Domovi za neporočene matere so temno poglavje irske nedavne zgodovine. Ustanove, kamor so ob nezaželeni nosečnosti pošiljali dekleta, so večinoma vodile katoliške nune, delovale so globoko v 20. stoletje, šele v 21. pa se dokončno razkriva njihova resnična podoba.
Posebna komisija je namreč objavila težko pričakovano poročilo, ki razkriva vso grozo dogajanja v domovih, kjer naj bi poskrbeli za mlade mamice in njihove otroke, v resnici pa so jih izkoriščali in jih na silo ločevali. Preiskavo je spodbudilo delo zgodovinarke Catherine Corless, trajala je več kot pet let, ugotovitve pa so strnili na kar 2865 straneh.
Opisali so pomanjkanje, izkoriščanje, stigmatizacijo, sovraštvo do žensk in pretresljivo visoko smrtnost otrok v teh cerkvenih ustanovah, ki so hkrati delovale kot agencije za posvojitve otrok. V njih so zadrževali okoli 56 tisoč žensk in 57 tisoč otrok, lahko preberemo. In še, da je bil delež žensk, ki so končale v teh ustanovah, na Irskem v 20. stoletju najverjetneje višji kot kjerkoli drugje po svetu.
Najbolj pretresljiv je podatek, da je v 18 domovih v letih od 1922 do 1998 umrlo kar 9000 otrok, skoraj vsak šesti, smrtnost pa je bila dvakrat višja od nacionalnega povprečja.
Avtorji poročila so se pogovarjali s številnimi ženskami, ki so same okusile življenje za temnimi zidovi ustanov, še najbolj podobnih zaporom. Takšno sliko so namreč sestavili na podlagi njihovih pričevanj. Ženske so pripovedovale o brezčutnem ravnanju in stigmi, ki jim jo je prilepila družba. Številne so družine dobesedno ugrabile in jih v strahu za dobro ime pod prisilo privedle k nunam.
V domovih, ki so jih preiskovali, je bilo okoli 56.000 mater in 57.000 otrok. Največ so jih sprejeli v 60. in zgodnjih 70. letih.
Najverjetneje je bilo v ustanovah, ki tokrat niso bile del preverjanja, še dodatnih 25.000 neporočenih mater in ustrezno število otrok.
Najmlajše matere v omenjenih domovih so imele komaj 12 let, najstarejše so bile v štiridesetih. Večina pa je bila starih od 18 do 29 let.
Poročilo je preiskovalo dogajanje v obdobju od 1922 do 1998. V tem času so se razmere v domovih drastično izboljšale, prav tako se je spremenil odnos družbe do žensk. "Irska je bila strogo in hladno okolje za številne, najbrž kar za večino njenih prebivalcev, še posebej za ženske. Vse so trpele zaradi diskriminacije, tiste, ki so rodile nezakonske otroke, pa so bile deležne še posebej krute obravnave," so zapisali v uvodu k poročilu.
Pomembne spremembe sta prinesli uvedba brezplačne srednješolske izobrazbe v 60. letih in vključitev v Evropsko skupnost leta 1973. Takrat so uvedli finančno pomoč za neporočene matere, ki so tako lahko prvič same poskrbele zase in za svoje otroke.
Poročilo krivde ne naprti izključno cerkvi, ampak celotni družbi oziroma "toksičnemu prepletu" države, cerkve in skrajno konservativne, do žensk sovražne družbe. "Za kruto ravnanje z ženskami so v prvi vrsti odgovorni očetje njihovih otrok in njihove ožje družine," piše v uvodu k poročilu. "Institucije države in cerkve so takšno ravnanje podpirale, odobravale in tudi prispevale svoj delež k njemu, vendar pa je treba priznati, da so preiskovane institucije priskrbele zatočišče – kruto v nekaterih primerih – ko ga družine niso zagotovile."
To je v svojem govoru pred parlamentom poudaril tudi irski premier Micheál Martin, ki je po dolgih letih zanikanja in izmikanja politike le zmogel opravičilo v imenu države. Izrekel ga je dan po objavi poročila. "V imenu vlade, države in njenih državljanov bi se rad opravičil za globoke krivice, ki smo jih prizadejali irskim materam in njihovim otrokom," je dejal. "Imeli smo popolnoma izkrivljen odnos do spolnosti in intimnosti in mlade matere ter njihovi sinovi in hčere so bili prisiljeni plačati strašno ceno za to disfunkcionalnost," je bil oster.
O irski državi v poročilu lahko preberemo, da se je zavedala grozljivih razmer in visoke smrtnosti otrok, a ni ukrepala. "Država vas je pustila na cedilu, matere in otroci," je dejal premier Martin.
V imenu Katoliške cerkve se je opravičil njen glavni predstavnik na Irskem, nadškof Eamon Martin.
Dogajanje v omenjenih domovih je bilo deležno že kar nekaj filmskih obdelav, med njimi sta najbolj znana filma Sestre magdalenke in Philomena z Judi Dench.
Med prvimi se je sicer odzvala prej omenjena zgodovinarka Catherine Corless. Kot pravi, je od poročila pričakovala več. Preživele je najbolj zmotilo, da je bolj kot cerkev okrivilo družbo, je dejala.
Corlessova je raziskovala dogajanje v nekdanjem domu v Tuamu, v bližini katerega živi. Leta 2014 je odkrila potrdila o smrti 792 otrok, v le enem primeru pa je našla tudi dokazilo o pokopu. Skrivnosti je prišla do dna, ko je na posestvu našla množično grobišče dojenčkov in majhnih otrok. Odkritje je pretreslo Irsko in vodilo v oblikovanje preiskovalne komisije.
Poročilo in opravičilo sta preživelim vendarle prinesla tudi olajšanje. Premier Martin se je obvezal, da bo država izpolnila priporočila avtorjev. Med njimi so odškodnine žrtvam in dostop do zdravstvene oskrbe. Prav tako nameravajo sprejeti zakon, ki jim bo omogočil dostop do njihovih dokumentov, tudi do tistih o posvojitvah. To je bila ključna zahteva preživelih, številni namreč še vedno ne vedo, kaj se je zgodilo z njihovimi najdražjimi ali kdo so njihovi starši.
KOMENTARJI (126)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.