Zgodovinske skrivnosti, ki jih je znanstvenikom uspelo razvozlati v 2025

Analiza kamnoloma, v katerem so nedokončani kipi, je pokazala, kako so Polinezijci ustvarili ogromne kamnite glave, ki jih najdemo po celotnem Velikonočnem otoku. Gradnjo kamnitih glav, znanih kot moai, so najverjetneje organizirali posamezni klani in ne ena sama skupnost, ki bi imela delovno silo na celotnem otoku, kot so nekoč verjeli. "Spomeniki so pomenili poglavarje, ker so poglavarji gradili spomenike," je ob tem povedal soavtor študije Carl Lipo, sicer profesor na oddelku za antropologijo Univerze Binghamton v New Yorku. 

Znanstveniki so identificirali 30 različnih lokacij kamnolomov, kar po njegovih besedah nakazuje na več neodvisnih delovnih območij. Po mnenju raziskovalcev izdelava megalitskih struktur tako ni bila pod centraliziranim upravljanjem. "To pomeni, da je celotna proizvodna veriga – od prvega klesanja v skalo, do končnih podrobnosti kipa – ostala znotraj posameznih con," je pojasnil Lipo.

V novem projektu raziskovanja Pompejev pa so odkrili kamnito stopnišče, na podlagi katerega bi lahko rekonstruirali, kako je bilo nekoč videti obzorje starodavnega rimskega mesta, preden ga je leta 79 vulkanski izbruh zakopal pod debelo plastjo pepela.

"Ruševine in pepel, ki so po izbruhu prekrivali Pompeje, so v višino segali okoli pet metrov," je pojasnil direktor arheološkega parka Gabriel Zuchtriegel. Ko so sredi 18. stoletja začeli z izkopavanji, je bilo pod plastjo pepela še vedno vse ohranjeno, zgornja nadstropja stavb pa so medtem že propadla. "Za manjkajoča zgornja nadstropja ni bilo zanimanja, saj so mislili, da so bili to preprosti bivalni prostori sužnjev in revnejših meščanov," pravi Susanne Muth, profesorica na Inštitutu za arheologijo Univerze Humboldt v Berlinu. "Stoletja so se izkopavanja v Pompejih osredotočala na iskanje dragocenih kipov in stenskih poslikav," dodaja.

S pomočjo novih tehnologij, skeniranja obstoječih arhitekturnih elementov in 3D prikazov rekonstruiranih stavb pa bi lahko zdaj končno izvedeli, kako je bilo mesto pravzaprav sploh videti.

Kombinacija mikrobotanične analize in obsežnih posnetkov z dronom je raziskovalcem omogočila tudi novo hipotezo o tem, kdo je ustvaril skrivnostni 'pas' približno 5200 lukenj, posejanih po perujskih Andih. Pas, ki se rateza približno1,5 kilometra čez dolino Pisco, raziskovalce bega že skoraj stoletje.

Nove analize najdišča, imenovanega Monte Sierpe (Kačja gora), pa bi arheologom lahko pomagale razvozlati, zakaj so ga pred stotinami let sploh 'zgradili'. Dozdajšnje hipoteze o uporabi lukenj so vključevale obrambo, shranjevanje, vrtnarjenje, zbiranje vode. Znanstveniki pa so se tokrat osredotočili na analizo pelodnih zrn, ki so jih našli v luknjah.

Domnevajo, da je predinkovska civilizacija kraj sprva uporabljala kot živahno tržnico, pozneje pa kot obsežno računovodsko orodje, ugotovitve povzema CNN. "V nekem smislu bi lahko bil Monte Sierpe 'Excelova preglednica' za inkovski imperij," je pojasnil soavtor študije Charles Stanish, profesor na oddelku za antropologijo na Univerzi v Južni Floridi. Segmentirana organizacija lukenj namreč odraža inkovski sistem štetja, ki je vključeval vozlane vrvice, imenovane khipu. Enega od teh pripomočkov, ki je vseboval 80 skupin vrvic, so našli prav v dolini Pisco. "Številke, vozlane na teh vrvicah, kažejo zapleten niz aritmetičnih medsebojnih odnosov, kar nakazuje, da gre za ohranjen zapis računovodskih operacij, ki so se morda uporabljale v Monte Sierpeju," je še razložil Bongers.

Nekatere raziskave medtem odpirajo več vprašanj kot dajejo odgovorov. Na primer iznajdljivi načini, s katerimi so znanstveniki poskušali ugotoviti, kako je umrla slavna avtorica Jane Austen – z analizo njenih lastnih besed in brez zdravniških dokumentov.

Pisateljica in njena sestra Cassandra sta osem tednov živeli v prvem nadstropju hiše št. 8 na ulici College, poleg kampusa Winchester v Angliji, medtem ko je Jane iskala zdravniško pomoč zaradi skoraj leto dni trajajoče, neznane bolezni. Sprva se je zdelo, da se njeno stanje izboljšuje, a je nato sledila nenadna smrt – umrla je pri 41 letih, ne da bi kdaj dobila jasno diagnozo.

Znanstveniki še vedno razpravljajo o vzroku njene smrti in poskušajo sestaviti sliko njenega zdravja tudi na podlagi opisov simptomov, ki jih je najti v ohranjenih pismih. Ker je na voljo le malo bioloških dokazov za preučevanje, korespondenca in romani Austenove raziskovalcem predstavljajo bogato zakladnico namigov iz njenih zadnjih dni.

Zachary Cope je leta 1964 v članku kot možni vzrok njene smrti navedel Addisonovo bolezen – redko kronično bolezen, pri kateri nadledvične žleze v telesu ne proizvajajo dovolj določenih hormonov. Kasnejše hipoteze so nakazovale, da je podlegla raku na želodcu, tuberkulozi oziroma Hodgkinovemu limfomu. Čeprav gre za zelo različna stanja, imajo te možne diagnoze skupne simptome, kot so utrujenost, izguba teže in slab apetit, pa tudi občasne vročine, mrzlico in nočno potenje, je povedala Dacia Boyce, zdravnica interne medicine v vojaškem medicinskem centru Carl R. Darnall v Teksasu. Vendar se zdi, da nobena v celoti ne pojasnjuje njenega stanja, kar je pustilo prostor za več teorij.

Raziskovalci pa so se zdaj osredotočili na še en simptom – bolečine v sklepih. Njeno zdravje se je poleti 1817 precej poslabšalo, imela je šibek pulz in je večino časa spala. Znanstveniki so tako postavili hipotezo, da je imela Austenova sistemski eritematozni lupus.

Voda v kripti vaške cerkve v odročni avstrijski vasici, v kateri je bil 'pokopan' kaplan, je pomagala razkriti identiteto nenavadno dobro ohranjene mumije iz 18. stoletja. Nedotaknjeno tkivo in koža pokojnega sta sprožila celo govorice o njegovi zastrupitvi.

Prenova po sanaciji škode na cerkvi je spodbudila premestitev mumije, strokovnjaki pa so lahko izvedli CT-preiskave, analize vzorcev kosti in tkiva ter radiokarbonsko datiranje. Ugotovili so, da posmrtni ostanki pripadajo Franzu Xaverju Sidlerju von Roseneggu, aristokratskemu menihu, ki pozneje postal župnijski vikar v cerkvi sv. Tomaža na Blasensteinu.

K ohranitvi mumije je pripomogla prej nikoli dokumentiranja metoda balzamiranja. Trebušna in medenična votlina mumije je bila polna materiala, kot so lesni sekanci jelke in smreke, lan, konoplja in lanena tkanina. Postregli pa so tudi z novo hipotezo o njegovi smrti – menijo, da je vikar, ki je imel dolgotrajno razvado kajenja, trpel za kronično tuberkulozo, posledica katere je bila verjetno akutna pljučna krvavitev.