristojnosti razdeljene. Preostalih približno 60 odstotkov predstavlja območje C pod izraelskim civilnim in varnostnim nadzorom.

Razdelitev naj bi bila začasna, a končnega dogovora ni bilo, začasni zemljevid pa je ostal.

Pri tem je pomembno razlikovati med izraelsko naselbino in naseljensko postojanko.

Naselbine so skupnosti, ki jih je izraelska država formalno odobrila oziroma jim priznala status. Postojanke pa naseljenci praviloma vzpostavijo brez formalne odobritve oblasti, pogosto sprva z nekaj prikolicami, šotori, ograjami ali kmetijskimi objekti.

Takšne postojanke so zato lahko nezakonite tudi po izraelskem pravu. Toda to ne pomeni nujno, da bodo odstranjene. Izraelske oblasti so številne pozneje formalno priznale oziroma legalizirale, BBC pa opozarja, da so lahko deležne državnih storitev in financiranja.

Posebej pomembne so kmetijske postojanke. Za njihov nastanek ni potrebno veliko ljudi ali zgradb. Majhna skupina lahko s čredo, ograjami, cestami in nadzorom dostopa vzpostavi dejanski vpliv nad območjem, precej večjim od površine, na kateri stojijo objekti.

Yesh Din opozarja, da se prav takšen model vse bolj širi tudi proti območjema A in B. Organizacija je v poročilu izpostavila zemljevid, ki ga je poleti objavila fundacija Hilltop, ki pomaga pri ustanavljanju postojank. Samo med Ramalo in Nablusom je bilo na njem označenih 16 postojank, objavo pa je spremljalo sporočilo o "veliki naseljenski revoluciji".

Vseh naseljencev pri tem ni mogoče enačiti z nasilnimi skrajneži. Na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu živi več kot 700.000 izraelskih naseljencev, mnogi v velikih, desetletja starih skupnostih in brez povezave z nasiljem.

Toda vprašanje presega ravnanje posameznikov. Human Rights Watch navaja podatke Yesh Dina, po katerih se je s pravnomočno obsodbo končalo le okoli tri odstotke več sto primerov nasilja naseljencev, ki jih je organizacija spremljala od leta 2005.

Izraelske oblasti zavračajo trditve, da podpirajo nasilje, in poudarjajo, da so ga predsednik, premier in drugi predstavniki večkrat obsodili.

Medtem ko se postojanke širijo po različnih delih Zahodnega brega, je izraelska vlada naredila pomemben korak tudi pri projektu, ki je bil zaradi svoje politične občutljivosti desetletja večinoma zamrznjen.

Gre za E1, območje vzhodno od Jeruzalema med Vzhodnim Jeruzalemom in veliko izraelsko naselbino Ma'ale Adumim.

Izraelske oblasti so avgusta objavile razpise za več kot 1200 stanovanjskih enot v okviru širšega načrta za približno 3400 stanovanj.

To je sprožilo močan mednarodni odziv zaradi lkacije. Severno leži Ramala, južno Betlehem, zahodno pa Vzhodni Jeruzalem, ki ga Palestinci zahtevajo za prestolnico prihodnje države. Nasprotniki projekta opozarjajo, da bi izraelska pozidava med Ma'ale Adumimom in Jeruzalemom dodatno otežila ozemeljsko povezanost med severnim in južnim delom Zahodnega brega ter Vzhodni Jeruzalem še bolj ločila od palestinskega zaledja.

Po objavi razpisov je skoraj dva ducata držav zahtevalo preklic načrta in opozorilo, da bi E1 "zabil klin skozi Zahodni breg".

Pogosta trditev, da bi E1 Zahodni breg dobesedno "prerezal na pol", sicer zahteva previdnost. Ne pomeni, da med severom in jugom ne bi mogla obstajati nobena cestna povezava. Ključno vprašanje pa je, ali bi takšna ureditev omogočala ozemeljsko povezano in politično funkcionalno palestinsko državo, ne zgolj prometnih povezav med ločenimi palestinskimi območji.

Izraelski finančni minister Smotrich političnega cilja ne skriva. Ob napredovanju projekta je dejal, da nova naselbina pomeni še en "žebelj v krsto" palestinske države.

Da se je izraelska politika naseljevanja spremenila tudi širše, kaže sever Zahodnega brega. Leta 2005 je vlada Ariela Šarona v okviru enostranskega načrta umika izpraznila vse izraelske naselbine v Gazi ter štiri na severu Zahodnega brega – Kadim, Ganim, Sanur in Homeš. Izraelcem je bilo nato na teh območjih prepovedano ponovno naseljevanje.

Sedanja vlada je prepoved odpravila. Avgusta letos se je v Kadim pri Dženinu vrnilo 30 tako imenovanih pionirskih družin, nekatere pod vojaškim spremstvom. Na slovesnosti so bili med drugim finančni minister Smotrich, pravosodni minister, predsednik kneseta in vodja regionalnega sveta naseljencev Yossi Dagan.

Netanjahu je 25. avgusta na srečanju z naseljenci obseg politike opisal tudi sam. "Ne moremo prezreti številk: 104 skupnosti, ki smo jih skupaj ustanovili in legalizirali, in 160 kmetij, še več pa jih prihaja," je dejal po navedbah njegovega urada. Naseljencem je sporočil, da "uresničujejo vizijo dežele Izrael" in dodal: "To je naša dežela."

Za razumevanje pravnega in političnega spora se moramo za trenutek vrniti v leto 1967. Celotna zgodovina izraelsko-palestinskega konflikta je seveda precej daljša, a o tem podrobneje v ločenem članku. Toda za današnji status Zahodnega brega je zlasti šestdnevna vojna ključna prelomnica.

Pred letom 1967 je Zahodni breg nadzorovala Jordanija. Junija 1967 se je Izrael spopadel z Egiptom, Jordanijo in Sirijo ter med vojno zavzel Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem, Gazo in Sinajski polotok ter Golansko planoto.

Sinaj je pozneje v okviru mirovnega sporazuma vrnil Egiptu. Zahodni breg je ostal pod izraelskim nadzorom.

Združeni narodi, Meddržavno sodišče (ICJ), Mednarodni odbor Rdečega križa in velika večina mednarodne skupnosti Zahodni breg, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom, obravnavajo kot okupirano palestinsko ozemlje.

Izrael temu pravnemu okviru v pomembnih delih oporeka. Izraelske oblasti območje pogosto imenujejo Judeja in Samarija ter poudarjajo zgodovinske in verske vezi judovskega ljudstva z njim. Izraelski argument tradicionalno poudarja tudi, da Zahodni breg pred letom 1967 ni pripadal mednarodno priznani suvereni palestinski državi in da mora biti njegov končni status določen s pogajanji.

Prav poskus takšnega dogovora je v 90. letih pripeljal do že omenjenega Osla in današnje razdelitve na območja A, B in C. A končne rešitve nato nikoli ni bilo.

Pri Dženinu se zdaj dogaja še nekaj novega. Izrael ob tamkajšnjem begunskem taborišču gradi vojaško postojanko na zaseženem palestinskem zemljišču. BBC jo opisuje kot prvo izraelsko vojaško bazo, zgrajeno na zemljišču pod popolnim nadzorom Palestinske oblasti po sporazumih iz Osla. IDF je potrdil gradnjo in navedel, da je bila odrejena zaradi "operativnih potreb".

Pri pravnem statusu naselbin je pomembna natančnost. Ne gre zgolj za to, da bi Palestinci trdili eno, Izrael pa drugo. Osrednje mednarodnopravno izhodišče je četrta ženevska konvencija iz leta 1949. Njen 49. člen določa, da okupacijska sila ne sme preseljevati delov svojega civilnega prebivalstva na ozemlje, ki ga okupira.

Na tej podlagi Varnostni svet ZN, ICJ in velika večina držav izraelske naselbine na Zahodnem bregu obravnavajo kot nezakonite.

Varnostni svet ZN je leta 2016 v resoluciji 2334 ponovno potrdil, da izraelske naselbine na palestinskem ozemlju, okupiranem od leta 1967, vključno z Vzhodnim Jeruzalemom, nimajo pravne veljavnosti in pomenijo kršitev mednarodnega prava.

Meddržavno sodišče je leta 2024 v svetovalnem mnenju šlo še dlje. Presodilo je, da je nadaljnja izraelska prisotnost na okupiranem palestinskem ozemlju nezakonita ter da mora Izrael ustaviti nove naselbinske dejavnosti in evakuirati naseljence z okupiranega ozemlja.

Gre za svetovalno mnenje in ne sodbo v klasičnem sporu med državama, vendar ga je izdalo najvišje sodno telo ZN in ima veliko pravno težo.

Izrael tej interpretaciji nasprotuje. Med drugim trdi, da položaj Zahodnega brega ni primerljiv s klasično okupacijo ozemlja druge suverene države, saj pred letom 1967 tam ni obstajala mednarodno priznana palestinska država. Izraelski zagovorniki naselbin tudi poudarjajo, da država svojih državljanov na Zahodni breg ne deportira ali prisilno preseljuje, temveč se tja selijo prostovoljno.

Mednarodne institucije te razlage 49. člena niso sprejele. Prepoved po njihovem ne zajema le prisilnega preseljevanja, temveč tudi ukrepe okupacijske sile, ki omogočajo ali spodbujajo preselitev njenega civilnega prebivalstva na okupirano ozemlje.

Ob tem obstaja še druga raven zakonitosti. Naselbina je lahko dovoljena po izraelskem notranjem pravu, a nezakonita po mednarodnem pravu. Naseljenska postojanka, ustanovljena brez izraelskih dovoljenj, pa je lahko nezakonita po obeh.

Zato izraz, da je izraelska vlada "legalizirala nezakonito postojanko", ni nujno protisloven: legalizirala jo je po izraelskem pravu, njen mednarodnopravni status pa se s tem ne spremeni.

V tem zapletenem sistemu je pomemben faktor status izraelskega "nasprotnika". Palestinska oblast je ostala nekaj vmesnega. Ima predsednika, vlado, ministrstva in varnostne sile, vendar nima suverenega nadzora nad ozemljem, ki naj bi nekoč tvorilo palestinsko državo. Nastala je po sporazumih iz Osla kot začasna institucija. Več kot tri desetletja pozneje še vedno obstaja, medtem ko končnega dogovora še naprej ni.

Tudi sama se sooča z globoko krizo legitimnosti. Mahmud Abas jo vodi od leta 2005, novih predsedniških volitev pa od takrat ni bilo. Zadnje palestinske parlamentarne volitve so potekale leta 2006.

Takrat je zmagal Hamas. Spor med Hamasom in Fatahom je leta 2007 prerasel v oborožen spopad, po katerem je Hamas prevzel oblast v Gazi, Fatah pa je ohranil nadzor nad Palestinsko oblastjo na Zahodnem bregu.

To pomeni, da Palestinska oblast ni Hamas in ni sodelovala pri Hamasovem napadu na Izrael 7. oktobra 2023. Hamas je njen politični tekmec, njegove oborožene strukture pa so izziv tudi za palestinske varnostne sile.

Toda "palestinska oblast" je celo med delom Palestincev nepriljubljena zaradi odsotnosti volitev, obtožb o korupciji in avtoritarnosti ter varnostnega sodelovanja z Izraelom.

Tako se pojavi še eno vprašanje, ki ga sama razprava o naselbinah ne reši, namreč, tudi če bi bilo mogoče jutri določiti meje palestinske države, kdo bi jo vodil in kako bi bilo mogoče ponovno politično združiti Zahodni breg in Gazo?

Prav Gaza je eden najmočnejših argumentov izraelskih nasprotnikov umika z Zahodnega brega.

Izrael je leta 2005 iz Gaze odstranil svoje naseljence in stalno vojaško prisotnost znotraj območja. Dve leti pozneje je oblast prevzel Hamas. Sledila so leta raketnih napadov, 7. oktobra 2023 pa je Hamas skupaj z drugimi palestinskimi oboroženimi skupinami izvedel napad, v katerem je bilo ubitih približno 1200 ljudi, več kot 250 pa ugrabljenih.

Zahodni breg leži tik ob najbolj gosto poseljenih delih Izraela. Izraelski nasprotniki popolnega umika zato opozarjajo, da bi izguba vojaškega nadzora lahko ustvarila varnostno tveganje neposredno ob Jeruzalemu, območju Tel Aviva in mednarodnem letališču Ben Gurion.

Njihovo vprašanje je, kdo lahko zagotovi, da se po umiku z Zahodnega brega ne bi ponovil scenarij iz Gaze?

Palestinska stran in zagovorniki rešitve dveh držav odgovarjajo, da primerjava ni primerna. Pri mirovnem sporazumu ne bi nujno šlo za enostranski umik po modelu Gaze, temveč za dogovor o mejah, varnostnih jamstvih, palestinskih institucijah in morebitnih mednarodnih mehanizmih.

Obenem opozarjajo na nasprotno vprašanje, ki je vsekakor na mestu, in se glasi, ali lahko desetletja okupacije, širjenja naselbin in odsotnosti politične perspektive sploh prinesejo dolgoročno varnost.

Rešitev dveh držav v osnovi predvideva Izrael in palestinsko državo, ki bi obsegala Zahodni breg in Gazo, pri čemer bi bile natančne meje predmet pogajanj. Palestinci zahtevajo državo na ozemljih, ki jih je Izrael zasedel leta 1967, z Vzhodnim Jeruzalemom kot prestolnico.

Toda zemljevid, na katerem bi moral tak dogovor nastati, je danes bistveno drugačen kot ob začetku procesa iz Osla.

Na Zahodnem bregu brez Vzhodnega Jeruzalema danes živi več kot pol milijona izraelskih naseljencev in približno tri milijone Palestincev. Če prištejemo še Vzhodni Jeruzalem, število izraelskih naseljencev presega 700.000.

Morebitni prihodnji sporazum zato ne bi določal le črte na praznem zemljevidu. Rešiti bi moral usodo naselbin in njihovih prebivalcev, cest, varnostnih območij, infrastrukture in palestinskih skupnosti, ki med njimi živijo.

Ob tem rešitev dveh držav sicer ostaja cilj velikega dela mednarodne skupnosti, vendar ji pomembni člani sedanje izraelske vlade odkrito nasprotujejo.

Toliko, kolikor je za Palestince Zahodni breg jedro ozemlja prihodnje države, je za del Izraelcev Judeja in Samarija, torej zgodovinska in verska domovina judovskega ljudstva ter hkrati strateško pomembno območje za varnost Izraela.

Izrael ima legitimne varnostne razloge za boj proti palestinskim oboroženim skupinam. Izkušnja 7. oktobra 2023 je strah, da bi se lahko tudi Zahodni breg spremenil v izhodišče za napade na izraelska mesta, še poglobila. 

Toda varnost sama po sebi ne pojasni vsega, kar se danes dogaja. Gre za širši projekt Izraela, pri čemer niti ne gre samo za dejanja aktualne vlade. 

Tudi izraelska opozicija glede Zahodnega brega še zdaleč ni enotna, predvsem pa nasprotovanje Netanjahujevi vladi ne pomeni nujno nasprotovanja izraelskim naselbinam. Velik del sredinske in desnosredinske opozicije ostro obsoja nasilje skrajnih naseljencev ter zahteva učinkovitejše ukrepanje policije in vojske, vendar je po napadu Hamasa 7. oktobra 2023 izrazito previdnejši do ustanovitve palestinske države in poudarja izraelske varnostne potrebe. Bolj liberalni in levi del političnega prostora je sicer bolj naklonjen politični ločitvi od Palestincev in rešitvi dveh držav ter v nadaljnjem širjenju naselbin vidi oviro za takšen dogovor. A pod črto je pomembno vedeti, da "naseljenski projekt" ni nastal z Netanjahujevo sedanjo vlado niti ni bil izključno projekt izraelske desnice. Naselbine so po letu 1967 ustanavljale in širile tudi prejšnje vlade različnih političnih usmeritev. Sedanja vlada se od številnih predhodnic razlikuje predvsem po hitrosti širjenja ter po tem, da njeni skrajno desni člani, zlasti Bezalel Smotrich in Itamar Ben-Gvir, precej bolj odkrito govorijo o trajnem izraelskem nadzoru nad Zahodnim bregom, aneksiji in preprečitvi nastanka palestinske države. Zato izraelskega spora glede Zahodnega brega ni mogoče preprosto opisati kot spor med vlado, ki želi naselbine, in opozicijo, ki jih želi odstraniti; resnični razkol je precej bolj v tem, koliko ozemlja naj Izrael dolgoročno nadzoruje, ali in pod kakšnimi pogoji je palestinska država sploh sprejemljiva ter kje potegniti mejo med izraelskimi varnostnimi interesi in trajnim teritorialnim nadzorom.

In čisto na koncu razprava o Zahodnem bregu trči ob vprašanje, na katerega trenutno nima prepričljivega odgovora nobena stran. Palestinci lahko upravičeno zahtevajo konec okupacije in državo, toda Izraelu nihče ne more zagotoviti, da se po umiku z Zahodnega brega ne bi ponovil scenarij iz Gaze. Morebitni dogovor naj bi po nekaterih idejah moral vključevati demilitarizirano palestinsko državo, učinkovite palestinske varnostne sile, mednarodna jamstva in nadzor ter verjetno postopen izraelski umik. Toda izraelski varnostni argument ima tudi svojo mejo. Nevarnost napadov lahko pojasnjuje potrebo po varnostnih mehanizmih, precej težje pa pojasni, zakaj je za varnost potrebno naseljevanje izraelskih civilistov na okupiranem ozemlju.

Enako težko vprašanje obstaja na palestinski strani. S kom naj se Izrael sploh dogovori? Formalni partner sta PLO in Palestinska oblast, toda palestinsko vodstvo že dve desetletji ni dobilo novega volilnega mandata, Zahodni breg in Gaza sta politično razdeljena, Hamas pa ostaja oborožen tekmec Fataha. Mirovni sporazum potrebuje palestinsko oblast, ki bo dovolj legitimna, da bo govorila v imenu Palestincev na Zahodnem bregu in v Gazi, in dovolj močna, da bo lahko dogovor tudi izvajala ter preprečevala napade na Izrael.

Toda problem partnerja obstaja tudi na izraelski strani. Palestinci potrebujejo izraelsko vlado, ki bo pripravljena sprejeti ne le pogajanja, ampak dejansko palestinsko državnost, omejiti širjenje naselbin in spoštovati dogovor tudi takrat, ko bo politično boleč.

Zato, paradoksalno, morda največja ovira rešitvi dveh držav niti ni samo vprašanje, kje potegniti mejo, čeprav se tudi to zdi misija nemogoče, ampak kdo bi na obeh straneh sploh lahko verodostojno podpisal sporazum in zagotovil njegovo izvajanje.

Medtem pa se razmere na terenu spreminjajo hitreje kot politična stališča. Vsaka nova naselbina, postojanka in cesta dodatno drobi ozemlje, na katerem naj bi nekoč nastala palestinska država, razseljevanje palestinskih skupnosti pa spreminja tudi njegovo demografsko sliko.

Dlje ko ostaja politična rešitev nedosegljiva, težje jo bo nekoč uresničiti v praksi.