Zgodovinski politični pretres? 'Bitka se je začela'

Vrhunec je doživela burna predvolilna kampanja na Madžarskem, kjer sta na predzadnji dan pred volitvami podpornike še enkrat močno mobilizirala oba glavna tekmeca. Viktor Orban je v Székesfehérváru, enem od tradicionalnih oporišč Fidesza, ostal zvest preizkušeni kampanjski formuli: svaril je pred spremembo oblasti, opozicijo znova povezoval z Ukrajino in volivce prepričeval, da je glas za Fidesz glas za mir in stabilnost. Ob tem je poudaril, da njegova stranka za zmago potrebuje tri milijone glasov, pri čemer računa tudi na podporo Madžarov v tujini.

Na drugi strani je Peter Magyar nadaljeval intenzivno terensko kampanjo v Hatvanu, kjer ga je pričakala množica podpornikov, v Budimpešti pa se je medtem zbrala še velika množica na protiorbanovskem koncertu, namenjenem predvsem mobilizaciji mlajših volivcev.

Če je Orban tudi v zaključku kampanje stavil predvsem na strah pred neznanim in na sporočilo, da bi bila menjava oblasti nevaren eksperiment, je Magyar zadnje ure izkoristil za utrjevanje občutka, da je po 16 letih vladavine Fidesza sprememba prvič zares dosegljiva.

V to smer kažejo tudi številke. Po podatkih, ki jih povzema Euronews, raziskovalna agencija Medián, ki velja za eno najnatančnejših na Madžarskem, opozicijski stranki Tisza pripisuje kar 58-odstotno podporo, medtem ko naj bi Fidesz padel na 33 odstotkov. Še bolj povedna je projekcija sedežev: Tisza naj bi osvojila med 138 in 143 od skupno 199 poslanskih mest, kar bi ji prineslo ključno dvotretjinsko večino v parlamentu – dovolj za spremembo ustave in razgradnjo zakonodajnega okvira, ki ga je Orban gradil zadnjih 16 let. Šlo bi za zgodovinski politični pretres, menijo poznavalci.

Čeprav večina drugih agencij kaže manjšo razliko, vseeno večina raziskav Tiszi še vedno pripisuje prednost. Le nekaj inštitutov, kot je Nézpont, napoveduje tesno zmago Fidesza. To pomeni, da je slika še vedno nejasna, a prvič po dolgem času ni več enoznačna v korist vladajoče stranke.

Ob tem se spreminja tudi struktura podpore. Največji razkol ni več geografski, ampak generacijski. Med mladimi volivci ima Tisza izrazito prednost – tri četrtine volivcev, mlajših od 30 let, naj bi podpiralo Magyarja, medtem ko Fidesz v tej skupini dosega komaj dvomestne odstotke. Orban pa ostaja močan predvsem med starejšimi, kjer še vedno ohranja stabilno bazo.

Zanimiv pa je še en premik. Tradicionalno je veljalo, da ima opozicija prednost v mestih, Fidesz pa na podeželju. Zadnje raziskave pa kažejo, da se ta razlika zmanjšuje – Tisza naj bi bila prvič v prednosti tudi v nekaterih ruralnih območjih. To je za Fidesz posebej nevarno, saj je prav podeželje dolgo predstavljalo temelj njegove politične moči.

Kljub temu pa ostaja ključno vprašanje odprto: ali ankete sploh zajamejo vse volivce. Velik del Madžarov se raziskavam izogiba, kar pomeni, da je izid še vedno težko napovedati. Tega se zaveda tudi Orban sam. Čeprav javno poudarja, da je njegova stranka "na poti do zmage", je ton nekoliko bolj previden kot v preteklosti. Tudi njegovi sodelavci priznavajo, da bi bila dvotretjinska večina tokrat "skoraj čudež", cilj pa ostaja preprostejši – zmagati.

In prav to dela te volitve drugačne. Prvič po dolgih letih Viktor Orban ne vodi kampanje kot favorit, ki brani oblast, ampak kot politik, ki mora svojo prednost šele dokazati.

Medtem ko je cilj Orbana "samo" zmagati, za drugo stran to ne bi bilo dovolj. Zmaga sama po sebi namreč še ne pomeni, da bi bilo mogoče doseči obljubljene spremembe. Ne gre torej le za vprašanje, kdo bo vodil državo z desetimi milijoni prebivalcev, ampak za test političnega modela, ki ga je Viktor Orban gradil zadnjih šestnajst let. Ta model, ki ga sam opisuje kot "neliberalno demokracijo", je v tem času temeljito preoblikoval madžarsko državo – od ustave in sodstva do medijev in akademskega prostora.

Po vrnitvi na oblast leta 2010 je Orban s svojo ustavno večino spremenil pravila igre. Pravila so bila na novo napisana, sodni sistem preoblikovan, ključne institucije pa kadrovsko utrjene z ljudmi, ki so blizu vladajoči stranki. Mednarodne organizacije, kot sta Freedom House in V-Dem, zato Madžarsko danes uvrščajo med države, kjer demokratični standardi obstajajo, a so bistveno oslabljeni. Volitve so formalno svobodne, vendar sistem ne deluje več na povsem enak način kot v klasičnih liberalnih demokracijah.

Ta vpliv se ne ustavi pri politiki. Kritiki opozarjajo, da sega globoko v medijski prostor, gospodarstvo in izobraževanje. Velik del medijskega okolja je v zadnjih letih prešel pod vpliv struktur, povezanih z vladajočo stranko, medtem ko so bile nekatere institucije, kot je Central European University, potisnjene iz države. Zato Madžarska v mednarodnih analizah vse pogosteje nastopa kot primer države, kjer se politična moč širi tudi zunaj formalnih institucij.

Kljub temu volitve ostajajo ključni moment. A tudi tukaj je slika bolj zapletena. Sistem sicer omogoča politično tekmovanje, vendar številni analitiki opozarjajo, da daje vladajoči stranki strukturno prednost. Spremenjena volilna pravila, razporeditev volilnih okrajev, prevlada v medijih in uporaba državnih virov pomenijo, da mora opozicija za zmago doseči precej več kot zgolj relativno večino glasov.

Prav zato je letošnja tekma drugačna. V ospredje je stopil Peter Magyar, nekdanji član Fidesza, ki je iz osebnega in političnega razhoda z vladajočim sistemom ustvaril novo politično gibanje. Njegov vzpon ni posledica klasičnega ideološkega premika, ampak kombinacije razočaranja nad korupcijo, gospodarskih pritiskov in utrujenosti po dolgotrajni oblasti iste politične elite. Njegova kampanja je zgrajena na obljubah o obnovi pravne države, večji transparentnosti in boljših odnosih z Evropsko unijo, hkrati pa ostaja zmerno konservativna, kar mu – na Orbanovo slabo voljo - omogoča nagovarjanje širšega spektra volivcev.

V tem smislu letošnje volitve niso preprosta izbira med levico in desnico, ampak med dvema načinoma upravljanja države. Na eni strani je centraliziran sistem, ki zagotavlja stabilnost, a omejuje pluralnost. Na drugi strani je obljuba odprtega sistema, ki pa nosi tudi precej negotovosti.

Posebno težo volitvam daje tudi širši kontekst. Madžarska je članica Evropske unije in Nata, hkrati pa že leta zavzema specifičen položaj med Zahodom in Vzhodom. Orbanova politika, ki ohranja odnose z Rusijo in Kitajsko ter pogosto blokira skupne evropske odločitve, je Madžarsko postavila v središče razprav o prihodnosti EU.

V tem smislu Madžarska ne odloča le o vladi. Odloča o tem, ali je politični sistem, ki je v zadnjem desetletju vplival na širšo evropsko desnico in tudi del ameriške politike, še vedno v vzponu – ali pa se začenja lomiti.

Kot kaže, Orban sam sumi, da se dogaja slednje. Tako mu ni več dovolj mobilizacija domače baze. Potreboval je zunanjo politično injekcijo. In dobil jo je iz Washingtona. Ameriški podpredsednik JD Vance je v Budimpešti odkrito podprl Orbana, EU obtožil vmešavanja v madžarske volitve in jasno pokazal, da Trumpova administracija madžarskih volitev ne razume kot notranjepolitičnega dogodka, ampak kot ideološko fronto širšega spora o Evropi. Reuters piše, da je Vance z obiskom prelomil z dolgoletno ameriško prakso nevmešavanja v tuje volitve in Orbana opisal kot ključnega zaveznika v boju proti "bruseljski" politiki. Tudi AP je dogodek opisal kot neposredno predvolilno podporo ameriške administracije Orbanu.

To je pomembno iz dveh razlogov. Prvič zato, ker kaže, kako močno je Orban vpet v trumpistično mednarodno mrežo. Drugič pa zato, ker se prav v tem razkriva njegova nova slabost. Če je bil nekoč evropski "disruptor", ki je sam oblikoval prostor okoli sebe, se danes vse bolj kaže kot del širšega političnega tabora, ki potrebuje zunanjo pomoč.

In kar je še pomembneje, podpora iz Trumpovega kroga mu ne pomaga nujno toliko, kot bi mu pred leti. Reuters in AP oba ugotavljata, da je Vanceov obisk predvsem dokaz, kako pomembne so te volitve za MAGA gibanje, ne pa nujno zagotovilo, da bo takšna intervencija tudi učinkovita pri madžarskih volivcih. Trump je tudi v očeh marsikaterega evropskega volivcac zadnjim mesecih močno zapravil svoj ugled.

Tu se odpre še širši evropski kontekst. Orban je dolga leta veljal za politično referenco konservativne in nacionalno suverenistične desnice v Evropi. Toda evropska desnica ni več tako enotna, kot je bila videti. Zelo poveden je primer Giorgie Meloni. Italijanska premierka se je po poročanju Politica v zadnjih dneh od Trumpa opazno distancirala. V parlamentarnem govoru je poudarila, da Zahod stoji na dveh nogah, ameriški in evropski, ter prvič bolj jasno javno naštevala primere, ko se z Washingtonom ne strinja od carin do vojne z Iranom in celo zaščite ozemeljske celovitosti Grenlandije. Politico izrecno piše, da je vojna z Iranom, pa tudi politična cena povezave s Trumpom, v Rimu postala nevarna.

To pomeni, da se Orban v evropskem prostoru ne more več avtomatično zanašati na širši desni blok. Še vedno ima politične zaveznike, vendar ti danes bolj pazijo na lastno ceno povezave s Trumpom.

Obenem pa se je v zadnjih dneh izostril še en pomemben paradoks. Orban skuša volitve še vedno voditi kot referendum o suverenosti, miru in zaščiti pred zunanjim vmešavanjem, toda prav zadnji dnevi kampanje so pokazali, da je zunanje vmešavanje postalo del njegovega tabora.

Pomemben je tudi odnos Madžarov do Evropske unije. Guardian povzema anketo ECFR, po kateri 77 odstotkov volivcev podpira članstvo Madžarske v EU, 75 odstotkov pa Uniji zaupa. Kar 68 odstotkov jih meni, da bi morala Budimpešta izboljšati odnos z Brusljem. To ne pomeni, da so madžarski volivci čez noč postali liberalni ali probruseljski v klasičnem smislu. Pomeni pa, da dolgoletna Orbanova strategija permanentnega konflikta z EU očitno ne prinaša več avtomatične politične dividende. Tudi del njegovih volivcev ostaja izrazito proevropski, čeprav hkrati podpira bolj nacionalno usmerjeno notranjo politiko.

To je najbrž potencialno eno ključnih sporočil teh volitev, da madžarska družba ni več enostavno razdeljena na proevropski in anti-evropski tabor. Peter Magyar ni uspel zato, ker bi ponujal radikalno liberalno alternativo. Uspel je zato, ker je del sistema obrnil proti sistemu in ker govori jezik, ki je za del razočaranih desnosredinskih volivcev še vedno politično sprejemljiv.

Tisza je desno- sredinska alternativa, ne levo-liberalni blok stare opozicije. Prav zato je za Fidesz tokratna nevarnost večja kot v preteklosti. Orbana ne ogroža klasična opozicija, ki jo je mogoče zlahka prikazati kot "bruseljsko".

Ogroža ga nekdo, ki prihaja iz njegovega političnega okolja, govori zmeren, tudi konservativen jezik, hkrati pa obljublja konec korupcije, drugačen odnos do EU in drugačen stil vladanja.

Ob tem pa je kombinacija več procesov, ki so se nalagali več let, zdaj očitno prvič dosegli kritično točko.

Najprej je tu ekonomija. Madžarsko gospodarstvo, ki je dolgo časa predstavljalo enega ključnih argumentov Orbanove legitimnosti, je v zadnjih letih začelo izgubljati zagon. Po ocenah analitikov so volivci vse bolj nezadovoljni z rastjo življenjskih stroškov, stagnacijo in občutkom, da Madžarska zaostaja za primerljivimi državami v regiji. Ta "ranjena nacionalna samozavest", kot jo opisujejo analitiki, je politično izjemno pomembna, saj spodkopava eno od osnovnih zgodb Orbanovega sistema – da zagotavlja stabilnost in napredek.

Z ekonomijo je tesno povezano drugo vprašanje: korupcija. Ta ni več zgolj abstraktna politična tema, ampak zelo konkreten del vsakodnevne percepcije oblasti. Lowy Institute izrecno izpostavlja, da je Madžarska po indeksu Transparency International že več let najbolj koruptivna država v EU. Vzporedno s tem se je v javnosti utrdila podoba ozkega kroga ljudi okoli Orbana, ki naj bi v zadnjih letih obogatel z državnimi in evropskimi sredstvi. Razlika med življenjskim standardom teh elit in realnostjo povprečnega volivca postaja politično vse bolj eksplozivna.

Tretji element je utrujenost sistema. Po 16 letih oblasti ne gre več samo za ideološki spor, ampak za občutek zasičenosti. Del volivcev ne išče nujno radikalne spremembe smeri, ampak spremembo načina vladanja.

Četrti element je komunikacija oblasti, ki vse težje zadene bistvo volilnega razpoloženja. Orbanova kampanja ostaja močno usmerjena v zunanje grožnje – Ukrajino, Bruselj, vojno –, kar je v preteklosti delovalo. A kot opozarjajo analitiki, se lahko ta pristop izkaže za manj učinkovit v trenutku, ko volivce bolj kot geopolitične teme zanimajo vsakodnevni problemi. Lowy Institute neposredno ugotavlja, da poudarjanje Ukrajine kot glavne grožnje morda ne bo prepričalo volivcev, ki se soočajo z rastjo cen in padcem življenjskega standarda.

Peti element pa je paradoks Orbanove lastne strategije. Sistem, ki ga je zgradil, mu še vedno daje prednost – od volilnega sistema do medijskega okolja –, vendar hkrati otežuje odziv na spremembe. Ker je oblast centralizirana in politični prostor omejen, se nezadovoljstvo ne razprši, ampak kopiči. In ko se pojavi alternativa, ki je dovolj kredibilna, lahko ta nezadovoljstvo relativno hitro preusmeri.

Vse to skupaj ustvarja situacijo, ki je za Orbana nova. Še vedno ima močan aparat, zvesto volilno bazo in sistem, ki mu daje prednost. A prvič po dolgem času se sooča z nasprotnikom, ki ga ne more enostavno označiti kot zunanjega ali ideološkega sovražnika, hkrati pa nagovarja realne težave volivcev.

Mnogi madžarski volivci tokrat po več letih čutijo nekaj zanosa, upanja. "Energija je prava," pravijo.

A hkrati, ob vsem tem znakom oslabitve, konec Viktorja Orbana še zdaleč ni zagotovljen. Prav nasprotno – obstaja več razlogov, zakaj lahko kljub slabšim anketam in spremenjenemu razpoloženju v družbi še vedno ostane na oblasti.

Prvi in najpomembnejši je volilni sistem. Ta na Madžarskem ni preprosto proporcionalen, ampak kombinira proporcionalni in večinski model, pri čemer ima slednji ključno težo. Le del poslancev se deli glede na skupni izid strank, več kot polovica pa se izvoli v posameznih okrajih, kjer zmaga kandidat z največ glasovi, tudi brez absolutne večine. To pomeni, da lahko stranka, ki na državni ravni zaostaja, v praksi vseeno osvoji dovolj mandatov za zmago. Prav ta mehanizem je v preteklosti večkrat deloval v korist Fidesza.

Drugi razlog je razpršenost opozicije. Čeprav je Tisza trenutno najmočnejša opozicijska sila, ni edina. V številnih okrajih kandidirajo tudi druge stranke, kar pomeni, da se glasovi proti Orbanu delijo. Posledica je lahko paradoksna: opozicija ima na državni ravni večjo podporo, a v posameznih okrajih izgublja zaradi razdrobljenosti. Prav zato so nekatere manjše stranke celo odstopile od kandidature, druge pa tega niso storile, kar lahko na koncu odloči rezultat.

Tretji dejavnik so volilne baze. Fidesz ostaja izrazito močan med starejšimi, manj izobraženimi volivci in na podeželju, kjer ima tudi boljšo organizacijsko mrežo. Tisza sicer pridobiva tudi v teh okoljih, a prednost vladajoče stranke ostaja pomembna. To pomeni, da izid volitev ne bo odvisen le od podpore, ampak tudi od mobilizacije – kdo bo svoje volivce dejansko pripeljal na volišča.

Četrti element je možnost povolilnih kombinacij. Če rezultat ne bo jasen, lahko pomembno vlogo odigrajo manjše stranke. Posebej izstopa skrajno desna stranka Mi Hazánk, ki bi v primeru tesnega razmerja lahko postala jeziček na tehtnici. Že zdaj se pojavljajo namigi, da bi lahko Fidesz v takem scenariju iskal podporo "suverenističnih" partnerjev.

Peti dejavnik je sam potek kampanje. V zadnjih dneh se stopnjujejo obtožbe, razkritja in tudi teorije o vmešavanju od zunaj. Opozicija govori o zlorabi državnih institucij, vlada pa opozarja na domnevno vpletanje Ukrajine. Vzporedno se pojavljajo tudi poročila o domnevnih poskusih dostopa do informacijskih sistemov opozicije. V takšnem okolju se meja med politično kampanjo in institucionalnim pritiskom vse bolj briše.

Vse to pomeni, da volitve potekajo v izjemno nepredvidljivem okolju. Čeprav ankete kažejo prednost opozicije, to ne pomeni, da bo ta avtomatično prevedena v zmago. Sistem, ki ga je Orban gradil, je zasnovan tako, da lahko takšne razlike absorbira.

ČeIn potem je tu vprašanje, ki je še kako pomembno. Ali je Péter Magyar sploh sposoben dejanskih sprememb. Odgovor ni preprost.

Na eni strani ima Magyar nedvomno politični potencial.

Njegova politična platforma je na prvi pogled precej jasna: boj proti korupciji, odblokiranje evropskih sredstev, okrepitev pravne države in bolj konstruktiven odnos do Evropske unije . To so tudi ključne točke, kjer se madžarska družba trenutno najbolj premika, kar pomeni, da njegova sporočila niso ideološka, ampak pragmatična. Prav zato nagovarja širši krog volivcev kot prejšnje opozicijske figure.

A tukaj se začne drugi del zgodbe.

Magyar je sposoben zmagati na volitvah, ni pa nujno sposoben hitro spremeniti sistema. Razlog ni le političen, ampak strukturni. Orbanov model oblasti ni omejen na vlado, ampak sega globoko v institucije – od sodstva do regulatorjev in medijev. Tudi če bi Tisza dobila relativno večino, bi brez dvotretjinske večine težko spreminjala ključne zakone ali razgrajevala obstoječo arhitekturo oblasti .

Ob tem obstaja še ena omejitev, ki je manj očitna, a enako pomembna: Magyar sam ni klasičen liberalni reformator. Njegova politika ostaja zmerno konservativna, zlasti pri vprašanjih, kot so migracije ali odnos do Ukrajine, kjer se njegovi volivci pogosto ne razlikujejo bistveno od Fideszove baze . To pomeni, da morebitna sprememba oblasti ne bi bila popoln ideološki obrat, ampak bolj sprememba načina vladanja.

Tudi njegova politična struktura je še vedno v nastajanju. Stranka Tisza je nova, organizacijsko manj utrjena in ideološko široka. Združuje zelo različne volivce – od razočaranih desnosredinskih do bolj liberalnih – kar je prednost pri volitvah, a potencialna težava pri vladanju .

Zato analitiki opozarjajo na dvojnost njegovega položaja. Po eni strani predstavlja najmočnejši izziv Orbanovemu sistemu doslej. Po drugi strani pa obstaja realna možnost, da tudi ob zmagi ne bo mogel hitro ali v celoti izpeljati obljubljenih sprememb. V najboljšem primeru bi lahko začel proces "normalizacije" – bolj odprt odnos do EU, večji poudarek na transparentnosti in postopno zmanjševanje političnega nadzora nad institucijami.

Ključno vprašanje tako ni več samo, ali lahko Orban izgubi, ampak kaj se zgodi potem.

Magyar lahko odpre vrata sprememb. Ni pa nujno, da jih lahko tudi na hitro zapre za star sistem.

Če Orban izgubi pa analitiki menijo postro dogajanje v njegovi stranki. Prvič se namreč resneje kaže še ena dimenzija, ki je bila v Orbanovi vladavini dolgo skoraj nepredstavljiva – razpoke znotraj njegove lastne stranke. Fidesz je veljal za izjemno discipliniran in centraliziran politični aparat, ki se je v 16 letih oblikoval okoli enega samega centra moči. A tik pred volitvami se pojavljajo znaki, da ta enotnost ni več samoumevna.

Po poročanju Euractiva se znotraj stranke že odvija tiho pozicioniranje za čas po Orbanu. Če bi premier izgubil oblast, bi lahko prišlo do notranjega boja za njegov politični naslednik. Kot možna naslednika se omenjata minister za promet János Lázár in zunanji minister Péter Szijjártó, kar kaže, da vprašanje nasledstva ni več hipotetično, ampak realno.

Simbolni prelom pa predstavlja tudi odhod nekaterih nekdanjih zaveznikov. Med odmevnejšimi je madžarski oligarh György Wáberer, ki je javno podprl spremembo oblasti in opozoril, da bi zmaga Fidesza pomenila, da so se Madžari odločili za rusko smer. Njegov odhod je sprožil ostre odzive iz vrha stranke, kjer so ga označili za izdajalca, kar dodatno kaže na napetosti v notranjosti.

Tudi iz samega Fidesza prihajajo kritike, da se je stranka oddaljila od svojih prvotnih vrednot. Po navedbah virov blizu stranke, ki pravijo bitka se je začela, naj bi se že začel boj za Orbanovo politično dediščino, kar je še pred kratkim delovalo nepredstavljivo.

To je pomembno, ker pomeni, da pritisk na Orbana ne prihaja več samo od zunaj – od opozicije, Bruslja ali volivcev – ampak prvič tudi od znotraj sistema, ki ga je sam zgradil.