Brat jo je potegnil iz vrste čakajočih in jima rešil življenje

Bil je 11. november, pisalo se je leto 2000, zimska sezona se je v Avstriji komaj dobro začenjala, gora Kitzsteinhorn v regiji Zell am See – Kaprun v zvezni deželi Salzburg pa je že vneto vabila ljubitelje belih strmin. Turnir v deskanju na snegu je na ledenik nad Kaprunom pritegnil tudi številne mlade.

Še pred deveto so se nagnetli v vrsto pred vzpenjačo Kitzsteingams, zobato železnico, ki je vlakovno kompozicijo vozila iz doline navrkeber skozi predor v gori do ledenika na nadmorski višini 2400 metrov. Vožnja do vrha bi morala trajati devet minut. Ob 9.02 je kompozicija speljala s spodnje postaje.

Po dveh minutah vožnje oa je vlak, ki je bil že globoko v predoru, nenadoma zavrl. Iz zadnjega dela vlaka se je začel počasi začel dvigovati dim. Sprva ga je bilo malo, nato vedno več, plameni so se hitro širili. 

O življenju in smrti je odločala smer pobega. Kdor je tekel navzgor, proč od dima, ni imel nobene možnosti. Zrak, ki je nenehno dotekal skozi spodnji vhod v predor, je plamene še bolj razpihoval. Betonska cev se je spremenila v velikanski dimnik. Rešili so se le tisti, ki so stekli navzdol po predoru. 

Preživeli so v prvih pričevanjih omenjali dve imeni, za dva moža so pripovedovali, da sta jim rešila življenje. Prostovoljni gasilec Thorsten Gräber in bavarski gradbenik Erwin Schneider sta prva dejala, da je treba razbiti okno in steči proti dimu, ne proč od njega. 

39-letni avstrijski potnik Gerhard Hanetseder je kmalu po nesreči za Independent opisal paniko, ki je zajela potnike v zadnjem vagonu, ko se je majhen požar spemenil v velikega. Niso imeli dostopa do gasilnih aparatov, niso mogli priti v stik z voznikom v sprednjem delu. Dihanje je postajalo oteženo. Nekaterim je s pomočjo smučarske opreme uspelo razbiti steklo vlaka in splezati vem, vendar so nagonsko začeli teči po predoru navzgor, proč od plamenov, ki so požirali prazno vozniško kabino na spodnjem koncu vlaka.

Erwin Schneider, gradbenik z Bavarske, pa je imel drugačne načrte. "Moramo dol," je zavpil v vsesplošni zmedi. "Zaupajte mi." Tisti, ki so to storili, so preživeli. Pomagali pa so tudi njemu, ko je na tračnicah omedlel zaradi vdihavanja stupenega dima in bil tudi v kritičnem stanju. "Doma imam kamin," je kasneje dejal po poročanju Independenta. "Ko odpreš loputo, se plameni samodejno dvignejo navzgor. Vedel sem, da če želimo preživeti, ne smemo gor."

Kam teči, je vedel tudi Thorsten Gräber, nemški prostovoljni gasilec z 20 leti izkušenj. Bil je tudi tisti, ki je razbil okno in potnikom pomagal iz goreče krste ter jih usmeril navzdol. Pot v življenje je trajala 10 minut. 

Rešilo se je le 12 ljudi, vsi, ki so se vzpenjali navzgor, so umrli zaradi zadušitve in opeklin. Tragedija je vzela 155 življenj. Med smrtnimi žrtvami je bilo 92 Avstrijcev, 37 Nemcev, deset Japoncev, osem Američanov, štirje Slovenci, dva Nizozemca, Britanec in Čeh. Četrtina žrtev je bila otrok in najstnikov, najmlajši je bil star pet let.

Skupaj s svojim češkim trenerjem je um tudi nemška smučarska zvedznica prostega sloga, takrat komaj 19-letna Sandra Schmitt. 

Travme tistega dne pa s seboj nosijo tudi tisti, ki so se nesreči za las izognili. Ameriški major Drew Stathis je bil z družino nameščen v vojaški bazi v Würzburgu v Nemčiji, bil je tudi predsednik tamkajšnjega vojaškega smučarskega kluba. Tisti konec tedna so se odpravili v sosednjo Avstrijo, kjer je ledenik nad Kaprunom že vabil.

S seboj je imel osemletno hčerko. "Za pet minut sem zamudil avtobus do spodnje postaje vzpenjače, na katerega sva hitela," je šokirano povedal po nesreči . Te sreče pa nista imela druga člana kluba: 25-letni Erich Kern in 23-letna Carrie Baker, ki se je le teden dni pred tragedijo zaročila. 

"S prijatelji smo imeli iste sanje," se je v pogovoru za Icetrail usodnega dne, ki je zaznamoval njeno življenje in kariero, začela spominjati tekmovalka, ki ji je uspelo osvojiti sveti gral - olimpijsko zlato. "Želeli smo postati profesionalni deskarji na snegu. Vedno smo bili prvi na žičnicah, ki so nas vozile na ledenike, da bi bili iz dneva v dan boljši," se je Julia Dujmovits zazrla v preteklost.

11. novembra 2000 ni bilo nič drugače. Mlada avstrijska športnica je bila takrat stara 13 let. "Ker je bil tisti dan dogodek v deskanju na snegu in je bila pred vzpenjačo dolga vrsta, je brat Georg nenadoma predlagal, da se namesto tega peljeva z gondolo," se spominja, kako sta stopila iz vrste za vlakec, v kateri sta že čakala.

Odločitev za daljšo pot  jima je na koncu rešila življenje."Takoj ko sva prispela na goro, sva videla, kako se iz predora, skozi katerega vozi zobata žičnica, vali oblak črnega dima," podoživi grozo ob spoznanju, da se je zgodilo nekaj hudega. 

Skupaj z njenimi najboljšimi prijatelji - umrli so vsi člani njene mladinske ekipe - je tistega dne zaradi požara v vagonu zobate žičnice, ki ga je povzročil grelec, umrlo kar 155 ljudi, . "V tistem trenutku nisem izgubila le prijateljev, ampak tudi vero in zaupanje v svet. Dolgo je trajalo, preden sem si opomogla, se lahko zabavala, uživala v življenju in se spet postavila na svojo desko. Takrat sem čutila, da mi je deskanje na snegu vzelo toliko, da tega nisem hotela nikoli več početi," pripoveduje.

Nekaj mesecev pozneje se je vendarle odločila, da se vrne v Kaprun. To je bila odločitev, ki jo je vrnila v življenje: "Navsezadnje nas je vse povezalo prav deskanje na snegu in to je bila nazadnje tudi edina stvar, ki mi je omogočila, da sem znova okrepila svoje telo in duha".

 14 let pozneje je uporno nadoknadila zaostanek za vodilno in zmagoslavno skočila na največji športni oder za zmagovalce - okoli vratu si je obesila zlato medaljo in postala olimpijska prvakinja v paralelnem slalomu.