Kmetijski minister Dejan Židan je pred nekaj meseci opozoril– nizka sposobnost samooskrbe je lahko nevarna. Za državo je namreč samooskrba in varna hrana pomembna vsaj toliko kot vojaška in finančna varnost. "Ko so na evropskem in drugih trgih presežki, imamo občutek, da je hrane dovolj. Ko jo zmanjka, bi ti trgi postali le še državni, regionalni," je opozoril minister.
Podatki statističnega urada o samooskrbi za leto 2011 sicer kažejo, da smo najslabše preskrbljeni z zelenjavo, samooskrba je tukaj le 37-odstotna, pri krompirju 63-odstotna, bolje je pri mesu in jajcih, kjer pridelamo 80-odstotkov potrebnega, pri mleku in govedini smo celo samooskrbni. Podobno dobro nam gre tudi pri pridelavi velikega vira slovenskega veselja, a tudi nevarni razvadi – vinu, kjer smo več kot 90-odstotno samooskrbni.
Še slabše podatke so izračunali na področju ekološke pridelave, kjer je samooskrba okoli 20-odstotna.
Računsko sodišče je lani objavilo podatek, da je Slovenija od leta 2000 do leta 2010 izgubila 37.989 hektarjev kmetijskih zemljišč ali 10 hektarov na dan.
Težava je večplastna. Kmetje pravijo, da z delom na kmetiji ne morejo preživeti, odkupne cene so smešne, davki visoki, vse višji so tudi stroški pridelave. Težava je tudi, da odkupovalci kmetijskih pridelkov vse raje gledajo čez mejo, kjer pridelke - četudi kdaj nižje kakovosti – dobijo ceneje.
Potem je tukaj prehranska industrija, ki trdi, da so odkupne cene previsoke, delavci dragi, stroški dela pri nas previsoki, trgovci pa želijo nizke cene. Ti trgovci pa se pritožujejo, če njihove marže in zaslužki niso dovolj visoki, in prav tako v tujini raje izberejo cenejše izdelke.
Še ena plat zgodbe smo menda neozaveščeni kupci, ki kljub številnim oglasnim kampanjam države, še vedno prej kot doma pridelane, izberemo najcenejše izdelke.
Ker je veliko govora o tem, da bi morali pri nas povečati samooskrbo, smo politične stranke pred volitvami vprašali, kako bi to storile v praksi.
V stranki Mira Cerarja kot hiter ukrep predlagajo povezovanje na vseh ravneh – med manjšimi pridelovalci kot tudi na nivoju predelave hrane, gostinstva in trgovine. Gradili bi na kratkih oskrbnih verigah s kakovostno hrano domačega izvora. „Imamo kar nekaj pozitivnih zgodb (KZ Krka in KZ Agraria z zelenjavo, mlekarna Planika pri mleku, zadruga Škofja Loka pri mleku in mesu,“ naštevajo.
Na dolgi rok pa bi oglaševanje pomena domače hrane zamenjali za vzgojo osveščenih potrošnikov, saj so se reklamne kampanje izkazale za precej neuspešne. „Današnje in bodoče potrošnike je treba bolj neposredno naslavljati. V tem smislu je pametno nadaljevati/nadgraditi uspešne prakse, kot so Slovenski zajtrk v šolah, sheme šolskega mleka in šolskega sadja,“ pravijo.
Za skrajšanje poti od pridelovalca do potrošnika se zavzemajo tudi v SDS, kjer pravijo, da bi se s tem zmanjšale marže in skladiščni stroški. Da bi dosegli boljšo samooskrbo pri zelenjavi in žitih pa bi spremenili razmerje med živinorejskim in poljedelskim deležem v proračunski podpori kmetijstvu.
V SD izpostavljajo potrebo po ohranjanju obsega kmetijskih zemljišč in večjo produktivnostjo proizvodnje. Poudarjajo ustvarjanje novih in ohranjanje obstoječih delovnih mest na podeželju, kjer med ukrepi navajajo spodbude za mlade prevzemnike kmetij ter podporo malim kmetijam. Spodbujali bi tudi socialno podjetništvo in druge inovativne pristope gospodarjenja na podeželju.
V stranki DeSUS izpostavljajo, da je za križe in težave lokalnih pridelovalcev kriva tudi neustrezna uporaba zakona o javnih naročilih. Zato mora uporaba domačih živil v javnih ustanovah (šolah, bolnišnicah, domovih za ostarele …) dobiti prednost pred najnižjo ceno, ki ne upošteva kvalitete živil.
Podpirajo pa tudi, da se s subvencioniranjem bolj podpre manjše pridelovalce hrane, kar bi prineslo več delovnih mest, kvalitetnejšo hrano in ohranjanje podeželja oziroma krajine.
V NSi težave prav tako vidijo v birokraciji. Obljubljajo, da bi brez nepotrebnih administrativnih ovir omogočili ljudem, ki imajo svojo zemljo, da pridelujejo ter prodajajo pridelke in izdelke. Predlagajo tudi davčno razbremenitev kmetov in poenostavitev administrativnih postopkov v kmetijstvu.
Da je administrativnih ovir veliko preveč, menijo tudi v Državljanski listi. So pa mnenja, da je samooskrba trenutno modna besedna zveza, ki se pogosto izrablja za uvajanje protekcionističnih ukrepov na področju kmetijske politike. Raje kot samooskrbo bi zato spodbujali gojenje in predvsem uživanje kvalitetne hrane.
Davčne olajšave izpostavljajo tudi v SLS, kjer bi ob tem še vezali kmetijske subvencije na produktivnost kmetije in aktivno pristopili k ponovni proizvodnji na opuščenih kmetijah. Zahtevali bi tudi, da se pri uvozu hrane s tretjih trgov upošteva enako stroga merila, kot jih imajo pri pridelavi slovenski kmetje.
Korak dlje bi tukaj šli pri Slovenski nacionalni stranki, kjer bi zagotovili odkup vse doma pridelane hrane, kršitelje pa kaznovali. Kazen bi doletela tudi uvoznike prekomernih količin produktov, ki so na voljo v Sloveniji. Ob tem predlagajo tudi, da bi omejili število trgovskih centrov na določeno število prebivalcev in od tujih centrov zahtevali, da vlagajo tudi v Sloveniji in da imajo na policah določen odstotek slovenskih proizvodov.
V Pozitivni Sloveniji bi določili območja s primernimi naravnimi, energetskimi ter infrastrukturnimi prednostmi za razvoj kmetijske panoge višje dodane vrednosti, kot je na primer razvoj vrtnarstva oziroma zelenjadarstva s pomočjo geotermalne vode, ustvarili bi podporno okolje za pridelavo industrijske konoplje.
Poleg tega bi namen pridelave omejili po načelu, da naj bodo njivske površine v prvi vrsti namenjene pridelavi hrane za ljudi, šele nato za biogoriva.
V Zavezništvu Alenke Bratušek bi prav tako spodbujali kmetovanje, poseben poudarek bi dali ekološki pridelavi. V Združeni levici prav tako spodbujajo finančne spodbude za ekološko in sonaravno kmetijstvo, državi pa predlagajo, da preko sklada kmetijskih zemljišč omogoča najem državnih zemljišč po simbolični ceni.
Stranka Verjamem predlaga povezovanje zadrug in ustanavljanje lokalnih zadružnih trgovin. Menijo, da bi morali ohranjati in širitev kmetijsko-obdelovalnih površin in vzpodbujati gojenje pridelkov, kjer je stopnja samooskrbe najnižja.
V Piratski stranki prav tako podpirajo prodajo hrane preko zadrug, opozarjajo pa na pritiske mednarodnih korporacij. "V novih pogajanjih med EU in ZDA o sklenitvi trgovinskega sporazuma je ta segment degradiran in nakazuje pogoltnost korporacij, ki si želijo zagotoviti dobičke na račun zdravja ljudi," opozarjajo.
KOMENTARJI (971)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.