Župan predlaga islamski verski pouk v šolah

Wegner, član krščanskih demokratov CDU, je po napadu na udeležence berlinskega festivala ponosa pozval k večji vlogi šol pri preprečevanju radikalizacije mladih. Prepričan je, da bi moral biti tudi islamski verski pouk organiziran v državnih šolah in pod njihovim nadzorom.

Napad se je zgodil v soboto zvečer ob zaključku berlinskega festivala ponosa. Po navedbah preiskovalcev je 21-letni osumljenec s kombijem zapeljal med ljudi, nato pa naj bi mimoidoče napadel še z mačeto. Umrla je Poljakinja, 31 ljudi je bilo poškodovanih. Policisti so osumljenca dan pozneje ustrelili med posredovanjem v berlinskem okrožju Spandau.

Na telefonu, ki so ga našli v vozilu, so preiskovalci odkrili posnetek domnevne napovedi napada in prisege zvestobe skrajni skupini Islamska država. Nemške oblasti napad obravnavajo kot islamistično motiviran, čeprav še ni dokončno razjasnjeno, ali je bil izrecno usmerjen proti festivalu ponosa. Zvezno notranje ministrstvo za zdaj izhaja iz domneve, da je bil dogodek tarča napada.

Wegner je opozoril, da nekateri mladostniki prihajajo v stik z radikalnimi verskimi vplivi v tako imenovanih dvoriščnih mošejah oziroma manjših, manj preglednih molilnicah, poročajo nemški mediji.

Po njegovem bi lahko verski pouk v državnih šolah mladim ponudil drugačen, nadzorovan prostor za spoznavanje njihove vere ter jih zaščitil pred vplivom skrajnih pridigarjev. Poudaril je, da se težave pojavljajo le v nekaterih in nikakor ne v vseh berlinskih mošejah.

"Na ta način bi se lahko zoperstavili težnjam po radikalizaciji," je dejal Wegner. Hkrati je pozval k povečanju nadzora nad radikalnimi mošejskimi skupnostmi in k njihovi prepovedi, kadar za to obstajajo zakonski pogoji.

Njegova zamisel ne pomeni, da islamskega verskega pouka v Berlinu trenutno sploh ni. Ta že poteka na nekaterih javnih šolah, vendar ga v okviru posebnega berlinskega modela organizirajo verske skupnosti, med njimi Islamska federacija Berlin. Udeležba pri verskem pouku je prostovoljna.

CDU in socialdemokratska SPD sta že v koalicijskem sporazumu leta 2023 napovedali uvedbo rednega izbirnega predmeta Svetovni nazori in religije. Poučevali naj bi ga strokovno usposobljeni učitelji, vsebino pa bi sooblikovale verske in svetovnonazorske skupnosti. Načrt doslej ni bil uresničen, Wegner pa želi razpravo po napadu znova pospešiti.

Napad je v Nemčiji sprožil tudi vprašanja o ravnanju varnostnih in pravosodnih organov. Osumljeni Abdul B. je bil namreč maja obsojen na leto in deset mesecev mladostniškega zapora zaradi priprave hudega dejanja, ki bi lahko ogrozilo državo, ter kršitve prepovedi, povezane z delovanjem skrajnih organizacij. Priporni nalog je bil kljub obsodbi odpravljen.

Po podatkih berlinskega tožilstva je želel leta 2025 prek Libanona odpotovati v Sirijo in se pridružiti Islamski državi, vendar so ga libanonske oblasti prijele. V Nemčiji je bil znan tudi zaradi prejšnjih nasilnih kaznivih dejanj.

Pristojni zdaj preiskujejo, ali je pri njegovem spremljanju prišlo do napak in zakaj se je kljub znani radikalizaciji lahko prosto gibal. Berlinski parlamentarni odbor za notranje zadeve je zaradi napada sklical izredno sejo, na kateri naj bi notranja senatorka in vodstvo policije pojasnila ravnanje pristojnih služb.

V razpravo se je vključil tudi predsednik deželne vlade Baden-Württemberga Cem Özdemir iz vrst Zelenih. Ostro je kritiziral odzive nekaterih muslimanskih krovnih organizacij, ker po njegovem niso dovolj jasno poimenovale narave napada.

"Jasno mora biti, da je šlo za napad, usmerjen proti gejem in queer osebam," je dejal. Če se organizacije temu izrazu izogibajo, imajo po njegovem težavo. Prav tako je zahteval, da se izrecno omeni islamizem in da se muslimanske organizacije resneje spopadejo s homofobijo v lastnih skupnostih.

Özdemir je opozoril, da molk o sovraštvu do istospolno usmerjenih skrajnežem olajšuje novačenje podpornikov. Po njegovih besedah pri tem ne sme biti nikakršnega "kulturnega popusta".

Muslimanske organizacije so napad sicer obsodile in pozvale k enotnosti. Nekatere so se neposredno odzvale tudi na sum islamističnega ozadja. Osrednji svet muslimanov je sporočil, da skrajna ideologija zlorablja verske reference za upravičevanje sovraštva in nasilja. Islamska skupnost Milli Görü pa je poudarila, da tisti, ki napadajo in ubijajo ljudi, ne delujejo v imenu islama.

Islamolog Mahmoud Jaraba z Univerze v Erlangnu medtem opozarja, da prepovedi in policijski nadzor sami po sebi ne bodo rešili težave. Muslimanske skupnosti bi bilo treba po njegovem bolj vključiti v preventivne programe, delo z mladimi in deradikalizacijo.

Za to naj bi v številnih skupnostih obstajal interes, vendar jim primanjkuje denarja, osebja in zaupanja državnih ustanov. Jaraba opozarja, da se nekateri preventivni programi celo krčijo, čeprav strokovnjaki pričakujejo nadaljnjo radikalizacijo dela mladih.

Debata v Berlinu sicer ni nova. Po vsakem islamističnem terorističnem napadu se v Evropi znova odpre isto vprašanje: ali bi bilo treba reformirati islam? Francoski predsednik Emmanuel Macron je po seriji napadov pred leti pozval k oblikovanju "islama razsvetljenstva", ki bi bil bolj usklajen z evropskimi demokratičnimi vrednotami. Toda vsi strokovnjaki niso prepričani, da je to prava pot. Egiptovski politolog Georges Fahmi opozarja, da lahko državno ustvarjanje "pravilne" različice islama radikalizacijo celo okrepi.

Po napadih v Franciji, ki so državo pretresali pred leti, je Macron napovedal vrsto ukrepov za boj proti islamističnemu ekstremizmu. Med drugim si je prizadeval za boljše usposabljanje imamov v Franciji, večji nadzor nad financiranjem mošej in razvoj različice islama, ki bi bila skladna z načeli francoske republike.

Takšen pristop se marsikomu zdi logičen. Če se teroristi sklicujejo na islam, potem bi bilo treba po tej logiki spremeniti tudi versko razlago.

Toda Fahmi v analizi za britanski think tank Chatham House meni, da je takšno razmišljanje preveč poenostavljeno.

Prvi argument raziskovalca je, da ljudje praviloma ne postanejo nasilni zato, ker bi najprej prebrali določeno versko knjigo. Empirične raziskave po njegovih besedah kažejo, da številni mladi najprej doživijo občutek izključenosti, politične frustracije, socialne odrinjenosti ali osebne krize. Šele nato začnejo iskati ideologijo, ki njihovemu nezadovoljstvu da smisel.

Religija je pogosto zadnji del procesa, ne prvi. To ne pomeni, da verska ideologija ni pomembna. Pomeni pa, da sama po sebi običajno ne zadostuje za razlago, zakaj nekdo postane terorist.

Fahmi opozarja še na drugo pogosto napako – enačenje konservativnih verskih pogledov z nasilnim ekstremizmom. Kot primer navaja salafizem. Ta zagovarja zelo konservativno razumevanje islama, ki pogosto nasprotuje enakopravnosti spolov ali pravicam LGBT-skupnosti. Toda salafisti niso enotna skupina.

Raziskovalec jih deli na tri glavne smeri: puristične salafiste, ki želijo predvsem strogo osebno versko življenje, politične salafiste, ki si prizadevajo za družbene spremembe po politični poti, salafistične džihadiste, ki zagovarjajo uporabo nasilja. Le zadnja skupina podpira teroristične metode.

Če država vse konservativne muslimane obravnava kot potencialne skrajneže, lahko po njegovem izgubi pomembne zaveznike v boju proti nasilnemu ekstremizmu.

Tretji argument je, da islam nima enotnega vodstva. Za razliko od Katoliške cerkve nima papeža ali osrednje avtoritete, ki bi lahko določila, kaj je "pravi islam". Po Fahmijevem mnenju zato država preprosto ne more ustvariti ene uradne različice islama, ki bi jo sprejeli vsi muslimani.

Kot opozorilo navaja Turčijo. Po ustanovitvi republike leta 1923 je sekularna oblast skušala religijo postaviti pod popoln državni nadzor. Verske redove so prepovedali, država pa je želela oblikovati svojo uradno različico islama. Toda številne verske skupnosti so preživele v zasebnosti in sčasoma ponovno pridobile velik vpliv.

To po Fahmijevem mnenju kaže, da država težko dolgoročno določa, kako naj ljudje verujejo.

Še bolj nazoren je primer Tunizije pod predsednikom Zinejem El Abidinom Ben Alijem. Režim je strogo nadzoroval mošeje in verske voditelje. Imami, ki so ostali, so bili pogosto razumljeni kot predstavniki oblasti in ne več kot neodvisni verski voditelji.

Ko je režim padel, je velik del prebivalstva izgubil zaupanje v uradne verske ustanove.

Po ocenah, ki jih navaja Fahmi, je bilo iz približno polovice tunizijskih mošej po revoluciji odstranjenih dotedanjih imamov.

Nastali vakuum pa so hitro zapolnile salafistične skupine, ki so prevzele več sto mošej. Raziskovalec meni, da je prav izguba legitimnih verskih avtoritet odprla prostor za radikalne pridigarje.

Fahmi ne zagovarja popolnega umika države. Nasprotno. Po njegovem mora država odločno ukrepati proti pozivanju k nasilju, financiranju terorizma in organizacijam, ki novačijo skrajneže. Ne bi pa smela določati, katera različica islama je pravilna. Namesto tega predlaga sodelovanje z verskimi voditelji, ki imajo zaupanje svojih skupnosti.

Ključno merilo naj ne bi bilo, kako liberalni so njihovi pogledi, ampak ali imajo dejanski vpliv in ali jasno zavračajo nasilje.

Vendar vsi strokovnjaki niso enakega mnenja. Številni evropski politiki opozarjajo, da zgolj sodelovanje z obstoječimi verskimi strukturami ni dovolj, saj so nekatere med njimi same nosilke konservativnih pogledov, ki sicer ne pozivajo k nasilju, lahko pa ustvarjajo okolje, v katerem se radikalnejše ideje lažje širijo.

A medtem ko je v javnosti veliko govora o dejanskih mošejah, Wegner pa govori o "dvoriščnih mošejah", je dejstvo, da je največji prostor radikalizacije danes že drugje – na družbenih omrežjih.

Če je bilo pred desetletjem za stik z radikalnimi idejami pogosto treba obiskati določeno mošejo ali verski krožek, danes zadostuje pametni telefon.

Namesto osebnega stika z radikalnim pridigarjem mladi vse pogosteje naletijo na vsebine na TikToku, YouTubu, Instagramu ali Telegramu. Algoritmi jim po začetnem zanimanju za vero, identiteto ali geopolitične konflikte začnejo ponujati vedno bolj skrajne vsebine.

Najprej so to videi o muslimanski identiteti, nato posnetki o domnevni diskriminaciji muslimanov, zatem teorije zarote in nazadnje vsebine, ki nasilje predstavljajo kot legitimno obliko obrambe vere.

Takšna radikalizacija je pogosto postopna in skoraj neopazna. Nemški islamolog Eren Güvercin opozarja, da številni mladi danes verskega znanja sploh ne dobijo več od lokalnega imama. Njihovi učitelji so spletni vplivneži. Ti pogosto nimajo formalne verske izobrazbe, imajo pa na stotisoče ali celo milijone ogledov. V nekaj sekundah lahko dosežejo občinstvo, ki ga posamezna mošeja nikoli ne bi mogla. In bolj kot so goreči v svojih stališčih, bolj algoritem, ki nadrajuje razburjenje, širi njihovo vsebino. 

Ena ura verouka tedensko tako težko tekmuje z večurnim vsakodnevnim spremljanjem vsebin na družbenih omrežjih. Če mladostnik vsak dan preživi več ur na TikToku ali Telegramu, kjer ga algoritem neprestano usmerja proti bolj skrajnim vsebinam, šola sama tega vpliva verjetno ne bo mogla izničiti.

Problem ni le islamizem. Podoben mehanizem velja tudi za druge oblike ekstremizma. Zato raziskovalci vse pogosteje govorijo o algoritmični radikalizaciji – procesu, v katerem uporabnika proti vedno bolj skrajnim vsebinam ne usmerja posamezen pridigar, temveč priporočilni sistemi družbenih omrežij.

Europol in nemške varnostne službe že več let opozarjajo, da so družbena omrežja postala eno glavnih orodij za širjenje ekstremistične propagande in novačenje mladih.

Če želi Evropa zmanjšati radikalizacijo, bo morala poleg kakovostnega izobraževanja razviti tudi učinkovitejše odgovore na digitalnem področju: od večje medijske pismenosti in prepoznavanja manipulacij do hitrejšega odstranjevanja teroristične propagande ter podpore verodostojnim muslimanskim ustvarjalcem vsebin, ki lahko mladim ponudijo prepričljive alternative.

Vprašanje prihodnjih let tako morda ne bo več, kdo vodi mošejo, ampak kdo oblikuje priporočila na TikToku, YouTubu in Telegramu.