'Znoriš': Avstralec po petih letih za kitajskimi zapahi

Avstralec Matthew Radalj je opisal, kako je spal v celici z dvanajstimi drugimi zaporniki, kjer luči niso ugasnili niti ponoči, higienske razmere so bile katastrofalne, zaporniki pa so bili izpostavljeni nenehnemu poniževanju in manipulaciji. Radalja so aretirali 2. januarja 2020 po spopadu s prodajalci na tržnici z elektroniko v Pekingu.

Trdi, da so ga po krivem obtožili ropa in ga po dveh dneh pretepanja, brez spanja, hrane in vode, prisilili k podpisu priznanja. Upal je, da bo dobil milejšo kazen, kar mu je tudi uspelo. Obsojen je bil na štiri leta zapora, čeprav jih je na koncu odslužil pet.

Preden so ga premestili v redni zapor, je mesece preživel v pripornem centru, kjer je prestajal brutalno prilagoditveno fazo: brez tušev, s stranišči v groznem stanju in strogo omejenim časom za njihovo uporabo.

Po njegovih besedah so bili zaprti večinoma Afričani in Pakistanci, bili pa so tudi zaporniki iz ZDA, Velike Britanije, Latinske Amerike, Afganistana, Severne Koreje in Tajvana, predvsem zaradi povezav z drogami.

Kot je povedal za BBC, je zapornikovo usodo določalo število točk za dobro vedenje, ki naj bi omogočale skrajšanje kazni. V resnici pa je sistem služil kot sredstvo psihološkega mučenja. Stražarji so pogosto odvzemali točke za malenkosti, kot je napačno obešanje nogavic ali stanje preblizu okna. Točke se nikoli niso uporabljale za zmanjševanje kazni, sistem pa je ustvarjal neznosno negotovost.

Kot pravi Radalj, so bile kazni vsakodnevne. Hrana je bila uporabljena kot sredstvo nadzora. Obroki so bili večinoma sestavljeni iz zelja v umazani vodi in včasih malo mesa. Vadba je bila omejena na pol ure na teden.

Zaporniki so lahko dopolnili svojo prehrano, če je njihova družina nakazovala denar na zaporniški račun, vendar so jim lahko tudi to ugodnost zavrnili. Radalju so to preprečili za celih 14 mesecev, ker je zavrnil delo v zaporniški tovarni.

Zaporniki so na zaporniški kmetiji gojili zelenjavo, vendar je niso smeli jesti. Sadje so ob koncu sezone zakopali, kmetijo pa so uporabljali za razkazovanje gostom, trdi Radalj. Pravi tudi, da če bi nekoga ujeli z zelenjavo, bi končal v samici.

Med zaporniki, zlasti med afriško in tajvansko skupino, je prihajalo tudi do konfliktov zaradi dostopa do kuhinje. Po hudem pretepu, v katerem je sam sodeloval, je Radalj končal v samici za 194 dni. Luči so bile prvič ugasnjene, a nova izolacija je prinesla drugačen psihološki pritisk.

Hrano je imel prepolovljeno, ni mogel brati ali se s komerkoli pogovarjati, soba pa je bila manjša od dveh kvadratnih metrov. "Začneš noreti, pa če si to želiš ali ne. Samica je kot nalašč za to," pravi.

Še en vidik zaporniškega življenja, pravi, so bili lažni nastopi pred obiskujočimi uradniki in mediji. Opisuje, kako naj bi zaporniki dobili dostop do računalnikov in elektronske pošte, vendar je bila vse skupaj le predstava za kamere – računalniki niso bili povezani z internetom in so jih kmalu odstranili.

V letih, ki jih je preživel v zaporu, je Radalj na skrivaj pisal dnevnik. S pomočjo severnokorejskih zapornikov je na notranjo stran zaščitnih mask pisal miniaturne zapiske. Preden so ga 5. oktobra 2024 izpustili iz zapora, jih je skril v podlogo jakne, ki jo je nosil ob aretaciji. Stražarji so preiskali njegove stvari, vendar dnevnika niso našli. Odprl ga je šele, ko je letalo vzletelo.

Na letališču v Perthu je Radalja pričakal oče. Nekdanji zapornik se je kmalu poročil s svojo dolgoletno punco. Danes skupaj izdelujeta sveče in druge ročne izdelke. Čeprav se še vedno bori s posledicami zapora, je Radalj odločen pomagati svojim nekdanjim sotrpinom. Že mesece se obrača na njihove družine in lobira na veleposlaništvih, da bi jim zagotovili boljšo podporo.

"Svoboda prinaša globoko hvaležnost za najpreprostejše stvari v življenju. Čutim pa tudi veliko odgovornost do tistih, ki sem jih pustil za seboj," je dejal.