KOMENTAR: V resnici si je predsednik želel postati le en

Volitve predsednika so bile boj vseh proti enemu. Boj osmih izzivalcev, ki si v resnici sploh ne želijo biti predsednik, temveč so se v boj najverjetneje spustili zaradi drugih razlogov, proti Borutu Pahorju, ki si je najbrž edini te funkcije resnično želel. Ne zato, ker bi to zanj predstavljalo izziv, temveč zato, ker bi si z njo kupil mir pred brodenjem v septični posodi, ki ji pravimo slovenska dnevna politika. A o tem ob koncu zapisa.

Še najbližje želji postati predsednik je bil Marjan Šarec, ki je konec tedna nekje v daljavi čutil veter sprememb, na katerega je stavil. A njegova vizija je jasna – zapolniti bo treba prostor, ki bo pred parlamentarnimi volitvami nastal na desni sredini. Prostor, ki bi ga namesto leva sredina lahko imenovali leva tretjina. Okoli 30 odstotkov volivnega telesa, ki bo vedno podprlo tisto stranko leve sredine, ki bi lahko zmagala na parlamentarnih volitvah, ne glede na to, kdo se znajde na njenem vrhu - Drnovšek, Golobič, Pahor, Janković, Bratušek, Cerar. Po tradiciji se namreč zmagovalka – in to se bo zgodilo tudi pred prihodnjimi volitvami – zadnje čase umakne v obskurnost enoštevilčne volivne podpore ali celo izpade iz parlamenta. In tu Šarec vidi svojo možnost. V letu dni se lahko izgradi v naravni satelit levice, ki bo gravitacijsko povlekel nase levo tretjino in zapolnil prostor, ki ga bo za sabo pustil Miro Cerar. Z uvrstitvijo v drugi krog mu je z eno nogo to že uspelo.

Kandidatka največje opozicijske stranke Romana Tomc je kandidirala, ker je morala. SDS ni imela drugega kandidata. Milan Zver je enkrat že kandidiral in se odrezal razmeroma dobro, v drugo bi se morda lahko še bolje, a so v stranki odločili drugače. In Tomčeva je dokazala, da ima desnica tudi močne kandidatke. Na evropskem parketu je postala artikulirana in odločna, na soočenjih je briljirala, če bi uspela izstopiti iz slepega zagovarjanja strankarske linije in odmikov od tem, ki s predsedniškimi volitvami nimajo povezav, so pa pomembne za nagovarjanje baze njene politične stranke, bi morda lahko celo posegla po drugem krogu. Tomčeva je kandidirala, da zgradi osebnost, saj jih bo stranka na prihodnjih volitvah, kjer ji danes nakazuje celo zmago, potrebovala vlado prepoznavnih, profiliranih in pozicioniranih ljudi, ne samo predsednika Janeza Janšo.

Druga ženska politične desnice Ljudmila Novak je kandidirala iz preživetvenega nagona. Naskok, ki ga je na njen del političnega volivnega telesa nakazoval Aleš Primc, bi za stranko, ki se že desetletja sprehaja po robu parlamentarnega praga, lahko bil usoden. S predsedniško kandidaturo je konsolidirala globoko krščansko verno volivno telo, mu dokazala, da še vedno zmore, in se neposredno soočila z demonom Primčevega populizma.

Andrej Šiško je uspešno vstopil na vlak nacionalizma, ki se po Evropi vozi od prestolnice do prestolnice. Njegova dobra dva odstotka sta zanj velik uspeh in dokaz, da lahko iz province vstopi na nacionalni parket. Testiral je teren in ga pripravljal na 2018, a njegov uspeh na državnozborskih volitvah ni odvisen od njega, temveč od ene same osebe – Zmaga Jelinčiča. Njuna nastopa sta identična, nagovarjata isto bazo in na koncu si bosta glasove nacionalističnega dela volivnega telesa razdelila. Ali bo šlo za 5 ali 7 ali morda celo 10 odstotkov, je odvisno predvsem od tega, kako daleč bo do konca mandata zabredla Cerarjeva vlada in koliko srda se bo do volivne nedelje nabralo v volivcih.

Koprski župan je, ne glede na njegove izjave o višjih ciljih, konsolidiral svojo lokalno bazo in testiral teren. V obeh koprskih volilnih okrajih je bil Boris Popovič drugi najmočnejši kandidat, nacionalnih ambicij pa niti približno ne skriva. Medtem ko je Zoran Janković po blamaži njegove stranke na državni ravni dognal, da to ni to in se je umaknil na trge, ulice in v občinski proračun prestolnice, Popovič ne bo odnehal. S stranko Slovenija je naša je že pogorel na državnozborskih in volitvah v evropski parlament, a očitno ima energijo, da na krilih uspeha hrvaškega Mosta tudi sam združi lokalne šerife naše države. Ključno je, ali mu bo po takšnem rezultatu sploh kdo sledil.

Brez dvoma je največja osmoljenka volitev Maja Makovec Brenčič. Tudi ona, tako kot Romana Tomc, ni imela izbire. Ko je Cerarja na cedilu pustil Milan Brglez, druge možnosti, kot med svojim pretežno neprepoznavnim članstvom poiskati vsaj na pol prepoznavno ime, največja parlamentarna stranka ni imela. A izbira ministrice, ki smo si jo bolj kot po njenem delu zapomnili po njeni stalni pripravljenosti, je bila brca v temo. Pri predsedniških volitvah štejejo osebnosti in imena. Makovec Brenčičeva ni imela ne enega ne drugega.

Suzana Lara Krause je bila eksperiment. Stranka s poslancem v Evropskem parlamentu je na volitvah ocenila, da potrebuje svojega kandidata za predsednika države. In zdi se, da je Krausejeva dobila interni žreb, drugače njene kandidature ni mogoče pojasnjevati. Popolna neznanka ob boku predsednikov, županov, (sicer neprepoznavnih) ministric in starih političnih mačk. In pogorela. SLS je z njo potestirala teren in pripravljenost na “nove obraze”, a se bo morala v slogu Willeja kojota iz risanke Cestni dirkač vrniti k risalni deski. Če so to njeni aduti za vnovičen preboj v parlament, je usoda volivnega leta 2018 zanje zapečatena.

Na realna tla pa je trdo, in to zelo trdo padel tudi Aleš Primc. Na krilih pojavljanja kjerkoli se je kakorkoli govorilo o kontroverznih temah, povezanih z otroki, je zagotovo pričakoval, da bo njegova kandidatka Angelca Likovič dosegla več. Njenih 4269 glasov je najslabši volivni rezultat v zgodovini predsedniških volitev v Sloveniji. Njegovi stranki posamezne javnomnenjske raziskave kažejo celo prehod preko parlamentarnega praga, njegova kandidatka na predsedniških volitvah pa je v vsej državi prepričala manj ljudi, kot jih stanuje v občini Štore, ki je po velikosti 119 občina v državi. Če lakmusov papir Likovič nakazuje na razmerja moči v državi, Primca čaka mnogo dela, da bi lahko upravičil velikopotezne nastope in napovedi pred prihodnjo jesenjo (ali morda celo že pomladjo).

Kot rečeno, Borut Pahor je bil v resnici edini, ki je v tekmo vstopal z željo postati predsednik. Želel si je drugi mandat in ga bo, če v drugem krogu res ne bo ekstremnih presenečenj, tudi dobil. A tudi njegovi razlogi za drugi predsedniški mandat niso iskreno predsedniški. Pahor se zelo zaveda, da ga na drugi strani zidu udobne predsedniške palače na Erjavčevi čakajo gumijasti škornji. Le z njimi je namreč mogoče ostati s suhimi nogami na mokrem in pogosto umazanem dnevnopolitičnem parketu, če se bo – kar je sicer malo verjetno – kadarkoli spet podal nanj. Ko ne bo več predsednik, bo znova v istem kotlu, iz katerega se je pred petimi leti poslovil. Namesto srečevanja z državniki in kralji se bo kralj Instagrama moral ukvarjati z reševanjem leve sredine, ki se že skoraj desetletje po propadu LDS išče in ne najde. Zaveda se, da je najbrž edini z dovolj karizme in kilometrine, da jo lahko konsolidira in stabilizira, a to za seboj potegne mnogo dela in odrekanja. Otožne selfije na stopniščih palač bi zamenjali sestanki s predsedniki strank, ki komaj prestopijo parlamentarni prag in pogajanja o podpori, pogojevana z izgradnjo lokalnih cest in cevovodov. Tega pa se mu (še) ne da. Zato si res želi (p)ostati predsednik. Ker v tem za razliko od resnega dnevnopolitičnega dela neizmerno uživa.